Jedro

Prvostopenjsko sodišče je opozorilo, da je tožnik pri določenih postavkah zahteval manj, kot je izvedenec ugotovil, da bi mu šlo, vendar je zaradi vezanosti pravdnega sodišča na zahtevke ravnalo pravilno in upoštevalo zgolj vtoževane zneske.

Izrek

I. Pritožba toženca se zavrže. II. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba: * v izpodbijanem zavrnilnem delu I. točke izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 10. 2009, opr. št. VL 15354/2009, v prvem odstavku izreka vzdrži v veljavi še za znesek 1.229,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2007 dalje do plačila; * v II. točki izreka tako, da je toženec dolžan tožniku povrniti 1.247,62 EUR pravdnih stroškov.

III. V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

IV. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti 334,82 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 10. 2009, opr. št. VL 15354/2009, v tretjem odstavku izreka v celoti ohranilo v veljavi, v prvem odstavku pa za znesek 942,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2007 dalje do plačila. V preostalem delu (za znesek 1.590,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2007 dalje) je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Tožencu je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Tožnik v pravočasnih pritožbi izpodbija zavrnilni del sodbe in posledično odločitev o stroških postopka. Povzema ugotovitve sodišča ter kot bistveno opozarja na nepravilen izračun sodišča, saj je sodišče pozabilo upoštevati DDV od zneskov, ki jih je priznalo za posamezno postavko. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec je pritožbo vložil zoper ugodilni del, toda prepozno.

4. Pravdni stranki sta na vročeni pritožbi nasprotne stranke odgovorili, a toženec tožnikovih navedb ne prereka niti na tožnikove pritožbene navedbe konkretizirano ne odgovarja.

5. Pritožba toženca je prepozna. Pritožba tožnika je delno utemeljena.

O pritožbi toženca

6. Pritožba je prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka, določenega za njeno vložitev (drugi odstavek 343. člena ZPP). Sodba je bila tožencu vročena 7. 11. 2013 (povratnica, pripeta k list. št. 153). Petnajstdnevni pritožbeni rok je iztekel 22. 11. 2013 (petek). Toženec je pritožbo zoper sodbo vložil šele naslednji dan, 23. 11. 2013, kar je dan prepozno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 352. člena ZPP pritožbo kot prepozno zavrglo.

O pritožbi tožnika

7. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo zneska 2.533,42 EUR. Vtoževani znesek predstavlja plačilo za dela, ki so bila izvedena v večjem obsegu, kot so bila dogovorjena z ustno gradbeno pogodbo (v nadaljevanju pogodba), ter za dela, ki so bila med pravdnima strankama dogovorjena naknadno in predstavljajo dodatna dela. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik v ponudbi št. 102/2007 (priloga A1, v nadaljevanju ponudba) tožencu predlagal, da se dela, opisana v ponudbi, obračunavajo po ceni dejansko opravljenih količin, ter da je na podlagi ravnanj toženca mogoče zaključiti, da je naročil izvedbo vseh dodatnih del, ki jih je tožnik obračunal v končnem obračunu (priloga A3). Toženec je temu ugovarjala ter navajal, da nobena dela niso bila naročena kot dodatna dela in da jih v obsegu, v katerem so bila vsa dela opravljena, pokriva dogovorjeni in plačani znesek 14.500,00 EUR. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče zaključilo: - da je tožnik izkazal, da je bil toženec seznanjen s ponudbo, jo sprejel in je soglašal, da se dela po ponudbi obračunavajo po dejansko izvedenih količinah te - da je toženec naročil izvedbo dodatnih del, ki s ponudbo niso bila zajeta.

Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je tožnik po temelju upravičen do plačila za vsa dejansko izvedena dela po ponudbi in tudi do plačila za opravljena dodatna dela.

8. Sodišče prve stopnje je vrednost in obseg dejansko opravljenih dodatnih del, ki s ponudbo niso bila zajeta, ugotavljalo z izvedencem. Izvedenec je poleg ocene vrednosti in količine izvedenih dodatnih del preveril tudi količino izvedenih del po osnovni ponudbi, pri katerih pa je bila upoštevana cena na enoto, dogovorjena s ponudbo in na tej podlagi s (ustno sklenjeno) pogodbo. Na podlagi ugotovitev izvedenca je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila vseh dejansko izvedenih del v obsegu, kot jih je ugotovil izvedenec. Pri obračunu del, ki so bila dogovorjena s pogodbo, je prvostopenjsko sodišče kot relevanten štelo obseg del, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, in cene, dogovorjene v ponudbi. Pri dodatnih delih, za katera enotna cena v ponudbi ni določena, pa je upoštevalo primerne tržne cene in obseg izvedenih del, ki jih je ugotovil izvedenec. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo, da je tožnik pri določenih postavkah zahteval manj, kot je izvedenec ugotovil, da bi mu šlo, vendar je zaradi vezanosti pravdnega sodišča na zahtevke ravnalo pravilno in upoštevalo zgolj vtoževane zneske (prvi odstavek 2. člena ZPP).

9. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je izračun, ki ga je napravilo, nepravilen. Tožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede cene in obsega izvedenih del (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče se zato pri ugotavljanju končne cene v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. V tej točki je sodišče prve stopnje navedlo vrednost izvedenih del za vsako postavko posebej. Pritožbeno sodišče je pri izračunu končne cene upoštevalo vrednosti, podane v izvedenskem mnenju, razen v postavkah, kjer je tožnik zahteval manj (glej prejšnjo točko obrazložitve). Upoštevalo je naslednje zneske: 9.934,39 EUR (fasada s termo lamelami), 566,20 EUR (fasada pod napuščem), 849,12 EUR (podzidek – cokla), 972,50 EUR (izdelava stropov in balkonov), 913,33 EUR (pozidava balkonov), 262,77 EUR (obdelava škarpe), 221,38 EUR (obdelava stebra), 198,5 EUR (dobava in montaža odkapnega profila), 203,7 EUR (montaža okenskih polic), 199,80 EUR (dobava in montaža dilatacijskega profila), 385,56 EUR (izdelava špalet in črte), 324,76 EUR (izdelava in obdelava balkonov z notranje strani) in 333,96 EUR (silikonski omet). Navedena dela brez DDV skupaj predstavljajo 15.365,97 EUR, kar ob dvigu za 8,5 % DDV znaša 16.672,08 EUR. Upoštevajoč, da je toženec tožniku že plačal 14.500,00 EUR, mu je dolžan plačati le še razliko do ugotovljene končne vrednosti, kar znaša 2.172,08 EUR.

10. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče zmotno napravilo izračun in zato zmotno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena zgolj do zneska 942,67 EUR. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnika delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, zavrnilnem delu I. točke izreka spremenilo tako (peta alineja 358. člena ZPP), da je v uvodu navedeni sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi še za znesek 1.229,41 EUR. Skupaj z že pravnomočno prisojenim zneskom je tako dolžan toženec tožniku plačati 2.172,08 EUR z obrestmi od 16. 11. 2007 dalje do plačila.

11. Pritožbeno sodišče je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odmera pravdnih stroškov ene in druge stranke je podana že v razlogih prvostopenjske sodbe in jo pritožba ne izpodbija. Glede na 85,74 % uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 1.322,03 EUR pravdnih stroškov, toženec pa glede na dosežen uspeh 14,26 % do povrnitve 74,41 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je toženec dolžan tožniku povrniti 1.247,62 EUR prvostopnih stroškov.

12. Toženec je dolžan povrniti tožniku tudi pritožbene stroške, saj je ta s pritožbo v pretežnem delu uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 334,82 EUR in predstavljajo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 139,2 EUR, 22 % DDV v višini 30,62 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 165,00 EUR. Odgovor tožnika na toženčevo pritožbo je nepotreben strošek, zato sodišče tožniku teh stroškov ni priznalo.