Jedro

Toženi stranki, ki je fizična oseba, se osebna vročitev tožbe in poziva na odgovor na tožbo v primeru če vročitev po 140. čl. ZPP ni možna, opravi na način, določen v 3. in 4. odst. 142. čl. ZPP. Tožnik lahko po izdaji zamudne sodbe zahteva vrnitev stroškov v 15 dneh od njenega prejema; sodišča pa sme o tem izdati sklep še pred pravnomočnostjo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita zamudna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni na nepremičnini parc. št. ... k.o. T. odstraniti 5 cm široke in 20 cm visoke betonske robnike, ki so na nepremičnini parc. št. ... k.o. T. v dolžini 4,20 m šteto od tromeje med nepremičninami parc. št. ..., parc. št. ... in parc. št. ..., vse k.o. T., ter odstraniti betonsko muldo, ki je na nepremičnini parc. št.... k.o. T. v širini 0,5 m, šteto od meje med nepremičninama parc. št. ... in parc. št. ..., obe k.o. T., in v dolžini 17,37 metra, šteto od tromeje med nepremičninami parc. št. ..., parc. št. … in parc. št. ..., vse k.o. T., v smeri proti tromeji med parc. št. ..., parc. št. ... in parc. št. ..., vse k.o. T., ter na istem mestu nasuti zemljo.

Z izpodbijanim sklepom pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati 250,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Zoper obe sodni odločbi se je pritožila tožena stranka.

V pritožbi zoper zamudno sodbo uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz tč. 7 II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka navaja, da ji tožba ni bila pravilno vročena. Na dan, ko naj bi bila toženi stranki tožba vročena, tožene stranke ni bilo na njenem naslovu, prav tako tudi ne katerega od njenih odraslih družinskih članov gospodinjstva, katerim bi vročevalec smel pisanje vročiti, zato bi moral pustiti pisanje v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja, hkrati pa na vročilnici navesti vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je pisanje pustil naslovniku, ter se podpisati. Tožena stranka trdi, da niti 10. 4. 2010 niti 9. 4. 2010 poštni uslužbenec ni ravnal po navedeni zakonski določbi (141. čl. ZPP), saj pisanja tožena stranka nikoli ni prejela v hišni nabiralnik. Po noveli ZPP-D mora vročevalec v primeru, ko se vroča v „hišni predalčnik“ in če naslovnika ne najde na njegovem naslovu, sodno pisanje takoj vreči v nabiralnik, na pisanje pa navesti vzrok za takšno ravnanje, s čimer bi bila vročitev opravljena. Evidentno je, da je vročevalec oz. poštni uslužbenec toženo stranko na njenem naslovu iskal 9. 4. 2010, ker pa je tam ni našel, ji je v hišnem nabiralniku pustil sporočilo o prispelem pismu z opozorilom, da ga lahko dvigne v roku 15 dni. Vročevalec je tako pisanje toženi stranki vročil na nezakonit način, ob neupoštevanju določb v času vročanja veljavnega ZPP glede načina osebnega vročanja. Tožena stranka kot dokaz nasprotnemu, kar je v vročilnici napisano, prilaga ftc. Poštne ovojnice, iz katere je razvidna resničnost njenih navedb. Uveljavlja pa tudi še kršitev določbe II. odst. 276. čl. ZPP, ker je sodišče tožbo prejelo dne 19. 3. 2010, toženi stranki pa naj bi bila tožba po navedbah sodišča vročena šele 10. 5. 2010, to je skoraj 2 meseca kasneje. Glede na to, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, tožena stranka pa je v bistvenem delu ugotovila nepravilnosti vročanja in nepravilnosti ravnanja sodišča glede vročitve tožbe od njenega prejema, tožena stranka predlaga, da se zamudna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo zoper zamudno sodbo odgovorila in predlagala, da se zavrne, ker je bila vročitev tožbe toženi stranki pravilno opravljena, prav tako pa ni bila storjena očitana kršitev II. odst. 276. čl. ZPP, saj je bila tožba vložena 19. 3. 2010 in poslana tožnici 8. 4. 2010, kar izhaja tudi z ovojnice pisanja, ki ga je v kopiji priložila toženka pritožbi. Tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov v pritožbenem postopku.

Sklep o stroških z dne 22. 6. 2010 pa tožena stranka izpodbija iz razlogov nepravilne in napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka pojasnjuje, da o stroškovnem zahtevku sodišče praviloma odloči v vsaki sodbi oziroma sklepu, s katerim se konča postopek pred sodiščem, pri čemer pa odločanje poteka v dveh fazah: najprej sodišče, upoštevajoč temeljno merilo uspeha v postopku, odloči o obveznosti povrnitve stroškov, nato pa sledi odmera, v okviru katere se mora sodišče odločiti o utemeljenosti stroškovnega zahtevka po temelju in po višini. Ker izdana zamudna sodba ob izdaji izpodbijanega sklepa še ni bila pravnomočna, saj sodišču ni moglo ostati neznano, da je tožena stranka zoper zamudno sodbo 14. 6. 2010 vložila pritožbo, in torej še ni znan končen uspeh v pravdi, še ni moč v breme tožene stranke naprtiti stroškov postopka. Zato tožena stranka predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi ter odločitev sodišča odpravi do končne odločitve v glavnem postopku. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške.

a) o pritožbi zoper zamudno sodbo Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo v skladu z določbo I. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugotovilo je, da toženka na tožbo ni odgovorila v roku iz 277. čl. ZPP in da so izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji: da je bila toženki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz v tožbi navedenih dejstev in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Očitek tožene stranke, da ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, ni utemeljen. Tožena stranka si zmotno razlaga določbe ZPP o načinu vročanja. Vročitev tožbe toženi stranki, ki je fizična oseba, se opravi osebno stranki (I. odst. 142. čl. ZPP), tako da se vroči tožbo po določbi 140. čl. ZPP; če pa ta ni možna, se vročitev ne opravi po 141. čl. ZPP, kot zmotno meni tožena stranka, pač pa po določbi III. odst. 142. čl. ZPP. Kot je razvidno iz fotokopije poštne ovojnice, ki jo je toženka priložila pritožbi, je vročevalec (delavec pošte) drugopis tožbe in poziv na odgovor na tožbo poskušal vročiti osebno toženki dne 9. 4. 2010. Iz zapisa vročevalca na drugi strani poštne ovojnice pod tč. 1 izhaja, da naslovnici pisma ni mogel izročiti, prav tako tudi ne nobenemu od odraslih članov njegovega gospodinjstva, zato je v toženkinem hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Toženka je, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi vročilnice, pripete k l. št. ..., pismo prejela dne 10.4.2010. Vročevalec je pri vročitvi pisma, ki ga je moral vročiti osebno stranki, postopal v skladu z določbo III. odst. 142. čl. ZPP, saj je pravilno, potem ko je ugotovil, da vročitev po 140. čl. ZPP ni možna, osebno vročitev toženi stranki, ki je fizična oseba, opravil tako, da je pisanje izročil pošti v kraju toženkinega stanovanja, v hišnem predalčniku pa je pustil obvestilo, v katerem je navedel, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. IV. odst. 142. čl. ZPP določa, a se vročitev po III. odst. šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila toženki tožba s pozivom na odgovor vročena dne 10.4.2010, ko je pisanje dvignila.

Tožena stranka v pritožbi v zvezi z uveljavljeno kršitvijo II. odst. 276. čl. ZPP navaja, da je sodišče obrazložilo, da ji je bila tožba vročena 10. 5. 2010, kar pa iz obrazložitve ne izhaja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in to tudi obrazložilo, da je 10. 5. 2010 iztekel rok za vložitev odgovora na tožbo. Tožeča stranka je tožbo vložila dne 19. 3. 2010, sodišče prve stopnje pa jo toženi stranki poslalo 8. 4. 2010, torej še pred potekom 30 dnevnega roka, določenega v II. odst. 276. čl. ZPP, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tožnica, ki s tožbo zahteva varstvo pred neutemeljenim vznemirjanjem, je za zatrjevano lastništvo nepremičnine parc. št. ... k.o. T. predložila kot dokaz zemljiškoknjižna izpiska, za zatrjevano toženkino protipravno vznemirjanje pa je predložila kot dokaz skico ter kopiji fotografij, predlagala pa je tudi zaslišanje strank, priče in izvedencev ter ogled na kraju samem. Ker so v tožbi navedena vsa dejstva, na osnovi katerih je po materialnem pravu uveljavljeni zahtevek tožeče stranke na prenehanje vznemirjanja utemeljen, ta dejstva pa niso v nasprotju s po tožeči stranki predloženimi dokazi ali s splošno znanimi dejstvi, je sodišče prve stopnje, potem ko je pravilno ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe, utemeljeno izdalo zamudno sodbo (I. odst. 318. čl. ZPP) in pravilno uporabilo tudi materialno pravo (I. odst. 99. čl. Stvarnopravnega zakonika).

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da mora tožeča stranka sama kriti stroške za odgovor na pritožbo, ker ti niso bili potrebni za pravdo (I. odst. 155. čl. v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP). Navedbam v odgovoru na tožbo sicer ni moč oporekati, vendar z njimi tožeča stranka ni v ničemer pripomogla k rešitvi pritožbe. Stroški odgovora na pritožbo so namreč za pravdo potrebni npr. tedaj, ko stranka z odgovorom na pritožbo lahko spremeni procesni položaj, torej ko ima v odgovoru na pritožbo procesno možnost opozoriti na tiste razloge, ki bi to povzročili. V tem primeru ne gre za tak položaj in tudi niso podane druge okoliščine, ki bi utemeljevale povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo.

b) o pritožbi zoper sklep Tožena stranka zmotno meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati izpodbijanega sklepa o pravdnih stroških, ker zamudna sodba ob izdaji sklepa še ni bila pravnomočna in torej še ni bil znan končni uspeh v pravdi. Zahtevek tožeče stranke v tožbi se lahko nanaša tudi na stranske terjatve. Zahtevek za povračilo stroškov postopka je stranska terjatev. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (IV. odst. 163. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi o stroških postopka odločilo s sklepom na podlagi VII. odst. 163. čl. ZPP, ki določa, da se lahko zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka, če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. Tožba ni predlog iz III. odst. 163. čl. ZPP, zato lahko tožnik po izdaji zamudne sodbe zahteva povrnitev stroškov po VII. odst. 163. čl. ZPP, sodišče pa o tem odloči s sklepom (Pravno mnenje, sprejeto na občni seji VSS 21.4.2001; komentar 163. čl. ZPP v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Lojze Ude et al., 2. knjiga, GV Založba, 2006). Ker ZPP ne določa, da se v zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov po VII. odst. 163. čl. ZPP sklep o odmeri stroškov izda šele po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, sodišče prve stopnje ni ravnalo protizakonito, ko je o pravdnih stroških odločilo z izpodbijanim sklepom že pred pravnomočnostjo zamudne sodbe. Utemeljeno je na podlagi ugotovitve, da izdaja zamudne sodbe upravičuje tudi ugoditev zahtevku za povrnitev stroškov, toženi stranki naložilo, da mora tožeči povrniti 250,22 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, stroške pa je odmerilo v skladu z določbo I. odst. 155. čl. ZPP, Zakonom o sodnih taksah in Zakonom o odvetniški tarifi.

Pritožbeno sodišče je po ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, in ugotovitvi, da niso podani niti tisti pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. v zv. s 353. čl. in I. odst. 366. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov (I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP).