Jedro

Toženka s tem, ko je od tožnika zahtevala predložitev dokaza (izvedenskega oziroma strokovnega mnenja) in ne le dokaznega predloga, ni ravnala ne v nasprotju z jasnim jezikovnim pomenom prvega odstavka 65. člena ZGO-1, ne v nasprotju s pomenom oziroma smislom te določbe.

Posplošene trditve o nesprejemljivosti gradnje ne omogočajo konkretne presoje podrobno in določno obrazložene presoje toženke o skladnosti nameravane gradnje z določbami OPN in s tem tudi z okoljskimi predpisi.

Tožnik lahko v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja uveljavlja samo tiste svoje koristi, ki imajo podlago v predpisih, ki jih je treba uporabiti pri izdaji tega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek prizadete stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku odločil, da gradbeno dovoljenje z dne 4. 7. 2016, izdano investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) za novogradnjo dveh hlevov za govedo, na tam navedenih zemljiščih v k.o. ..., ostane v veljavi. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo ter njegovo zahtevo za povračilo stroškov pravnega zastopanja, prizadeti stranki pa je priznal stroške pravnega zastopanja v zvezi z odgovorom na pritožbo.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj navedeni odločbi odpravi, toženki pa naloži povračilo njegovih stroškov upravnega spora v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila. Investitor objektov, ki so predmet obravnavanega gradbenega dovoljenja, oziroma obnovljenega postopka za njegovo izdajo, B.B., je kot prizadeta stranka odgovoril na tožbo in sodišču predlagal, naj jo kot neutemeljeno zavrne, poleg tega pa je zahteval tudi povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče glede na obseg, število, kompleksnost in podrobnost navedb v obrazložitvi izpodbijane in drugostopenjske odločbe, tožbi in deloma odgovoru nanjo, zaradi preglednosti v nadaljevanju povzema posamezne tožbene navedbe skupaj z navedbami iz obrazložitev izpodbijanega in drugostopenjskega upravnega akta ter z razlogi za odločitev, ki se nanašajo na te navedbe. Kjer že iz teh razlogov izhaja, da nadalje tožbene navedbe niso pomembne za odločitev, sodišče takih navedb zaradi preglednosti obrazložitve ne povzema oziroma jih zgolj omenja.

6. Največ tožbenih navedb se nanaša na stališče toženke, da pritegnitev izvedenca oziroma "predlaganih oseb" ne bi pripomogla k ugotovitvam strokovnih mnenj glede obremenitve okolja, poleg tega pa bi moral tožnik, če nasprotuje določenim dejstvom in dokazom v postopku, sam pridobiti mnenje izvedencev ter to mnenje kot dokaz predložiti v upravnem postopku. Tožnik glede tega meni, da bi toženka v primeru, če bi sam angažiral izvedenca, tako mnenje upoštevala zgolj kot del njegovih navedb, tako da bi bilo samoiniciativno angažiranje izvedencev stroškovno povsem nesmiselno. Toženka bi zato morala postaviti predlagane izvedence, na mnenja katerih bi bila nato vezana. Ker takim tožnikovim dokaznim predlogom ni sledila, je neenakovredno obravnavala obe stranki, kar je v nasprotju z načelom kontradiktornosti in enakopravnosti strank ter pravne varnosti, poleg tega pa je prišlo tudi do posega v načelo materialne resnice, saj dejansko stanje ni bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno.

7. Tožnik navaja še, da je postavitev izvedenca predlagal že v svoji pritožbi v prvem postopku, nato pa še večkrat v teku postopka, toženka pa je te dokazne predloge neutemeljeno zavrnila, se o njih ni izjavila ali pa je zgolj pojasnila, da je tožnik dolžan izvedenska mnenja pridobiti sam. V tem pogledu se tožnik sklicuje na 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem je organ dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje oziroma vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V obravnavani zadevi gre za spor glede izvrševanja lastninske pravice, poleg tega pa za poseg v tožnikovo pravico do zdravega življenjskega okolja. Nobeden od upravnih organov "zagotovo ni razpolagal z zahtevanim strokovnim znanjem" za odločitev, ker pa ob tem toženka ni ugodila tožnikovim dokaznim predlogom, ni zadostila svojim dolžnostim v okviru načela iskanja materialne resnice. Na tožnika je želela neupravičeno prevaliti dokazno breme, čeprav bi morala založitev predujma za izvedbo dokaza naložiti investitorju.

8. Res je sicer zaprosil za rok za dostavo izvedenskih mnenj, vendar je šlo le za njegovo dodatno, prostovoljno angažiranje, ne pa za njegovo dolžnost, dostaviti relevantne listine. Zato dejstva, da teh listin ni dostavil, ni mogoče šteti v njegovo škodo. Toženka bi morala "glede tega" izdati sklep s pravnim poukom, česar ni storila, kar prav tako pomeni poskus nedopustne prevalitve dokaznega bremena na tožnika, ki bi mu bilo s takim ravnanjem onemogočeno uspešno uveljavljanje povračila stroškov. Sklicuje se tudi na sodno prakso naslovnega sodišča, po kateri ima moč dokaznega sredstva le izvedensko mnenje tistega izvedenca, ki ga po uradni dolžnosti ali na predlog stranke določi uradna oseba, ki vodi postopek. Na podlagi stališča tega sodišča, da zgolj nekonkretizirano strinjanje s predvideno lokacijo izbirnega mesta za odpadke še ne zadošča za postavitev izvedenca, sklepa, da vsako konkretizirano navajanje dejstev, ki naj bi se dokazovala z izvedencem, upravni organ zavezuje k izvedbi tega dokaza.

9. Iz izpodbijane odločbe v tem pogledu izhaja, da mora po 65. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze. Tožnik je razne dokaze sicer predlagal, ni pa jih tudi predložil oziroma ni predložil strokovnih mnenj izvedencev, ki bi izkazovala prekoračitev vplivov na okolje oziroma "ki bi izkazovala nasprotno od že pridobljenih strokovnih ocen" v projektni dokumentaciji. Upravni organ s temi ocenami že razpolaga, zato je v skladu z navedeno določbo ZGO-1 tožniku naložil, naj kot dokaz predloži strokovne ocene o vplivih na okolje, na katere se je ves čas postopka izrecno skliceval (hrup, smrad, golazen). Tožniku je postavil rok, ki ga je tudi večkrat podaljšal, vendar tožnik v tem času ni uspel predložiti ustreznih strokovnih mnenj.

10. Da so bili v tem pogledu upoštevani vsi pogoji izvedbenega akta, izhaja iz strokovnih ocen, ki so v skladu z veljavnimi predpisi vključene v projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), in ki jih organ tudi podrobno povzema. Na podlagi teh dokumentov organ ugotavlja, da vplivi novogradnje ne presegajo pravnih norm, ki jih zasleduje že izvedbeni akt. Dodaja še, da bi tožnik moral izkazati, da bo prišlo do posega v njegove dejanske interese, ki so izrecno zavarovani z zakonom oziroma drugim relevantnim predpisom. Svoj pravni interes bi lahko uveljavil le s konkretnimi navedbami, kako bo nameravana gradnja na njegovi nepremičnini povzročila povečanje hrupa, smradu in golazni. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe te navedbe prvostopenjskega organa v bistvenem povzema.

11. Med strankama ni spora o tem, da je toženka glede na datum izdaje izpodbijane odločbe kot pravno podlago za odločanje pravilno uporabila zdaj sicer neveljavni ZGO-1. V tem zakonu so pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja predpisani v prvem odstavku 66. člena, in sicer mora pristojni upravni organ med drugim preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka) in ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka ). Ostali pogoji, predpisani s to zakonsko določbo (formalne kvalifikacije projektanta; formalna popolnost projekta; plačane dajatve in prispevki; in obstoj pravice graditi) so že po naravi taki, da se tožnikove navedbe o povečanju smradu, hrupa in golazni ter s tem kršitve njegove pravice do zdravega življenjskega okolja in zasebne lastnine, na njih ne morejo nanašati.

12. Glede na tožbene navedbe ostaja povsem nejasno, kako oziroma v čem bi predlagano izvedensko mnenje sploh lahko vplivalo na ugotovitve toženke o izpolnjevanju navedenih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Podrobnejših oziroma konkretnejših navedb o tem, kaj naj bi bil predmet izvedenskega mnenja, razen "ocena prekomerne obremenitve okolja" oziroma "ugotovitev resničnega dejanskega stanja" v tožbi namreč ni. Kot - po presoji sodišča pravilno - opozarja že toženka, so ukrepi in pogoji glede vplivov novogradenj na okolje v prostorskem aktu konkretizirani na način, ki prizadetim osebam omogoča bodisi uveljavljanje konkretnih kršitev tega akta, bodisi naknadno, v upravnem sporu, uveljavljanje neskladnosti tega akta z zakonom ali okoljskimi standardi.

13. Kršitev tega akta zato ni mogoče uspešno uveljavljati s posplošenim sklicevanjem na povečanje smradu, hrupa in golazni, kot to stori tožnik. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in zato rezultati dokaznega postopka ne morejo nadomestiti trditvenega bremena strank. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je upravni organ oziroma sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njim. Kot že rečeno, tožnik dejstev, iz katerih naj bi izhajala neskladnost projekta s prostorskim aktom, ni navedel, saj njegove navedbe o tem, da bo obravnavan novogradnja gotovo pripeljala do povečanega smradu, hrupa in golazni, pomenijo zgolj splošne trditve oziroma tožnikovo posplošeno nestrinjanje s predvideno gradnjo.

14. Prav s tega stališča je treba razlagati tudi prvi odstavek 65. člena ZGO-1, na katerega se sklicuje toženka. "Dokazi", ki jih mora po tej določbi predložiti stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, naj bi namreč omogočili konkretizacijo spornih vprašanj, ki so sicer podrobno obdelana v projektni dokumentaciji, do take mere, da jih je sploh mogoče konkretno in po vsebini obravnavati pred upravnim organom oziroma sodiščem. Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 164/2012 v tem pogledu govori celo o listinskih dokazih, v večini takih primerov pa smiselno gre za strokovno ("izvedensko") mnenje, ki pomeni podlago za konkretizacijo trditev o neizpolnjevanju konkretnih pogojev za gradnjo, npr. ukrepov in pogojev za varovanje okolja. Toženka torej s tem, ko je od tožnika zahtevala predložitev dokaza (izvedenskega oziroma strokovnega mnenja) in ne le dokaznega predloga, ni ravnala ne v nasprotju z jasnim jezikovnim pomenom prvega odstavka 65. člena ZGO-1, ne v nasprotju s pomenom oziroma smislom te določbe.

15. V tem pogledu sodišče dodaja, da kolikor tožnik uveljavlja konkretne kršitve prostorskega akta, se sodišče do njih opredeljuje v nadaljevanju obrazložitve, vendar pa niti iz teh navedb ne izhaja, katera dejstva in okoliščine v zvezi z zatrjevanimi kršitvami je tožnik sploh želel dokazovati s predlaganim izvedenskim mnenjem. Po drugi strani je toženka opravila konkretno in podrobno presojo skladnosti projekta s prostorskim aktom, zato so po presoji sodišča tožbene navedbe o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljene.

16. Podobno velja tudi za tožbene navedbe, da bi bilo treba v obravnavani zadevi izdelati presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Po tožnikovem stališču zgolj to, da je predvidenih manj kot 200 glav živine, ne pomeni, da ni mogoče zaključiti, da gradnja ne bo pomembno vplivala na okolje. V zvezi s tem se sklicuje tudi na stališča naslovnega sodišča o tem, kdaj je treba izdelati presojo vplivov na okolje in na stališče nemškega sodišča, po katerih bi bile krajevno običajne emisije presežene, če bi bilo v vasi s 300 prebivalci več kot 168 prašičev. Navaja, da iz te sodbe izhaja, kako so "drugod tretirane emisije in kdaj se šteje, da so njihove normalne vrednosti presežene".

17. Toženka v tem pogledu navaja, da iz Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba), izhaja, da je treba tako presojo izvesti, če je celotna zmogljivost najmanj 200 in manj kot 500 glav goveje živine. Obravnavani objekt dosega največjo zmogljivost 170 glav goveje živine, opravljena pa je bila tudi presoja okoljskih vplivov za najbližje stanovanjske objekte, med katerimi je tudi objekt tožnika, kar je bilo tudi obrazloženo.

18. Po 50. členu ZVO-1 je treba pred začetkom izvajanja posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje, izvesti presojo njegovih vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Za katere vrste posegov je zaradi njihove velikosti, obsega, lokacije ali drugih značilnosti, ki lahko vplivajo na okolje, taka presoja obvezna oziroma je treba izvesti predhodni postopek, v katerem se ugotavlja, ali je presoja vplivov obvezna tudi za ta poseg, predpiše vlada (drugi, tretji in četrti odstavek 51. člena ZVO-1).

19. Vlada je to storila z Uredbo, s katero je določila vrste posegov v okolje, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna (prvi odstavek 2. člena Uredbe in njena Priloga 1) ter vrste posegov, za katere je treba izvesti predhodni postopek, v katerem se ugotavlja, ali bi poseg lahko imel pomembne vplive na okolje in je zato treba izvesti presojo vplivov za okolje (prvi odstavek 3. člena). Iz Priloge 1 te Uredbe izhaja, da je presoja vplivov na okolje obvezna za objekte z zmogljivostjo namestitve najmanj 500 glav goveje živine, za objekte z zmogljivostjo namestitve najmanj 200 in manj kot 500 glav goveje živine pa je obvezna izvedba predhodnega postopka (točka A.V.7 in A.V.7.1. Priloge 1). Toženka ima torej prav, da obravnavani objekt ne dosega pragov, predpisanih za izvedbo presoje vplivov za okolje oziroma predhodnega postopka.

20. Po četrtem odstavku 3. člena Uredbe se predhodni postopek izvede tudi za poseg v okolje, ki sam ne dosega praga, ki je za to vrsto določen pri vpisu vrste posega, če je funkcionalno in prostorsko povezan z drugimi že izvedenimi ali nameravanimi posegi v okolje in skupaj z njimi ta prag dosega ali presega. Vendar pa tožnik konkretnih podatkov v tem pogledu v tožbi ne navaja, niti ne trdi, da bi jih navedel v upravnem postopku, pa jih toženka ne bi upoštevala. Sodišče se zato strinja s toženko, da ji tožnikove navedbe niso dajale podlage za ugotavljanje, ali bi bila za obravnavani poseg potrebna presoja vplivov na okolje.

21. Kot je naslovno sodišče navedlo v sodbi I U 1075/2013 (na katero se izrecno sklicuje tudi tožnik), ni v skladu z zakonom in pravno ureditvijo EU ureditev, v kateri je izvedba presoje vplivov na okolje vezana izključno na vnaprej določene količinske pragove, brez možnosti, da bi bila pri tem upoštevana tudi druga merila iz Priloge 3 k Direktivi 2011/92/EU, kot je npr. lokacija objekta. Zdaj veljavna uredba tako možnost predvideva prav s prej navedenim četrtim odstavkom 3. člena, vendar kot že rečeno, tožnik ni navedel dejanskih okoliščin, ki bi pomenile podlago za uporabo te določbe.

22. Kolikor tožnik želi take okoliščine uveljaviti posredno, s sklicevanjem na prej omenjeno sodbo nemškega sodišča oziroma njegovo obravnavo "krajevno običajnih emisij“, naslovno sodišče dodaja, da zgolj sklicevanje na število glav živine v konkretnem naselju, brez navedbe kakršne koli druge okoliščine, ki bi lahko vplivala na presojo, ne pomeni konkretizacije, ki bi omogočala vsaj določno opredelitev uveljavljanih dejstev, še manj pa njihovo vsebinsko presojo. Omenjena sodba tudi sicer ni na voljo v slovenskem jeziku, zato se naslovno sodišče ne more spuščati v njeno vsebino, pripominja pa, da se vsaj na prvi pogled ne nanaša na upravno zadevo, temveč na vpliv javnopravnega dovoljenja na opredelitev krajevno običajnih emisij, torej na civilnopravno vprašanje.

23. Tožnik dalje meni, da obravnavani objekt ni zasnovan na način, da bi se njegovi vplivi na okolje kar najbolj izničili, smer vetra pa te vplive negativno povečuje. Tega naj upravni organ sploh ne bi ugotavljal, napačne pa so tudi njegove ugotovitve o lokaciji vremenske postaje .... Ta vremenska postaja se namreč nahaja na razdalji 2,6 kilometrov, kar je za potovanje emisij zelo majhna oddaljenost. Zato ne drži, da naj veter ne bi imel bistvenega vpliva na emisije in tožnikovo življenjsko okolje, kar izhaja tudi iz fotografij, priloženih tožbi, na katerih so na strehi investitorjevega objekta vidni prašni delci. Napačne so tudi ugotovitve oddaljenosti objektov, saj ne drži, da bi bila tožnikova nepremičnina od nepremičnin, kjer naj bi stala predvidena nova hleva, oddaljena 30 oziroma 40 metrov. Tožnikova nepremičnina je namreč od nepremičnine parc. št. 703/7 k.o. ... "v svojih parcelnih mejah oddaljena le cca 3 metre", objekti pa so med seboj oddaljeni manj kot 15 metrov. Obravnavani objekti bodo postavljeni „še bližje tožnikovemu objektu“, s čimer se bo neznosni hrup in smrad še bistveno povečal. Tožnik tudi v tem kontekstu navaja še, da se bo obseg kmetijske dejavnosti in s tem emisije povečal prek krajevno običajno obremenitve okolja.

24. Iz prvostopenjske upravne odločbe v tem pogledu izhaja, da je tožnik v ponovljenem postopku svojim prejšnjim navedbam le dodal dokazno gradivo glede vetra, ki se nanaša na postajo ..., ta pa ni merodajna za ugotavljanje moči, smeri in jakosti vetra za točno določeno nepremičnino, ki se nahaja v drugem kraju, odmaknjenem več kot 10 kilometrov. Drugostopenjski organ dodaja, da strokovne ocene in projektna dokumentacija določajo tehnologijo reje živali, natančno opisujejo vplive na okolje in določajo omilitvene ukrepe za okoliška bivalna okolja. Analizira vremenske podatke samodejne postaje ..., ki jih je za obdobje štirih dni predložil tožnik, in meni, da ne drži trditev, da bi vetrovi večino časa pihali od obravnavanih gradenj proti tožnikovi stanovanjski hiši. Organ meni, da glede na to pritožbenim navedbam glede pomembnega vpliva vetra na širjenje nedopustnih emisij obravnavane gradnje ni mogoče slediti.

25. Sodišče se ne spušča v pravilnost dejanskih ugotovitev toženke o smereh vetra in oddaljenosti merilne postaje od predmetnih objektov, saj zato nima podlage v dokaznem postopku, predvsem pa meni, da ti podatki oziroma njihova pravilnost ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Tožnik namreč tudi v tem pogledu ni navedel, kako bi kakršnakoli ugotovitev o smeri in moči vetra lahko vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Kriteriji za sprejemljivost načina oziroma obsega kmetijske proizvodnje so po določbah OPN namreč emisije oziroma motnje v okolju, ki ne prekoračujejo dovoljenih (114. in 115. člen) ter zasnova in gradnja kmetijske proizvodnje na način, da se omilijo vplivi na okoliška bivalna okolja (129. člen). OPN določa tudi, da je treba skladnost nameravane gradnje s temi kriteriji izkazati s potrditvijo pristojnih organov (torej smiselno s soglasji) in strokovnimi ocenami, med drugim emisij snovi v zrak.

26. Toženka na več mestih ugotavlja, da so projektni dokumentaciji priložene vse listine, iz katerih izhaja skladnost obravnavane gradnje z OPN, torej tudi z navedenimi določbami, pri čemer iz obrazložitve ne izhaja, da bi bila ta skladnost kakorkoli odvisna od smeri in moči vetra. Da bi smer in moč vetra vplivala na ugotovitve o skladnosti projektne dokumentacije z OPN (in s tem posredno tudi s predpisi o varovanju okolja) oziroma kako in zakaj naj bi do tega konkretno prišlo, ne navaja niti tožnik. To pomeni, da tožba tudi v tem pogledu ostaja zgolj pri posplošenih trditvah. Povedano drugače: da bi uspešno uveljavil svoje navedbe o smeri in moči vetra, bi moral tožnik določno navesti še, kako oziroma v čem ti podatki vplivajo na pravilnost podatkov, ki izhajajo iz projektne dokumentacije oziroma priloženih strokovnih mnenj, na podlagi katerih je presoja zakonitosti obravnavane gradnje opravila toženka.

27. V tem pogledu sodišče ponovno opozarja tudi na določbo 65. člena ZGO-1, do katere se je podrobneje opredelilo v 14. točki te obrazložitve. Poleg tega velja ponoviti še, da posplošene trditve o nesprejemljivosti gradnje ne omogočajo konkretne presoje podrobno in določno obrazložene presoje toženke o skladnosti nameravane gradnje z določbami OPN in s tem (kot že obrazloženo) tudi z okoljskimi predpisi, kar velja tudi v primeru, če so dopolnjene z enako posplošenimi trditvami o prevladujoči smeri in moči vetra.

28. S tem, ko OPN na določenem območju dovoljuje določene vrste gradenj in dejavnosti, posredno določa tudi način uživanja lastninske pravice na tem območju, med drugim tudi vpliv dovoljenih gradenj in dejavnosti na sosednje nepremičnine. To pomeni, da teh vplivov z javnopravnega stališča (torej tudi pri izdaji upravnih dovoljenj) ni mogoče presojati s stališča krajevno običajnih vplivov, meteorološke situacije in medsebojne lege ter oddaljenosti objektov, razen kolikor to izhaja iz predpisov, ki jih je treba uporabiti pri odločanju v konkretnem primeru. Vse te presoje so bile namreč na abstraktni ravni opravljene že v postopku sprejemanja teh predpisov, zato je predmet upravnega odločanja le vprašanje skladnosti odločitve s konkretnimi določbami teh predpisov. To je tudi smisel toženkinega večkratnega sklicevanja na pravni interes, kar pomeni, da lahko tožnik v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja uveljavlja samo tiste svoje koristi, ki imajo podlago v predpisih, ki jih je treba uporabiti pri izdaji tega dovoljenja. Povedano drugače: tožnik lahko uspe le z navedbami, ki smiselno oziroma po vsebini pomenijo kršitve konkretnih določb teh predpisov.

29. Kot že večkrat rečeno, tožnik takih okoliščin ne navaja, vsaj ne dovolj konkretno, da bi jih bilo mogoče obravnavati, kar velja tudi za navedbe o napačnih ugotovitvah toženke o medsebojni oddaljenosti med nepremičninami in krajevno običajnih emisijah. Tudi v teh pogledih tožnik ne navaja, kako in v čem naj bi bil kršen OPN ali katerikoli drug predpis, ki ga je treba uporabiti pri izdaji gradbenega dovoljenja, glede njegovih navedb o oddaljenosti med nepremičninami pa sodišče dodaja še, da je po določbah OPN pravno relevantna le lega oziroma oddaljenost objektov, ne pa tudi parcel oziroma parcelnih mej, na kar se očitno, čeprav precej nejasno, sklicuje tožnik.

30. Tožnik na koncu uveljavlja tudi neskladnost obravnavane gradnje s splošnimi usmeritvami OPN o širitvi oziroma selitvah kmetijske dejavnosti ter na konkretne določbe istega predpisa o selitvi nekaterih (posamično določenih) kmetij na območje, imenovano ...

31. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe v tem pogledu izhaja, da je obravnavana gradnja na predvideni lokaciji dovoljena. Tožnik tega niti ne izpodbija, sodišče pa dodaja, da tožnik gradnji na lokaciji, kjer je taka gradnja z izrecno določbo prostorskega akta dovoljena, ne more uspešno nasprotovati s sklicevanjem na splošne določbe tega akta, še manj pa s sklicevanjem na konkretne določbe, ki se nanašajo na posamične objekte in ureditve na drugih lokacijah.

32. Sodišče tako iz vseh navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. K temu dodaja še, da je od pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločbe – ter s tem od utemeljenosti pritožbe – odvisna tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 114. člena v zvezi z drugim odstavkom 118. člena ZUP), zato je bila pravilna in zakonita tudi odločitev drugostopenjskega organa o stroških, ki jo tožnik prav tako izpodbija, tako da je tožba neutemeljena tudi v tem pogledu.

33. Tožnik je sicer v tožbi predlagal vrsto dokazov, ki se deloma nanašajo na odločbe oziroma listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporna. Ostali dokazni predlogi se smiselno nanašajo na tožbene navedbe, za katere je bilo obrazloženo, zakaj take, kot so, ne morejo vplivati na odločitev v zadevi, kar posledično velja tudi za dokazne predloge v zvezi z njimi. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

34. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Povračilo stroškov je v tem upravnem sporu zahtevala tudi prizadeta stranka. Ker ZUS-1 povračila stroškov prizadeti stranki ne ureja, je treba za odločitev o teh stroških uporabiti ustrezne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP; prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni. Glede na navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo, ki se bistveno ne razlikujejo od razlogovanja toženke v upravnem postopku in povsem ustaljene sodne prakse naslovnega sodišča, pa odgovor na tožbo ni bil potreben, zato je sodišče stroškovni zahtevek prizadete stranke zavrnilo.