Jedro

Čas, ki ga je obdolženec prebil v priporu, je pomembna okoliščina, ki jo mora sodišče upoštevati pri presoji, ali je trajanje pripora glede na dosedanji ter predvideni potek postopka še v okviru razumnega časa, ni pa ta okoliščina odločilna za presojo ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je Okrožno sodišče v Celju obdolženemu A. K. podaljšalo pripor po vložitvi obtožnice. Pripor je bil podaljšan iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 191. člena in tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivo dejanje posilstva po tretjem in četrtem odstavku 170. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. 2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 201. člena ZKP. Navaja, da obdolženčeva ponovitvena nevarnost po skoraj štirih mesecih pripora ni več v zadostni meri izkazana. Sodišče ponovitvene nevarnosti ne more utemeljevati z istimi okoliščinami, kot pri odreditvi pripora. Po oceni zagovornice se je stanje obdolženca spremenilo na bolje. Pripor je na obdolženca vplival vzgojno, njegovo stanje pa se je izboljšalo tudi zaradi psihiatričnega zdravljenja. Sodišče pri podaljšanju pripora prav tako ni upoštevalo, da obstajajo drugi, milejši ukrepi, ki so adekvatni za odpravo ponovitvene nevarnosti. Opozarja tudi, da je izvedenec tekom postopka ugotovil, da so bila dejanja storjena v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor zoper obdolženca odpravi, saj za varnost njegove bivše partnerke ni več neogibno potreben.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je sodišče napravilo argumentiran in pravilen zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, zagovornica pa z nasprotovanjem temu zaključku uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zahtevo zato ocenjujejo kot neutemeljeno in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče na obstoj ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP sklepalo na podlagi konkretno izkazanih okoliščin, ki se nanašajo na očitano dejanje (t. i. objektivne okoliščine), kot tudi okoliščin, ki zadevajo obdolženčevo osebnost (t. i. subjektivne okoliščine). Sodišče je obrazložilo, da je oškodovanka, ki je stara komaj 17 let, navedla več posamičnih dogodkov nasilnega vedenja obdolženca nad njo ter izpovedala, da naj bi obdolženec z njo večkrat spolno občeval proti njeni volji. Nadalje je sodišče pojasnilo, da sta izvedenec klinične psihologije ter izvedenec psihiatrične stroke pri obdolžencu ugotovila odvisnostno osebnostno motnjo; obdolženec naj ne bi sprejel, da želi oškodovanka prekiniti partnersko vez z njim. Ob hudi bojazni pred zapuščenostjo in odklonitvijo v primeru stiske reagira na neprimeren in agresiven način. Sodišče poudarja, da je bil obdolžencu predhodno izrečen ukrep prepovedi približevanja oškodovanki, ki pa ga je devetkrat kršil, dvakrat pa je bilo zoper njega odrejeno policijsko pridržanje. Ugotavlja tudi, da je bil že dvakrat pravnomočno obsojen, med drugim zaradi kaznivih dejanj ogrožanja varnosti in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, obravnavanja dejanja pa je storil v času preizkusne dobe.

6. Navedene okoliščine tudi po oceni Vrhovnega sodišča kažejo na resno nevarnost, da bo obdolženec v primeru izpustitve na prostost kazniva dejanja z elementi nasilja zoper oškodovanko ponavljal. Okoliščine, da je obravnavana dejanja izvršil v času preizkusne dobe ter da je kar devetkrat kršil milejši ukrep (tj. prepoved približevanja) pa utemeljuje sklep, da je pripor edini ukrep, s katerim je mogoče to nevarnost odvrniti.

7. Stališče zagovornice, da zaradi daljšega (štirimesečnega) obdobja, ki ga je obdolženec do sedaj prebil v priporu, ponovitvena nevarnost ni več izkazana, je zmotno. Čas, ki ga je obdolženec prebil v priporu, je brez dvoma pomembna okoliščina, ki jo mora sodišče upoštevati pri presoji, ali je trajanje pripora, glede na dosedanji ter predvideni potek postopka, še v okviru razumnega časa (glej odločbo Ustavnega sodišča Up-123/95 z dne 6. 10. 1995). Ni pa ta okoliščina odločilna za presojo ponovitvene nevarnosti, saj sama zase ne kaže, da se je obdolženčev odnos do izvrševanja kaznivih dejanj spremenil. Zagovornica navedb v zahtevi, da se je stanje obdolženca po mesecih pripora ter psihiatričnega zdravljenja izboljšalo ni z ničemer podkrepila. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ki je bilo izdelano 7. 10. 2013, ter izvedenskega mnenja kliničnega psihologa z dne 20. 9. 2013, ni moč razbrati, da bi se odnos obdolženca do oškodovanke v času trajanja pripora ter v času hospitalizacije na Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor pomembneje spremenil. Zagovornica pa prav tako ne pojasni, kako naj bi na presojo ponovitvene nevarnosti vplivalo mnenje izvedenca, da so bile v času storitve očitanih dejanj obdolženčeve sposobnosti razumevanja posledic svojega ravnanja in imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšane.

8. Ob ugotovitvi, da so okoliščine, ki so utemeljevale odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, ostale nespremenjene, je sodišče ravnalo pravilno, ko je pripor zoper obdolženca podaljšalo tudi po vložitvi obtožnice.

C.

9. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.