Jedro

1. Delodajalec mora tudi pri ugotavljanju začasnih presežkov izpeljati postopek, tako kot to določa 30. in 31. člen ZDR in upoštevati kriterije, ki so navedeni v 3. odst. 31. člena ZDR. 2. Po preteku šestih mesecev mora delodajalec ponovno preverjati in ugotavljati, če razlogi za čakanje na domu še obstajajo in na novo izdati sklep o čakanju, sicer pa mora izvesti postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep tožene stranke o čakanju na delo na domu z dne 22.1.1996, potrjen s sklepom komisije za pritožbe z dne 10.4.1996, razveljavilo in v posledici te razveljavitve toženo stranko zavezalo, da je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe ter ji izplačati razliko med 70% nadomestilom in plačo, ki bi jo prejela, če bi v tem času delala, za čas od 15.2.1996 dalje do nastopa dela, vse v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe. S sklepom pa je zahtevek (pravilno tožbo) tožnice, da ji je tožena stranka dolžna na podlagi 44. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 12/91) izplačati odškodnino zaradi nezakonite odločitve v višini petih izplačanih povprečnih osebnih dohodkov v podjetju v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo sodbe, zavrglo. Odločilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz.

podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, pritožniku pa prizna vse njegove stroške. Po mnenju pritožbe tožene stranke je sodba nezakonita in sama s seboj v nasprotju, saj sodišče v svoji obrazložitvi navaja, da bi moral pritožnik v primeru tožnice izvesti postopek kot ga določa Zakona o delovnih razmerjih v 30. in 31. členu. S tem sodišče posega v avtonomijo toženca in ga sili, da ugotavlja tehnološke viške, med tem, ko se je pritožnik odločil, da bo tožnici poiskal njej primerno delo.

Tudi v primeru, da je razlaga sodišča prve stopnje pravilna in bi moral pritožnik izvesti na podlagi določil 30. in 31. člena ZDR postopek, ker je delavka Š. K. ostala na delu, to ne bi bilo izvedljivo, ker je tožnica invalid III.

kategorije in zanjo ne pridejo v poštev kriteriji ugotavljanja presežnih delavcev. Določilo 36. d člena ZDR določa, da delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu. Ker je pritožnik vedel, da je izredno težko najti drugo ustrezno delovno mesto za nedoločen čas za delovnega invalida in da tožnica tudi ne bi dala soglasja za prenehanje delovnega razmerja, se tega postopka tudi ni lotil. Sicer pa je tožnica dala vlogo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja s 1.3.1998, kar je pritožnik tudi sprejel, zato je postal tožbeni zahtevek po reintegraciji brez pravnega temelja in brez pravnega interesa, kar seveda sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 2. odst. 354. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede nezakonitosti sklepov tožene stranke o začasnem čakanju na delo pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena. Sicer pa se pritožbene navedbe glede razveljavitve sklepov o začasnem čakanju na delo ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ki so podlaga izpodbijani sodbi in jih je sodišče prve stopnje zanesljivo in pravilno ugotovilo in se glede tega v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Preuranjeno pa je sodišče prve stopnje odločilo o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem individualnem delovnem sporu presojalo sklep tožene stranke o začasnem čakanju tožnice na delo na domu, ki je bil izdan na podlagi 30. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) dne 22.1.1996. Iz obrazložitve sklepa jasno izhaja, da je bila tožnica poslana na čakanje na delo zaradi začasnega pomanjkanja dela, če pa v družbi nastane potreba po zaposlitvi delavca, ki je na čakanju na delo doma, se mora le ta javiti v roku 24 ur po sprejemu pisnega obvestila, kar je veljalo tudi za tožnico. Delavec mora biti v času čakanja na delo doma, tako da je v vsakem primeru lahko dosegljiv. Glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa je pritožbeno zavzemanje tožene stranke na določilo 36. d člena ZDR, ki določa, da delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko upokojitev, lahko preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem ali, če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu, neutemeljeno. Po 30. členu citiranega zakona v primeru začasnega prenehanja potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu, ki trajajo šest mesecev ali manj (če traja več kot šest mesecev pa gre za trajne presežke), delovno razmerje ne preneha. Organizacija oz. delodajalec ima možnost uveljavljati ukrepe, ki jih ZDR našteva v 2. odst. 30. člena, da bi razrešila začasno prenehanje potreb po delu. Tožena stranka se je pri tožnici odločila za ukrep začasnega čakanja na delo z nadomestilom plače v višini določeni s kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi morala tožena stranka pri ugotavljanju začasnih presežkov izpeljati postopek tako kot to določa 30. in 31. člen ZDR.

Tudi pri začasnih presežkih je potrebno upoštevati kriterije, ki so našteti v 3. odst. 31. člena ZDR. Dejstvo je, da je bila tožnica spoznana za začasni presežek, kjer pa ne pride do prenehanja delovnega razmerja. Zato tudi sklicevanje tožene stranke na določbo 36. d člena ZDR, ki varuje invalide pred prenehanjem delovnega razmerja, ni pravilno. Ker začasno čakanje na delo po določbah ZDR lahko traja največ šest mesecev, je tožena stranka v tem primeru napačno ravnala tudi zato, ker ni po preteku šestih mesecev ponovno preverjala in ugotavljala dejanskega stanja in na novo izdala sklepa o čakanju, če bi razlogi za to še obstajali, sicer pa bi morala izvesti postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev. V tem postopku pa bi bila seveda tožnica kot invalid III. kategorije varovana kategorija zaposlenih pred prenehanjem delovnega razmerja v skladu z določbo 1. odst. 36. d člena ZDR. Zato je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena in je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje glede nezakonitosti sklepa o začasnem čakanju na delo potrdilo.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o vrnitvi tožnice nazaj na delo. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče tako odločilo iz razloga, ker je upoštevalo možnost, da je med tem prišlo že do sprememb pri opravljanju tega dela v pakirnici. Iz pritožbenih navedb pa izhaja, da je tožnica predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja, kar je tožena stranka tudi sprejela. Če je tožnici tekom sodnega postopka prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na drugi pravni podlagi (npr. po 2. točki 1. odst. 100. člena ZDR), ne more tožnica več zahtevati vrnitve nazaj na delo, ampak ji gredo vse pravice iz dela in po delu le do datuma prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje naj v ponovnem postopku ugotovi, kdaj je tožnici po njeni volji prenehalo delovno razmerje, kar naj upošteva pri odločitvi o materialnem prikrajšanju za čas nezakonitega čakanja na delo in ponovno odloči le še o reparacijskem zahtevku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz sodbe in sklepa sodišča druge stopnje.