Jedro

Vložitev tožbe pri okrožnem sodišču sama po sebi ne vpliva na pravico do revizije. Vrednost spornega predmeta, ki določa mejo stvarne pristojnosti okrožnega sodišča, je res taka, da bi zagotavljala pravico do revizije. Toda okrožno sodišče se ne more izreči za stvarno nepristojno potem, ko se je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo že spustil v obravnavanje glavne stvari (2. odst. 17.čl. ZPP). To pomeni, da je vprašanje stvarne pristojnosti ločeno od vprašanja zagotavljanja pravice do revizije. Okrožno sodišče se namreč po začetku obravnavanja glavne stvari ne more več izreči za stvarno nepristojno tudi v sporih, katerih vrednost ne dosega meje za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica hiše v izmeri 64 m2, stoječe na parc. št. 2587/5 vl. št... k.o... in imetnica pravice uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču te stavbe ter nadaljnji zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Proti S. pa je tožnica enak zahtevek umaknila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka v svoji tožbi uveljavlja nedenarni premoženjskopravni zahtevek in sicer na ugotovitev lastninske pravice na stavbi in pravice uporabe na zemljišču ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Vrednosti spornega predmeta v tožbi ni navedla. V premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi (3. odst. 382.čl. ZPP). V skladu s tem določa drugi odst. 186.čl. ZPP, da mora tožnik v primerih, ko je pristojnost in sestava sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti v tožbi vrednost spornega predmeta. V tej zadevi tožeča stranka ni ravnala tako, zato si ni zagotovila pravice do revizije. Tako razlago določbe tretjega odst. 382.čl. in drugega odst. 186.čl. ZPP je sprejela občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 6.12.1993 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II/93) s pravnim mnenjem, ki je za senate Vrhovnega sodišča obvezno (2. odst. 110.čl. Zakona o sodiščih).

V postopku morajo biti pravdnim strankam zagotovljene enake pravice. Zato mora biti tudi toženi stranki omogočeno, da vpliva na določitev vrednosti spornega predmeta in s tem strankam zagotovi pravico do revizije. Vendar, ker ima tožeča stranka tako možnost samo v tožbi, velja analogno za toženo stranko, da lahko to stori v odgovoru na tožbo, oziroma na pripravljalnem naroku ali prvem naroku za glavno obravnavo, dokler se ne spusti v obravnavanje glavne stvari. Ta časovna omejitev velja tudi za sodišče v zvezi z odločanjem o pravilnosti vrednosti spornega predmeta, ki jo navedejo stranke (3. odst. 40. čl. ZPP). Prva tožena stranka v zvezi z vrednostjo spornega predmeta ni navedla ničesar. Zato ni mogoče šteti, da je z opustitvijo tožeče stranke okrnjen njen enakopraven položaj v tej pravdi. Druga tožena stranka, zoper katero je bila tožba umaknjena in se zato izpodbijana sodba nanjo ne nanaša, se prvega naroka za glavno obravnavo ni udeležila, čeprav je bila nanj povabljena (zapisnik o glavni obravnavi dne 7.4.1995 - l. št. 8 spisa). Zato njen predlog sodišču v kasneje vloženem odgovoru na tožbo, da naroči tožeči stranki določitev vrednosti spornega predmeta, nima več vpliva na zagotovitev pravice do revizije.

Tožeča stranka je šele na drugem naroku za glavno obravnavo dne 5.7.1995, potem ko je prejela odgovor na tožbo druge tožene stranke, navedla vrednost spornega predmeta. To v obravnavanem primeru glede na opisano procesno ravnanje pravdnih strank ni upoštevno za zagotovitev pravice do revizije. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo in je zato dovoljena samo v primeru, ko so izpolnjene vse z zakonom določene predpostavke. Z naknadno navedbo vrednosti ali z naknadnim spreminjanjem vrednosti spora pri nespremenjenem zahtevku ni mogoče pridobiti pravice do revizije. Zato si tožeča stranka s tem, ko je na drugi glavni obravnavi navedla vrednost spornega predmeta, ni pridobila pravice do revizije.

Tudi vložitev tožbe pri okrožnem sodišču sama po sebi ne vpliva na pravico do revizije. Vrednost spornega predmeta, ki določa mejo stvarne pristojnosti okrožnega sodišča, je res taka, da bi zagotavljala pravico do revizije. Toda okrožno sodišče se ne more izreči za stvarno nepristojno potem, ko se je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo že spustil v obravnavanje glavne stvari (2. odst. 17.čl. ZPP). To pomeni, da je vprašanje stvarne pristojnosti ločeno od vprašanja zagotavljanja pravice do revizije. Okrožno sodišče se namreč po začetku obravnavanja glavne stvari ne more več izreči za stvarno nepristojno tudi v sporih, katerih vrednost ne dosega meje za dovoljenost revizije. Zato vložitev tožbe pri okrožnem sodišču sama po sebi ne zagotavlja pravice do revizije.

Glede na navedeno revizija tožeče stranke v tej pravdi ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392.čl. ZPP).