Jedro

V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala skupno za oba tožnika rento v višini 400,00 EUR, vendar pa tožnika nista solidarna upnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v točki II. izreka) razveljavi in v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnikom, in sicer prvi tožnici in drugemu tožniku vsakemu po 12.000,00 EUR odškodnine, tretji in četrti tožnici pa vsaki po 6.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti moža oz. očeta tožnikov. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna nerazdelno plačati prvi tožnici in drugemu tožniku denarno rento, in sicer za čas od 21.3.2008 do 8.5.2013 v mesečnem znesku 400,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 20. v mesecu za tekoči mesec do plačila, vse v petnajstih dneh od dneva prejema te sodbe, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila in za čas od 9.5.2013 dalje v višini 400,00 EUR na mesec do vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo je, da je tožena stranka dolžna nerazdelno plačati tožnikom pravdne stroške v višini 2.668,62 EUR v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Zoper sodbo, s katero je določena denarna renta se je pritožil stranski intervenient na strani tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je toženi stranki naložilo, da mora nerazdelno plačati oziroma plačevati v bodoče mesečno rento prvi tožnici in drugemu tožniku skupaj 400,00 EUR. V skladu z določbo 173. člena OZ bi moralo določiti koliko mora toženka plačati prvi tožnici in koliko mora plačati drugemu tožniku. Ne more pa toženko sodišče obsoditi na nerazdelno plačilo rente. Po 173. členu ima namreč oseba, ki jo je umrli preživljal, pravico zahtevati povračilo škode, ki mu je nastala zaradi izgubljenega preživljanja. Te določbe ni mogoče razlagati tako široko, kakor jo je razlagalo sodišče prve stopnje, ki je določilo enotno skupno rento za oba tožnika. Stranski intervenient predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. V ponovnem odločanju pa naj sodišče prve stopnje natančno ugotovi zaslužek drugega tožnika, ki se po ugotovitvi sodišča deloma preživlja sam, saj mora pri odmeri denarne rente upoštevati vse okoliščine, torej tudi to okoliščino, ki pa je pri določitvi rente v izpodbijani sodbi ni upoštevalo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožbenemu zahtevku, ki ga je glede rente postavila tožeča stranka, ko je zahtevala skupno za oba tožnika rento v višini 400,00 EUR. Tožnika nista solidarna upnika (člen 406 OZ). Iz določbe 173. člena OZ, po kateri ima oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oz. izgubljene podpore, jasno izhaja, da gre za dva upnika, ki lahko le vsak zase zahtevata rento, ki jima jo mora sodišče tudi odmeriti glede na konkretne okoliščine posameznega oškodovanca. Tožeča stranka je postavila skupen znesek, sodišče prve stopnje pa bi v skladu z določbo 3. odstavka 393. člena OZ moralo ob takem zahtevku šteti, da zahteva vsak od tožnikov rento v višini 200,00 EUR in s sodbo priznati vsakemu od obeh tožnikov v tem okviru rento, ki mu glede na okoliščine pripada. Ker v izpodbijani sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo okoliščin, ki so pomembne za določitev višine rente za posameznega oškodovanca, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi stranskega intervenienta ugodilo in izpodbijano sodbo po 355. členu ZPP razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dopolnjevanje postopka pred pritožbenim sodiščem zaradi ugotavljanja odločilnih dejstev za razveljavljeni del ne bi bilo smiselno ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje že izvedlo dokazni postopek, v katerem je oba tožnika zaslišalo tudi v zvezi z zahtevkom za rento, le da je njuni izpovedi pri odločanju o renti v izpodbijani sodbi upoštevalo, kot da bi bila solidarna in ne ločena upnika, ki lahko zahteva vsak le svoj del terjatve. Nadaljnji napotki glede na povedano niso potrebni.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165 ZPP.