Jedro

Širitev zakonske definicije protipravnega motilca na posrednega motilca zahteva tesno povezavo med njima. Pasivno legitimiran je tudi tisti posredni motilec, ki ima od takega neposrednega vznemirjanja korist, če jo kasneje odobri. Če torej take ustrezne koristi ni oziroma morebitna korist s strani posrednega motilca ni odobrena, posredni motilec lastniku ne odgovarja in torej ni pasivno legitimiran.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se toženi stranki prepove uporaba parkirišča na parceli št. 67/15, k. o. X. za osebne potrebe in potrebe opravljanja poslovne dejavnosti, ter tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče pomanjkljivo obravnavalo tožbeni zahtevek, saj se je napačno skoncentriralo zgolj na vprašanje parkiranja na njeni nepremičnini. Tožbeni zahtevek se glasi na prepoved kakršne koli uporabe parkirišča. Kot je bilo ugotovljeno med postopkom, je edini vhod v poslovni prostor tožene stranke na meji s sporno nepremičnino. Glede na lego nepremičnin je neizogibno, da mora za vhod v poslovne prostore tožena stranka vsak dan prečkati tožničino nepremičnino. Ker se je prvostopenjsko sodišče skoncentriralo zgolj na uporabo nepremičnine tožnice s parkiranjem vozil, je dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kar je imelo za posledico tudi zmotno uporabo materialnega prava (99. člena SPZ). O delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dostop do poslovnih prostorov tožene stranke, pa sodišče sploh ni odločilo, zaradi česar je zagrešilo tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni ustrezno upoštevalo in ovrednotilo izpovedi priče M. S., ki je izpovedal o uporabi parkirnega prostora s strani strank in poslovnih partnerjev toženca. Sodišče z odločitvijo ruši koncept zasebne lastnine, saj je zasebno lastnino tožnici omejilo s tem, ko je toženi stranki de facto omogočilo protipravno uzurpiranje služnosti prehoda čez nepremičnino tožnice, takšna omejitev zasebne lastnine pa nima podlage v ustavi ali zakonu. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica lastnica spornega parkirišča in da tožena stranka nima dovoljenja za uporabo tega parkirišča. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi opozorilo, da je tožnica ob zaslišanju izpovedala, da ni nikoli nasprotovala, da tožena stranka in delavci ter obiskovalci trgovine vstopajo v trgovino pri vratih, ki vodijo na sporno parkirišče. Te ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožnica ne izpodbija, neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje z delom zahtevka, ki se nanaša na peš hojo sploh ni ukvarjalo. Če se nepremičnina uporablja z dovoljenjem lastnika oziroma lastnik uporabi nepremičnine ne nasprotuje (in tožnica je prostodušno izpovedala, da ni nasprotovala), potem ni mogoče govoriti o protipravnem vznemirjanju lastnika. Tožbeni zahtevek je v tem delu neutemeljen.

6. Dejstvo, da toženec in njegovi zaposleni po prepovedi s strani tožnice ne uporabljajo več tožničinega parkirišča, ni sporno (1). Glede uporabe parkirišča za dobavo blaga tožencu pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da se parkirišče po prepovedi tožnice ne uporablja več za dostavo blaga tožencu. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem zaslišalo priče Š., K. in V., ki so vsi potrdili, da vozila, ki dostavljajo blago, ustavljajo ob cesti izven zemljišča tožnice. Pritožnica ne graja dokazne ocene v zvezi s temi pričami, prvo sodišče pa je ustrezno upoštevalo tudi izpoved S., ki ni vedel povedati, kdaj bi tovorno vozilo nazadnje dostavilo blago toženi stranki prek parkirišča tožnice.

7. Širitev zakonske definicije tretjega protipravnega motilca iz 99. člena SPZ na posrednega motilca (2) zahteva tesno povezavo med njima. Pasivno legitimiran je tudi tisti posredni motilec, ki ima od takega neposrednega vznemirjanja korist, če jo kasneje odobri (3). Če torej take ustrezne koristi ni oziroma morebitna korist s strani posrednega motilca ni odobrena, posredni motilec lastniku ne odgovarja in torej ni pasivno legitimiran.

8. V obravnavanem primeru do vznemirjanje lastninske pravice tožnice lahko prihaja zgolj s strani kupcev tožene stranke, toda, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (in pritožbeno sodišče mu sledi), je tožena stranka svoje redne stranke opozarjala, da ne smejo parkirati na tem parkirišču in parkiranja tam ni nikoli odobravala. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je tožena stranka odobrila korist, ki naj bi jo imela od vznemirjanja tožničine lastninske pravice. Tudi teh ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožnica ne izpodbija. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je v konkretni situaciji pomembno, ali ima tožena stranka dejansko in pravno možnost preprečiti vznemirjanje tožničine lastnine pravice. V obravnavani zadevi je očitno, da ne, saj ni jasno, kako bi lahko tožena stranka preprečila parkiranje svojim kupcem na tožničini nepremičnini. Stranke/kupce je opozorila, fizičnih pregrad na zemljišču tožnice pa ne more postavljati. Le tožnica lahko na svojem zemljišču z ustreznimi fizičnimi omejitvami in tehničnimi napravami zagotovi, da njene nepremičnine uporabljajo zgolj osebe, ki jim je zemljišče namenjeno oziroma ki jim ona to dovoli. Po povedanem se izkaže, da pasivna legitimacija tožene stranke v tem obsegu ni podana, kar terja zavrnitev tožničinega zahtevka tudi v tem delu.

9. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da prvostopenjsko sodišče z odločitvijo ruši koncept zasebne lastnine. Zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin prepovedano medsebojno vznemirjanje lastnikov teh nepremičnin (73. člen SPZ). Zaščiti pred vznemirjanjem je namenjena negatorna tožba (99. člen SPZ): če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika/ domnevnega lastnika, in sicer kako drugače kot z odvzemom stvari, tožnik v pravdnem postopku dokazuje utemeljenost postavljenega zahtevka in če pri dokazovanju ni uspešen, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Prav to se je zgodilo v konkretnem primeru, saj tožnica vznemirjanja s strani tožene stranke ni uspela dokazati. Neutemeljena je torej tudi zatrjevana kršitve 67. člena URS.

10. Razlogi sodbe v zvezi z izrekom so dovolj jasni, da jih je mogoče vsebinsko preizkusiti. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema, se nanje sklicuje in zavrača pritožbene očitke o absolutni bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice je logična posledica zavrnitve pritožbe, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroške, nastal v zvezi z njim, ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Te ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožnica ne izpodbija in jo v pritožbi celo potrdi (primerjaj list. št. 132, peti odstavek).

(2) Za negatorno tožbo je pasivno legitimirana vsaka oseba, ki protipravno vznemirja lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice, pa tudi tisti, ki je dal nalog za vznemirjanje, ali pa tisti, v čigar korist je bilo vznemirjanje storjeno, če je to korist kasneje odobril. (3) Tožnica niti ni zatrjevala nič takšnega.