Jedro

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča lahko sodišče upravni akt izreče za ničnega po uradni dolžnosti le, če je tožba, s katero se upravni akt izpodbija, vložena pravočasno. Če je prepozna, je namreč sodišče ne sme obravnavati po vsebini, torej tudi ne ugotavljati morebitne ničnosti upravnega akta (kar zahteva stranka z interesom v pritožbi).

Ker ugotavljanje ničnosti dejansko pomeni že vsebinsko presojo izpodbijanega akta, lahko to sodišče opravi le, če so za to izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1. Zakonska ureditev upravnega spora namreč ne pozna tožbe, ki bi jo bilo mogoče vložiti neodvisno od poteka časa po končanem postopku izdaje upravnega akta za uveljavljanje napak, ki imajo za posledico njegovo ničnost. Mimo tega zato ne more nastopiti niti dolžnost sodišča, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti. Taka ureditev je posledica dejstva, da je za ugotovitev ničnosti upravnega akta na razpolago izredno pravno sredstvo, ki ga ureja ZUP in ga je mogoče vložiti kadarkoli (prvi odstavek 280. člena ZUP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo (I. točka izreka) tožnika zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 090-276/2018/6 z dne 2. 7. 2019 v zvezi z odločbo Vrhovnega državnega tožilstva RS št. VDT-Tu-9-5/45/2018/2 z dne 5. 12. 2018 kot prepozno.

2. Prva stranka z interesom je zoper sklep vložila pritožbo zaradi ničnosti v upravnem postopku izdane odločbe, na katero bi moralo sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in ugotovi ničnost odločbe toženke ter odloči o stroških postopka. Kot bistveno navaja, da je bila v upravnem postopku izdana odločba v zadevi iz sodne pristojnosti. Opozarja, da stališče Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 4/2020 vpliva tudi na določitev pristojnosti za odločanje, tako da je treba v konkretnem primeru kot specialen predpis uporabiti Zakon o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) in ne splošnejšega Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Izpostavlja, da je prosilec svojo prošnjo naslovil na pritožnika, pri čemer je specialna pravna podlaga za odločanje o dostopu do te informacije prvi odstavek 181. člena ZDT-1. Po citirani določbi namreč o vpogledu odloča vodja pristojnega državnega tožilstva, zoper odločitev ni pravnega sredstva po ZDT-1, možna pa je tožba v upravnem sporu, saj odločitev pomeni upravni akt (2. člen ZUS-1).

3. Pritožba je bila vročena toženi in tožeči stranki ter drugi stranki z interesom, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prva stranka z interesom s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to zavrglo tožnikovo tožbo v upravnem sporu kot prepozno.

6. Stranka z interesom presoji sodišča prve stopnje glede (ne)pravočasnosti tožbe v pritožbi ne ugovarja. Zavrženju tožbe nasprotuje, ker meni, da bi moralo sodišče sámo v okviru predhodnega preizkusa tožbe (po drugem odstavku 37. člena ZUS-1) po uradni dolžnosti ugotoviti ničnost odločbe tožene stranke.

7. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča lahko sodišče upravni akt izreče za ničnega po uradni dolžnosti (na podlagi drugega odstavka 37. člena ZUS-1) le, če je tožba, s katero se upravni akt izpodbija, vložena pravočasno.1 Če je prepozna, je namreč sodišče ne sme obravnavati po vsebini, torej tudi ne ugotavljati morebitne ničnosti upravnega akta (kar zahteva stranka z interesom v pritožbi). Vrhovno sodišče je že v zadevi I Up 196/2014 obrazložilo, da okoliščina, da je določba uvrščena v poglavje „predhodni preizkus tožbe“ ne pomeni, da sodišče ničnost akta ugotavlja neodvisno od izpolnjenosti procesnih predpostavk za tožbo iz 36. člena ZUS-1. Določba drugega odstavka 37. člena ZUS-1 je podlaga za odločanje (_extra petitum_) in določa obseg vsebinske presoje. Ker ugotavljanje ničnosti dejansko pomeni že vsebinsko presojo izpodbijanega akta, lahko to sodišče opravi le, če so za to izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1. Zakonska ureditev upravnega spora namreč ne pozna tožbe, ki bi jo bilo mogoče vložiti neodvisno od poteka časa po končanem postopku izdaje upravnega akta za uveljavljanje napak, ki imajo za posledico njegovo ničnost. Mimo tega zato ne more nastopiti niti dolžnost sodišča, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti. Taka ureditev je posledica dejstva, da je za ugotovitev ničnosti upravnega akta na razpolago izredno pravno sredstvo, ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ga je mogoče vložiti kadarkoli (prvi odstavek 280. člena ZUP).2

8. Glede na navedeno je prepozna tožba ovira za ugotavljanje ničnosti po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 37. člena ZUS-1. 9. Ker je navedeni pritožbeni razlog neutemeljen in je odločitev sodišča prve stopnje glede na obrazloženo zakonita, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 143/2010 z dne 1. 12. 2010, I Up 196/2014 z dne 18. 9. 2014 in I Up 117/2015 z dne 22. 10. 2015. 2 Enako sklep Vrhovnega sodišča I Up 117/2015 z dne 22. 10. 2015.