Jedro

Preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije je v danem primeru konkretizirana skozi praktično vse stadije obdolženčevih ravnanj, torej že od faze naročila prevozov dalje, dotika pa se vseh tistih dejstev, zaradi katerih B. B. v imenu in za račun C. d.o.o. gotovo svojega dela obveznosti ne bi izpolnila, v kolikor bi zanje vedela. Očitek "lažne obljube", ki ga problematizira pritožba, je treba razumeti v kontekstu celotnega opisa kaznivega dejanja in ne zgolj selektivno, kot to poskuša prikazati pritožba. Slednja povsem zanemari dejstvo, da v danem primeru na preslepitveni namen odkazujejo prav vsa ravnanja obdolženega.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 21546/2020 z dne 3. 1. 2022 spoznalo A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj znašajo 7,20 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovano družbo C. d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 99,00 EUR napotilo na pot pravde.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženi po svojih zagovornikih, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega v celoti oprosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba na več mestih, fragmentirano, s ponavljajočimi očitki izpostavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Te so po oceni pritožbe podane, ker je izrek sodbe, ko navaja tudi družbe D., E. in F., nejasen, neobrazložen in neutemeljen, saj pomeša več historično različnih dejanskih stanj in torej ravnanj obdolženega v preteklosti.

5. Takšne kršitve niso podane. H kritiziranju anomalij tenorja izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče opozarja, da je „neutemeljenost izreka“ stvar dokazne ocene, medtem ko je izrek sodbe nerazumljiv tedaj, ko se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre, pri čemer se mora nerazumljivost nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženega, torej na dejanski temelj sodbe.1 Za kaj takšnega v obravnavani zadevi ne gre. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da so - kljub drugačnemu prepričanju pritožbe - v predmetni kazenski zadevi objektivni in subjektivni zakonski znaki kaznivega dejanja v opisu dejanja jasni in določno konkretizirani na način, predpisan v 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP, posledično čemur trditve o nerazumljivosti izreka sodbe ne gre sprejeti. Družbe, ki jih izpostavlja pritožba, so v izreku navedene v svojstvu terjatev, ki jih je imel obdolženi kot direktor družbe D. d.o.o. do svojih naročnikov navedenih prevozov, tj. družb E. d.o.o. in F. d.o.o.. Njihova navedba pa v izrek ne vnaša nobene nejasnosti, kot si to prizadeva prikazati pritožba. Prav tako je neutemeljen očitek, da je izrek nejasen zaradi „mešanja več historično različnih dejanskih stanj“. Obdolžencu se namreč očita, da je B. B. z ravnanji, podrobno opisanimi v izreku, ustvaril zmotno predstavo, da bosta inkriminirana računa iz naslova naročenih prevozov plačana, čeprav tega namena ni imel, na kar kažejo vsa preostala obdolženčeva ravnanja, ko se ji je predstavljal kot zaposlen v družbi G. d.o.o., v kateri dejansko ni bil zaposlen in ki sodeluje z italijansko družbo H., medtem ko je po drugi strani na temelju istih terjatev z asignacijo zapiral odprte obveznosti družbe D. d.o.o., katere direktor je bil. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato niso podane.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbami, da obdolženi ni bil seznanjen, da bo sodišče presojalo njegove podpise, niti ni bil o tem nikoli povprašan. Sodišče prve stopnje pa je tako v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da gre na UPN plačilnih nalogih za podobne podpise, kot so podpisi obdolženega v kazenskem spisu. Tak dokaz oziroma njegova presoja ni dovoljena, ker pa ni bil pridobljen na zakonit način, ga je potrebno iz spisa izločiti.

7. Takšnim pritožbenim navedbam ne gre pritrditi. Ob ugotovljenem procesnem dejanskem stanju pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je obdolženi glede podane zahteve za izločitev prekludiran. Predlog za izločitev dokaza je bil namreč podan šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, čeprav se odgovor J. d.d. v zvezi s sedaj izpodbijanimi dokazi znotraj kazenskega spisa nahaja že od 1. 10. 2021 (e-pošta I. I., l. št. 190 do 194 in l. št. 201 do 203). Dokazni predlog po pridobitvi podatka o tem, kdo je na pošti št. 5102 poravnal plačilo inkriminiranih zneskov v višini 260 EUR in 950 EUR, je sicer ODT podalo na naroku dne 28. 6. 2021 in to v prisotnosti tako obdolženega kot tudi njegovega zagovornika. Na glavni obravnavi dne 4. 10. 2021 je bil ta dokaz v sklopu dokazovanja ob navzočnosti zagovornika zgolj izpostavljen (l. št. 207), vendar iz razloga takratne odsotnosti obdolženega ni bil prebran. Izveden je bil šele na naroku dne 3. 1. 2022 (l. št. 230), v prisotnosti obravnavanega procesnega udeleženca. Vpogled v zapisnik glavne obravnave razkrije, da tedaj niti obdolženi niti njegov zagovornik na vpogledano in prebrano nista imela pripomb. Med postopkom dokazovanja se tako pravno relevantna dejstva oziroma okoliščine, povezane s pridobitvijo sedaj v pritožbenem postopku problematiziranega listinskega dokaza, niso spremenile. Nenazadnje stroke vešča obramba ne obrazloži, čemu je opustila dolžnost pravočasnega reagiranja in zatrjevane kršitve z utemeljenim razlogovanjem ni uveljavljala v nadaljnjem teku dokaznega postopka. Posledično je pritožnikov predlog za izločitev dokaza, podan šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, prepozen. Iz navedenega razloga je zatorej zatrjevanje, da je prvostopno sodišče s tem, ko je sedaj izpodbijano sodbo oprlo (tudi) na UPN plačilna naloga, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljeno, medtem ko pritožbena graja na tem mestu ostaja zgolj na ravni izraženega nestrinjanja z razlogi prvostopenjskega sodišča, ki je vse, v okviru dokaznega postopka izvedeno, pravilno materialno ovrednotilo skladno načelu proste presoje dokazov (točki 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Pritožba skuša predvsem v točkah 17, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 28, 29, 32, 33 in 34 prepričati, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran zakonski znak preslepitve in obdolženčev goljufiv namen, s čimer smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da je torej kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženi preganja, kaznivo dejanje. Zavzeto stališče gradi predvsem na očitku, naslovljenem na tožilstvo, da preslepitveni namen oz. ravnanje obdolženega predpostavlja samo po sebi in ga poskuša utemeljiti zgolj s pavšalnim in nedokazanim zaključkom, da naj bi obdolženi nekaj storil v popolnoma drugih historičnih dogodkih (ob navedbah družb D., E., F.), ki v popolnoma ničemer niso povezani s poslovnim odnosom obdolženega in C. d.o.o.. Posledično si pritožnik preslepitev tolmači kot zgolj abstraktno, pavšalno navedbo „lažne obljube“, v odsotnosti jasne in določne specifikacije, kdaj in kako konkretno naj bi obdolženi preslepil oškodovano družbo oz. oškodovanko.

9. Pritožba z izkazanim stališčem ne more biti uspešna. Preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije je v danem primeru konkretizirana skozi praktično vse stadije obdolženčevih ravnanj, torej že od faze naročila prevozov dalje, dotika pa se vseh tistih dejstev, zaradi katerih B. B. v imenu in za račun C. d.o.o. gotovo svojega dela obveznosti ne bi izpolnila, v kolikor bi zanje vedela. Očitek „lažne obljube“, ki ga problematizira pritožba, je treba razumeti v kontekstu celotnega opisa kaznivega dejanja in ne zgolj selektivno, kot to poskuša prikazati pritožba. Slednja povsem zanemari dejstvo, da v danem primeru na preslepitveni namen odkazujejo prav vsa ravnanja obdolženega, od tega, na kakšen način je inkriminirana prevoza naročil, in sicer s telefonično obljubo plačila, do lažnih navedb, da nima časa iti na banko in da naj mu zaupa, saj se za majhen znesek ne bo blamiral, do zavajanj, da bo preveril razlog neplačila računov in lažnih obljub, da ji za plačilo ni treba skrbeti, saj zanj preko družbe G. d.o.o. osebno jamči in sledeče, kakor izpostavljeno v točki 13 izpodbijane sodbe, kar vse je pri oškodovani vzbudilo in utrdilo zaupanje, da je obdolženčevemu lažnivemu zagotavljanju sploh verjela. Po obrazloženem, opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe povsem zadosti merilom konkretizacije kaznivega dejanja poslovne goljufije glede preslepitve in goljufivega namena, ki ga pritožba neutemeljeno pogreša. V tej zvezi zatorej brez uspeha ostane tako nedoločno sklicevanje na pavšalno navedena diplomska in magistrska dela (brez imen in priimkov avtorjev ali naslovov), odločb Vrhovnega sodišča RS (brez opr. št. manipuliranih odločitev o vloženih izrednih pravnih sredstvih), kakor opredelitev Ustavnega sodišča RS v odločbah, ki jih pritožnik izpostavi v točki 25 kot podlago za ustavitev predmetnega kazenskega postopka.

10. Enako stališče je bilo sprejeti na točki graje odsotnosti naklepa in elementa dolžnikovega izmikanja kontakta z upnikom. Prvostopno sodišče je utemeljeno negiralo tudi s strani pritožnika vztrajno zatrjevani obstoj klasičnega upniško-dolžniškega razmerja in v ravnanju obdolženega pravilno prepoznalo vse znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, ki jih je skozi točko 17 tudi ustrezno obrazložilo. Polemiziranje pritožbe, da bi v primeru namere storitve kaznivega dejanja obdolženi stike enostavno prekinil in bi sleherno soočenje z oškodovano zavrnil, je zatorej ostalo povsem brez podlage in je tudi netočno. Dokazni postopek, materialno ovrednoten predvsem v točkah 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, je namreč pritrdil očitkom obtožbe, da se obdolženi po fazi čudenja neplačilu računa, obljubi, da bo razlog neplačila pri družbi H. preveril in celo osebnega jamstva od začetka avgusta 2019 dejansko ni več javljal na telefon, posledično čemur je bil s strani oškodovane vložen predlog za izvršbo.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu očitana storitev kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi zelo jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa z njimi v celoti soglaša. 12. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero pritožniki ne soglašajo, ponavljanju obdolženčevega zagovora ter trditvah, da so zaključki sodišč prve stopnje nepravilni in nezakoniti. Menijo, da ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, ko je pojasnilo, da se je obdolženi predstavljal kot predstavnik družbe G. d.o.o. Obdolženi je namreč na samem zaslišanju to eksplicitno zavrnil in hkrati pojasnil, da je B. B., direktorici oškodovane družbe C. d.o.o. že uvodoma povedal, da je G. v bistvu njegov računovodski servis, medtem ko je do navedbe tega imena prišlo zgolj zato, ker je imel nekdaj tam (na istem naslovu) tudi pisarno oziroma v najemu poslovni prostor. Oškodovani tako ni nikoli lažno prikazoval kaj neresničnega, niti ji ni povzročil zmotne predstave, saj ji je že ob prvem stiku jasno povedal, da je posrednik pri družbi H. iz italijanske Gorice. Tako je B. B. vseskozi dobro vedela, da on ni naročnik prevozov, da nima lastnih transportnih sredstev, s katerimi bi lahko prevoze opravil, da nima skladišč, drugih poslovnih prostorov ali sredstev ali podobnega, iz česar bi lahko sklepala, da je dejanski naročnik prevozov. Obdolženi se je namreč vedno predstavljal kot posrednik. Prav tako ji je e-pošto poslal iz naslova x@gmail.com, pri čemer je bil e-naslov bistveno drugačen od družbe G. d.o.o., pripis „G. ts“ pa ne pomeni te družbe. Vse navedeno je sodišče brez vsakršne obrazložitve in kritične presoje, kaj naj bi ti zapisi sploh pomenili, štelo v škodo obdolženemu.

13. S povzetim ni mogoče soglašati. Pritožba namreč primarno povsem prezre, da je storilec kaznivega dejanja poslovne goljufije lahko vsakdo, ki je tempore criminis opravljal gospodarsko dejavnost. Pri tem sploh ni merodajnega pomena, kakšen status je oseba imela. Bistveno je le, ali je tedaj opravljala gospodarsko dejavnost.2 Obdolženi se je skozi inkriminirano obdobje v poslovnem svetu gibal kot direktor gospodarske družbe D. d.o.o. in je v razmerju do oškodovane gospodarske družbe C. d.o.o. navkljub odločnemu zanikanju imel ključno vlogo, ki jo je prvostopno sodišče ustrezno materialno ovrednotilo v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tehtne razloge, čemu ne sledi zagovoru obdolženega, da je bil v obravnavani zadevi zgolj posrednik, medtem ko je bila dejanski plačnik v razmerju do gospodarske družbe C. d.o.o. italijanska družba H., je prvostopno sodišče ob točki 14 s prepričljivimi argumenti prav tako predstavilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Podano obrazložitev brez pomislekov sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj v stoični graji pritožnik prezre, da obdolženi navkljub zatrjevanju precejšnjega sodelovanja z izpostavljeno italijansko družbo v slednji ni znal pojasniti niti lastne vloge. Prav tako se ni znal opredeliti, s kom je sodeloval in – kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje – se tudi ni spomnil imen komercialistov v tej družbi. Zrcalno nasprotno pa je sodišče prve stopnje ob izsledkih izvedenih personalnih in listinskih dokazov primerno obrazložilo vse, za sedaj grajano odločitev materialno relevantne okoliščine statusa in ravnanj obdolženega iz naslova sedaj v ospredje postavljenih naročenih prevozov blaga na relacijah Ruše-Neuhofen, Republika Avstrija in Kraljevina Belgija-Trzin.

14. Pritožniki ponovno poudarjajo, da je šlo v obravnavanem primeru za poslovni dogodek v dejavnosti posredovanja prevozov oziroma transporta. Obdolženi je že več kot 20 let v tem poslu, torej del intenzivne konkurenčne dejavnosti, kjer so boji za posle hudi, zato so tudi zamude s plačili del vsakdanjega poslovanja. Do tega je prišlo tudi v danem primeru, kjer nikakor ne gre govoriti in dejansko stanje okvalificirati kot kaznivo dejanje poslovne goljufije. Gre namreč za klasično upniško - dolžniško razmerje, kjer sta bila oba dolgovana računa plačana nekje na sredini znotraj triletnega zastaralnega roka, ki v civilnem pravu velja za zastaranje tovrstnih terjatev iz gospodarskih pogodb. Po mnenju pritožbe pa navedbe sodišča prve stopnje, kjer je pojasnilo, da je obdolženi „prepričljivo dejal, da ne more na banko“, vzbujajo dvom v pristranskost sodišča. Tako je sodišče prve stopnje kršilo svoj videz nepristranskosti pri sprejemu odločitve v tej zadevi.

15. Zaključkov prvostopnega sodišča pritožba s takšnimi navedbami ne more omajati. Odločitev prvostopnega sodišča temelji na skrbni presoji vseh dokazov, na logičnem sklepanju in na življenjskih izkušnjah. Obrazložena je tako, da je onkraj vsakega razumnega dvoma. Zagovor obdolženega, povzet v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, jedro katerega je njegovo sklicevanje na zgolj status posrednika med družbama H. in C. d.o.o., je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ko je predvsem v točkah 11, 12 in 14 obrazložitve navedlo prepričljive in tehtne razloge, zakaj zagovoru obdolženega v tej smeri ne gre verjeti. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno prvostopnega sodišča, ki je na eni strani sledilo izpovedi zakonite zastopnice oškodovane družbe B. B., na drugi pa povsem na mestu zaključilo, da je obdolženi s terjatvami, ki jih je imela družba D. d.o.o. do naročnikov, zaprl odprte obveznosti svoje družbe do drugih gospodarskih družb, posledično čemur je družba C. d.o.o. ostala brez plačila. Čeravno pritožba izpoved oškodovane ves čas neutemeljeno izkrivlja in sleherni za obdolženega obremenjujoči izjavi pripiše čustveni naboj in noto osebne zamere, vendarle ne more omajati ocene sodišča prve stopnje glede njene verodostojnosti. Še zlasti ne, ker je njena izpoved podprta s priloženo listinsko dokumentacijo, med ostalim z e-korespondenco, mednarodnimi tovornimi listi, računom K. K. s.p., izpisom prometa C. d.o.o. ter z listinami iz izvršilnega postopka itd. (priloge A, materialno ovrednotene v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe), katerih izkazane resničnosti in točnosti obramba tekom postopka dokazovanja ni v ničemer omajala.

16. Posledično pritožnikom tudi na točki sklepanja, da je potem kaznivo dejanje sleherno neplačilo, ki gre preko valute zapadlosti, ne gre pritrditi. Ko namreč pritožnik večkrat ponovi, da sta bila dolgovana računa plačana na sredini znotraj triletnega zastaralnega roka, ki velja v civilnem pravu za zastaranje tovrstnih terjatev iz gospodarskih pogodb, pri čemer trdijo, da sploh ni pomembno, kdo in kdaj je ta dva računa plačal in posledično iz tega naslova izključi bodisi nastanek premoženjskega oškodovanja na eni ali okoriščenja na drugi strani, povsem prezre v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe predstavljene ugotovitve. Slednje po presoji pritožbenega sodišča nekritično vrednotenje izsledkov dokaznega postopka nadvladajo, saj izkažejo neposredno vzročno zvezo do – zgolj in izključno skozi oči pritožnika - „drugih historičnih dogodkov“.

17. Na podlagi predhodno že obrazloženega pritožnikov pavšalizirani in z ničemer dokazani zaključek o kršitvi videza nepristranskosti pri meritorni odločitvi ostaja povsem brez podlage, enako pa se kot nerelevantne izkažejo še nesprejemanje načela proste presoje dokazov in vse preostale, v bistvenem ponavljajoče se pritožbene navedbe, ki izhajajo iz zmotne predpostavke, da je v danem primeru kazenski postopek zgolj alternativa za poplačilo obveznosti gospodarskih subjektov.

18. Zoper odločbo o kazenski sankciji se zagovorniki pritožujejo le uvodoma, pri čemer te kršitve z ničemer ne obrazložijo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo glede na uveljavljane pritožbene razloge v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženega. Izrečena mu je bila namreč (zgolj) pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolženemu določilo ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo.

19. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

20. Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s pritožbo, temelji na določilu 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 144,00 EUR, ki je bila odmerjena po Zakonu o sodnih taksah v skladu s tarifnimi številkami 7111, 71113 in 7122 ter ob upoštevanju obdolženčevih gmotnih razmer, kot izhajajo iz spisovnih podatkov.

1 Tako Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 793. 2 Enako VSL sodba II Kp 50173/2010 z dne 30. 3. 2015.