Jedro

Tožnica kot imetnica pravice uporabe glede spornih nepremičnin je upravičena zahtevati nadomestilo koristi od toženca, ki je sporne nepremičnine uporabljal, ne da bi za to imel pravno podlago.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 11,568.781 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2004 dalje, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi toženčeva primarni in podrejeni pobotni ugovor. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavzelo je stališče, da je do nadomestila koristi na podlagi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) upravičen imetnik stvari, nadomestilo koristi pa je dolžan dati tisti, ki je imel korist od uporabe tuje stvari. Tožnica kot imetnica pravice uporabe glede nepremičnin, ki jih je uporabljal toženec, ne da bi zato imel pravno podlago, ima zato proti tožencu zahtevek na podlagi navedene določbe. Objektivno merilo višine obogatitve oziroma prikrajšanja je višina najemnine enakovredne nepremičnine. Dokaz z izvedencem je bil predlagan na prvem naroku za glavno obravnavo.

3. Toženec v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je na podlagi izpodbijane sodbe mogoče zaključiti, da bi bila morebiti tudi Mestna občina ... upravičena od njega zahtevati uporabnino, kar je pravno nevzdržno, razlog za to pa je v napačnem stališču pritožbenega sodišča glede tožničine aktivne legitimacije. Iz sodb sodišča druge in prve stopnje ne izhaja, v čem naj bi bila tožničino prikrajšanje in toženčeva korist. Ker teh ugotovitev že v sodbi sodišča prve stopnje ni, bi jo moralo sodišče druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker sodišče ni upoštevalo, da so sporne nepremičnine postale last Mestne občine ... Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje na podlagi njegovih navedb o vložitvi zahtevka za priznanje lastninske pravice pri pristojnem organu lokalne skupnosti ni bilo dolžno prekiniti postopka. Ker gre za predhodno vprašanje, bi sodišče prve stopnje moralo postopek prekiniti ali pa o njem odločiti sàmo (česar pa tudi ni storilo). Nadalje trdi, da je v pritožbi uveljavljal, da je imel ob upoštevanju 37. člena Zakona o društvih (Uradni list RS, št. 60/95 – v nadaljevanju ZDru) zakonsko podlago za uporabo spornih nepremičnin, na to pritožbeno trditev pa sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Objekti na spornih nepremičninah so očitno take narave, da za njih ni mogoče uporabiti klasičnih civilnopravnih institutov. Upravljanje s takimi objekti je v interesu širše javnosti. Prav to je toženec ves čas počel, sedaj pa mora za to in za kazen plačevati najemnino oziroma uporabnino nekomu, ki nikoli ni s temi objekti nič imel in ničesar vanje vložil, ampak jih želi samo izkoristiti na njegov račun. Ker je toženec na objektih ves čas opravljal splošno družbeno koristno dejavnost, tožnica niti v obdobju, ko je bila družbena lastnina še zakonsko sprejemljiva, ne bi mogla terjati uporabnine. Navedeno stališče potrjuje tudi 64. člen Zakona o športu (v nadaljevanju ZŠpo), po katerem so do "lastninjenja" športnih objektov upravičena tista društva, ki z navedenimi objekti upravljajo, in torej ne tista, ki so vpisana kot imetniki pravice uporabe. V dodatku k reviziji se toženec sklicuje na potrdilo Mestne občine ... z dne 5. 9. 2006, iz katerega izhaja, da je imel toženec v času sprejetja Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini ... status upravljavca spornih nepremičnin. Prilaga strokovno mnenje Inštituta za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo Pravne fakultete Univerze v Mariboru, iz katerega izhaja, da pravica uporabe na družbeni lastnini ni lastninska pravica in da načelno ni niti stvarna niti civilnopravna pravica. Ker je Ustava ne pozna, tožničina "pravica" ne temelji na zakonu, še več, sploh ne obstaja. Ker je bil dokaz z izvedencem gradbene stroke podan po zaključku prvega naroka, so bile z izvedbo tega dokaza kršene določbe pravdnega postopka.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je v tožbi, vloženi v letu 1998, zatrjevala, (1) da je imetnica pravice uporabe nepremičnin, ki jih uporablja toženec, (2) da jih toženec, odkar je izstopil iz njenega sestava in odklonil podpis najemne pogodbe, uporablja brez pravnega naslova, (3) da mu je bila zaradi tega s sodno odločbo naložena izpraznitev in izročitev nepremičnin in (4) da ji glede na to pripada uporabnina, ki ob upoštevanju velikosti nepremičnin in namena, za katere se uporabljajo, znaša določen znesek mesečno. Toženec je podal ugovore v zvezi s temeljem zahtevka in v zvezi s samo višino uporabnine, iz nobenega njegovega ravnanja v osem let trajajoči pravdi pred sodiščem prve stopnje pa ne izhaja, da ne bi vedel (tega, kar logično izhaja iz tožbenih navedb), da je zatrjevano prikrajšanje tožnice v nemožnosti uporabe spornih nepremičnin za enak namen, kot jih uporablja sam, in da je (zatrjevana) njegova korist v tem, za kar je prikrajšana tožnica.

7. Očitek, da je sodišče druge stopnje zavzelo le splošno stališče o vsebini prikrajšanja in okoriščenja v obravnavani zadevi, ni utemeljen. Sodišče je po navedbi splošnega stališča, ki ga citira revizija, navedlo še, da je bila odmena določena glede na obseg in kakovost nepremičnin, lokacijo in druge okoliščine ter da je objektivno merilo višine obogatitve oziroma prikrajšanja višina najemnine za enakovredne nepremičnine. Takò opredeljeno merilo za določitev višine obogatitve na eni in prikrajšanja na drugi strani je glede na naravo spornih nepremičnin in način njihove rabe v obravnavanem primeru dovolj konkretno in je logično izvedeno iz tožbenih navedb.(1) Glede na to, da je enako stališče – sicer manj izrecno, a dovolj jasno – zavzeto tudi v sodbi sodišča prve stopnje, niso utemeljene niti revizijske navedbe, da bi moralo sodišče druge stopnje zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih prvostopenjsko sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.

8. Neutemeljeni so nadalje očitki v zvezi s tožničino stvarno legitimacijo. Sodišče druge stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je do nadomestila koristi na podlagi 219. člena ZOR upravičen imetnik stvari, nadomestilo koristi pa je dolžan dati tisti, ki je imel korist od uporabe tuje stvari. Na tej podlagi je pravilen tudi sklep, da ima na podlagi te določbe tožnica kot imetnica pravice uporabe glede spornih nepremičnin zahtevek proti tožencu, ki je te nepremičnine uporabljal, ne da bi za to imel pravno podlago.

9. Na kakšni podlagi bi lahko Mestna občina ..., ki je postala lastnica spornih nepremičnin s sklepom, sprejetim v letu 1999, uveljavljala prikrajšanje zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin v obdobju do leta 1999, iz revizije ne izhaja. Odgovor na revizijske navedbe, ki izhajajo s stališča, da sedanja lastnica tak zahtevek ima, zato ni potreben.

10. Revizijska izvajanja v zvezi z naravo in vsebino pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, iz katerih revident izpelje sklep, da zanjo v sistemu, ki je temeljil na družbeni lastnini, ni bilo treba plačevati nadomestila in ga zato ni treba plačevati niti v sistemu, ki take pravice ne pozna, so neutemeljena. Četudi pravica uporabe ni bila civilnopravna pravica, to še ne pomeni, da ni uživala pravnega varstva, in četudi Ustava iz leta 1991 ne pozna instituta družbene lastnine, to še ne pomeni, da so družbenolastninska upravičenja po njeni uveljavitvi ostala brez pravnega varstva in da njihovi nosilci niso imeli nobenih oziroma so ostali brez upravičenj v razmerju do tretjih. Pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini je kot najobsežnejša pravica na nepremičninah v družbeni lastnini njenemu imetniku zagotavljala pravico rabe, upravljanja in razpolaganja z njim. Iz več (tudi temeljnih) določb ZOR izhaja, da ta zakon ni urejal le obligacijskih razmerij, ki izvirajo iz zasebne lastnine, marveč tudi tista, ki se nanašajo na družbenolastninska razmerja. Da določbe o neupravičeni obogatitvi niso izjema, izhaja že iz uvodne določbe tega poglavja ZOR. Nobenega razloga ni, da 219. člen, ki govori o uporabi tuje stvari in o imetniku (torej ne lastniku) stvari, ne bi veljal tudi za primere neupravičene uporabe stvari v družbeni lastnini in da pod pojem imetnika ne bi šteli tistega, ki je imel na stvari pravico uporabe. V korist svoje teze, da to ne velja za športna društva, revident ne ponudi nobenega pravnega argumenta. Tako tezo bi mogla utemeljiti navedba pravne podlage, ki bi utemeljevala drugačno vsebino pravico uporabe v primerih, ko so bili njeni imetniki športna društva, od tiste, ko so bili njeni imetniki drugi subjekti. V reviziji takih trditev ni, revizijskemu sodišču pa tak predpis tudi ni znan.

11. Ključna za odločitev o obstoju tožničine stvarne legitimacije je torej ugotovitev, da je bila tožnica imetnica pravice uporabe spornih nepremičnin, in v tem vključeno stališče, da toženec ni uspel izpodbiti tega dejstva. Revizijski očitki v zvezi s tem stališčem niso utemeljeni. Okoliščina, da je toženec pri M. o. L. vložil zahtevek za priznanje lastninske pravice, sama po sebi ne dokazuje, da je zahtevek utemeljen. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišča druge stopnje, s katerimi je obrazložilo stališče, da sodišče prve stopnje zaradi tega ni bilo dolžno prekiniti postopka (obrazložitev na peti strani sodbe). Nenazadnje revident sam navaja, da je imelo sodišče prve stopnje na razpolago dve možnosti: da bodisi prekine postopek bodisi sàmo reši predhodno vprašanje. Sodišče je izbralo drugo pot in v okviru toženčevih trditev odločalo o njegovem ugovoru neobstoječe pravice.

12. Revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni obravnavalo toženčevih trditev, da mu ZDru daje položaj upravljavca spornih nepremičnin, ni utemeljen. Stališče o neutemeljenosti teh navedb je podano v kontekstu (pravilnega) odgovora na toženčevo stališče o ZŠpo kot pravni podlagi za njegovo uporabo spornih nepremičnin, se pravi v enakem kontekstu, kot je bil podan pritožbeni očitek. To stališče je tudi pravilno. Po 37. členu ZDru do uveljavitve posebnega zakona, ki bo urejal lastninjenje nepremičnin športnih društev, društva kot dober gospodar upravljajo in gospodarijo z družbeno lastnino, s katero razpolagajo, pravna upravičenja društev na tej lastnini pa se do sprejema posebnega zakona ne morejo spreminjati. Že iz besedila določbe torej izhaja, da Zakon izhaja iz obstoječega stanja in tega stanja ne spreminja. Glede na to, da govori o razpolaganju in o pravnih upravičenjih na lastnini, tudi ne more biti dvoma, da nalaga dolžnost ohranitve obstoječega pravnega stanja (in ne stanja, ki nima pravne podlage).

13. Da bi podal še druge trditve, iz katerih bi izhajala njegova lastninska pravica glede spornih nepremičnin oziroma iz katerih bi izhajalo, da vknjižba tožničine pravice uporabe ne odraža izvenknjižnega pravnega stanja, ali da je predlagal kakšen dokaz v tej smeri, pa ga sodišče ne bi ocenilo, revident ne trdi. Odločitev o tožničini stvarni legitimaciji je po navedenem pravilna.

14. Neutemeljene so nazadnje trditve, da je sodišče oprlo sodbo na izvedensko mnenje, čeprav je bil dokaz z izvedencem predlagan prepozno. Dokaz z izvedencem je bil predlagan na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 10. 2003 in je bil torej pravočasen.

15. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani, niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o toženčevih stroških postopka je vsebovana v odločitvi o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): V tem se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve II Ips 212/2003, v kateri je tekel spor o koristi od umetniških slik, ki so bile v posesti toženca, oziroma prikrajšanju tožnika, ker niso bile v njegovi posesti.