Jedro

Ker OZ v primeru hibe pravnega posla, ki je posledica ravnanj, kot ga toženec očita tožnici, predpisuje drugo, milejšo sankcijo, to je izpodbojnost, ni mogoče uveljavljati ničnosti pod plaščem domnevno nemoralnega ravnanja sopogodbenika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku in tožencu naložilo, da ji palača 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila, in sicer kot izpolnitev pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža tožnice v družbi P., d. o. o., ki sta jo v obliki notarskega zapisa sklenili pravdni stranki 29. 10. 2010. S to pogodbo se je toženec zavezal za tožničin 50 % poslovni delež družbe (katere 50 % lastnik je bil že sam) plačati 20.000,00 EUR najkasneje do 31. 12. 2010. Tožencu je naložilo v plačilo tudi tožničine pravdne stroške v višini 1455,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je zadevna pogodba oderuška in tedaj nična in da je ravnanje tožnice nasprotovalo tudi moralnim načelom. Pravi, da je bila družba v času podpisa pogodbe praktično ničvredna in je bila tako kupnina 20.000,00 EUR nesorazmerna. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša še svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno prav, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je posel, katerega izpolnitev zahteva tožnica s svojo tožbo, ničen. Res je, da je oderuška pogodba nična in da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti ter da se nanjo vsak lahko sklicuje. A le v okviru dejanskih navedb in na tej podlagi zbranega procesnega (dokaznega) gradiva. Oderuško pogodbo Obligacijski zakonik (OZ) v 1. odst. 119. čl. opredeljuje takole: „Če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična.“

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ničnostne sankcije po navedenem določilu v tem konkretnem primeru ni mogoče izreči, saj toženec ni zatrjeval nobenih dejstev, na podlagi katerih bi lahko sodišče sklepalo o očitni nesorazmernosti dajatev (objektivni element oderuštva). Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nič navedel, kolikšna bi bila za njega sorazmerna, primerna kupnina za poslovni delež tožnice v P., d. o. o., za katerega se je zavezal plačati 20.000,00 EUR. Njegova pavšalna pritožbena navedba, da je delež „praktično ničvreden“, tega ne more sanirati. O morebitnih subjektivnih znakih oderuštva (izkoriščanje stiske ali težkega premoženjskega stanja drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnosti ali odvisnosti) se zaradi odsotnosti objektivnega pogoja sodišču ni bilo treba izrekati in je obsežno utemeljevanje dejanskih okoliščin pritožnika o ravnanju tožnice in svojem nezavidljivem položaju v celoti odveč; samo s tem si ne namreč more pomagati.

8. Ničnostne sankcije ni mogoče izreči niti po 86. členu OZ, ki med drugim določa, da je nična tudi pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega, da bi ravnanje tožnice v zvezi s sklenitvijo pogodbe, kot ga zatrjuje toženec, torej ustrahovanje, zavajanje in izvajanje psihičnega nasilja, lahko presojali kot bodisi grožnjo (45. člen OZ) bodisi zmoto (46. člen OZ) bodisi prevaro (49. člen OZ). V vsakem primeru torej kot ravnanje, ki bi lahko ob sklepanju posla pri tožencu povzročilo relevantno napako volje. Glede tega pa je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obrazložilo, da toženec pogodbe ni izpodbijal (ni postavil ustreznega zahtevka za njeno razveljavitev) oz. je s tem tudi že zamudil objektivni prekluzivni rok treh let od dne sklenitve te pogodbe (99. člen OZ). Ker torej OZ v primeru hibe pravnega posla, ki je posledica ravnanj, kot ga toženec očita tožnici, predpisuje drugo, milejšo sankcijo, to je izpodbojnost, ni mogoče uveljavljati ničnosti pod plaščem domnevno nemoralnega ravnanja sopogodbenika.

9. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi toženka sama.