Jedro

Glede na to, da stike v prvi vrsti legitimira otrokova korist, je možna njihova omejitev samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi.

Pri ureditvenih začasnih odredbah je potreben restriktiven pristop, saj je uporaba tega pravnega sredstva pogojena z nevarnostjo, da bi v primeru, če bi se predlagateljev predlog na koncu izkazal za neutemeljenega, lahko bila, ob takšnem načinu stikov, kot jih predlaga predlagatelj s svojo začasno odredbo, zelo načeta ali pa celo porušena čustvena navezanost in povezanost otrok z materjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj stiki nasprotne udeleženke z otroci potekajo vsak torek in četrtek med 15. in 17. uro na Centru za socialno delo in pod nadzorom usposobljene tretje osebe, ki jo določi Center za socialno delo Kamnik.

Predlagatelj je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge kršitev določb postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da sodišče z izpodbijano odločitvijo ni realiziralo svoje dolžne skrbi za koristi otrok. Dejstvo je, da je nasprotna udeleženka že dalj časa bolna in da je več mesecev preživela v psihiatrični bolnišnici.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zdravstveno stanje nasprotne udeleženke stabilno, je brez dokazne podlage. Sodišče je zaključilo, da predlagatelj ni verjetno izkazal nevarnosti, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Hkrati se ni opredelilo glede predlaganega dokaza z zaslišanjem staršev, ki so videli, ko sta starejša otroka sama in brez nadzora postopala po mizarski delavnici z nevarnimi stroji in orodji. Povsem nezakonito in nepravilno je ravnalo sodišče, ko je na podlagi mnenja CSD Kamnik zaključilo, da je zdravstveno stanje nasprotne udeleženke veliko boljše kot v postopku razveze, saj CSD ni pooblaščen niti usposobljen za presojo zdravstvenega stanja nasprotne udeleženke. Nedopustno je, da je sodišče s takšno enostavnostjo sledilo zaključkom CSD. Nerazumevanje problema pa sodišče pokaže s tem, ko zaključi, da bi bila uvedba stikov pod nadzorom in v prisotnosti tretje osebe, ki jo otroci ne poznajo, neustrezna. Sodišče je z dolgotrajnostjo postopanja vzpostavilo stanje neurejenih stikov. Okoliščina, da je nasprotna udeleženka v medijih obdolžila predlagatelja, da ravna nezakonito, zgolj potrjuje, da ni dorasla vlogi matere.

Nasprotna udeleženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Osnovna usmeritev našega družinskega prava je, da je treba upoštevati in zagotavljati korist otroka v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je otrok udeležen ali prizadet. Pravni standard "korist otroka" je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Za konkretizacijo daje zakon le splošna izhodišča. Tako iz 6. člena ZZZDR izhaja, da je v otrokovo korist, da se zdravo razvija. Iz 2. odstavka 4. člena ZZZDR pa izhaja, da starši delajo v otrokovo korist, če ravnajo v skladu z namenom, ki naj se doseže z izvrševanjem roditeljske pravice, oziroma, če zagotavljajo otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.

Korist otroka je glavno načelo tudi pri odločanju sodišča o otrokovih stikih s starši. V otrokovo korist je, če ima stike z obema staršema.

Pri tem gre za pravico otroka in tudi za pravico staršev (1. odstavek

106. člena ZZZDR). Tako je namen stikov v tem, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe, da se s tem, da otroka vidi in z njim govori oziroma kakor koli z njim komunicira, seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem, predvsem pa v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti.

Stiki naj torej v čim večji meri ohranjajo odnose, ki obstajajo med starši in otroki, ko živijo skupaj.

Predlagatelj v tem postopku zahteva s tem, ko predlaga stike nasprotne udeleženke z otroci dvakrat tedensko po dve uri pod nadzorstvom tretje osebe, omejitev stikov. Glede na to, da stike v prvi vrsti legitimira otrokova korist, je možna njihova omejitev samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. ZZZDR v 5. odstavku 106. člena ZZZDR določa, kdaj stiki niso v otrokovo korist: če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. To so torej tiste abstraktne okoliščine, ki bodo morale biti predmet dokazne presoje v tem postopku. Drugo pa je vprašanje, ali so navedene okoliščine tako akutno ogrožujoče, da je treba z začasno odredbo takoj poseči v pravice otrok in drugega roditelja. Pritrditi je treba odločitvi sodišča prve stopnje, da predlagatelj takšne nevarnosti ni izkazal. Pri tem sodišče svoje ugotovitve pravilno temelji na navedbah centra za socialno delo, ki v postopkih iz razmerij med starši in otroki predstavlja nekakšno podaljšano roko sodišča pri ugotavljanju pravnorelevantnih dejstev in ki jih je navsezadnje podal strokovnjak - klinični psiholog o zdravstvenem stanju nasprotne udeleženke in ki je tudi menil, da ni prav nobene podlage, da bi stiki med materjo in otroki potekali pod nadzorom. Pravilno je tudi ocenilo, da je padec mld. M posledica nesrečnega naključja, da so pri dveletnih otrocih pogosti in da je nasprotna udeleženka primerno reagirala, preverila ali so nastale vidne poškodbe in sprejela oceno, da z otrokom ni nič narobe. Da je bila njena ocena pravilna, navsezadnje izkazuje tudi končni rezultat zdravniškega pregleda otroka. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne bi mogla vplivati okoliščina, ko naj bi predlagateljeva starša videla starejša otroka postopati po mizarski delavnici očeta in brata nasprotne udeleženke. Predvsem pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pri tovrstnih ureditvenih začasnih odredbah potreben restriktiven pristop, saj je uporaba tega pravnega sredstva pogojena z nevarnostjo, da bi v primeru, če bi se predlagateljev predlog na koncu izkazal za neutemeljen, lahko bila, ob takšnem načinu stikov kot jih predlaga predlagatelj s svojo začasno odredbo, zelo načeta ali pa celo porušena čustvena navezanost in povezanost otrok z materjo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe v smislu 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi s

411. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).