Jedro

Sodišče druge stopnje in revident sta spregledala, da ZD v prvem odstavku 141. člena ZD, v primeru, ko je posestnik pošten, zaradi njegovega varstva določa tudi subjektivni zastaralni rok. Tudi tek subjektivnega zastaralnega roka bi bil lahko zadržan, če bi bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo tožniku tudi potem še onemogočena vložitev dediščinske tožbe. Vendar tožnik takšnih okoliščin ne navaja.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1.Mati pravdnih strank je umrla 14. 3. 2004 in zapustila štiri otroke: dva sinova (tožnika in toženca) ter dve hčerki. Njihov oče (zapustničin zakonec) je umrl pred zapustnico. Brata in sestri so na Okrajnem sodišču v Mariboru dne 11. 10. 2001 sklenili sodno poravnavo, v kateri so se toženec in sestri, v zameno za podedovano premoženje po očetu, v korist tožnika vnaprej odpovedali dedovanju tistega dela premoženja po materi, ki ji bo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku.

2.Po materini smrti je bil v zapuščinskem postopku s sklepom o dedovanju I D 419/2004 z dne 13. 4. 2005 kot edini dedič razglašen toženec, ker naj bi ostali dediči svoje dedne deleže odstopili tožencu.

3.Tožnik je 23. 2. 2015 zoper brata vložil dediščinsko tožbo. Navedel je, da mu je bilo onemogočeno sodelovanje v zapuščinskem postopku in od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je on zakoniti dedič celotne zapuščine po pokojni materi in naj tožencu za del nepremičnin naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine za prepis lastninske pravice nanj, namesto prodanih nepremičnin pa izročitev kupnine.

4.Po razveljavitvi sodb sodišča druge in prve stopnje s strani Vrhovnega sodišča s sklepom II Ips 30/2022 z dne 20. 4. 2021 je sodišče prve stopnje o dediščinski tožbi odločalo petič. V skladu z napotki Vrhovnega sodišča je pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja dediščinske tožbe upoštevalo zastaralne roke iz 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in štelo, da sta pravdni stranki navedbe glede zastaranja podali pravočasno. Odločilo je, da je bil toženec nepošten, ker je sodišču zamolčal, da se je v sodni poravnavi odpovedal dedovanju dela premoženja po materi. Na podlagi drugega odstavka 141. člena ZD je za zastaranje pravice zahtevati zapuščino glede celotnega premoženja uporabilo objektivni rok 20 let in odločilo, da je dediščinska tožba glede vsega podedovanega premoženja pravočasna. Ugotovilo je, da je zapuščinsko sodišče napačno štelo, da je tožnik svoj dedni delež po materi odstopil tožencu in mu mora toženec upoštevajoč sklenjeno sodno poravnavo izročiti vse podedovano denacionalizirano premoženje po materi. Glede ostalega podedovanega premoženja po materi, ki ni bilo zajeto v sodni poravnavi, pa je sodišče ugotovilo, da tožniku pripada le 1/4 dedni delež. Ker je toženec to premoženje že odsvojil, mu je naložilo plačilo 285,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

5.Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na tisto premoženje, ki ni bilo predmet denacionalizacije, zavrnilo. Opozorilo je, da to premoženje ni bilo zajeto v sodni poravnavi, da zato toženec glede tega premoženja ni bil slaboveren, saj ni mogel vedeti, da je sodišče v zapuščinskem postopku napačno odločilo, da mu je tudi tožnik odstopil svoj dedni delež. Na podlagi listin v spisu je ugotovilo, da je bil tožnik najkasneje leta 2013 seznanjen s sklepom o dedovanju I D 419/2004 z dne 13. 4. 2005. Po presoji sodišča druge stopnje bi moral glede na toženčevo dobrovernost glede tega dela premoženja dediščinsko tožbo vložiti v 10 letih od materine smrti. Zato je odločilo, da je v tem delu njegova terjatev zastarala.

6.Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 454/2024 z dne 22. 1. 2025 tožniku dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je višje sodišče s tem, ko je tek objektivnega roka za vložitev dediščinske tožbe oprlo izključno na uporabo prvega odstavka 141. člena ZD, ne pa tudi na 360. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ravnalo pravilno in zakonito?

Revizija

7.Na podlagi tega sklepa tožnik vlaga revizijo zoper odločitev sodišča druge stopnje, da je zastaran njegov zahtevek glede tistega dela zapuščine po materi, ki ni bila predmet denacionalizacije in sodne poravnave. Meni, da je odločitev materialnopravno napačna, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo 360. člena OZ. Ta določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ­ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Opozarja, da je na to določbo izrecno opozorilo Vrhovno sodišče v 40. točki razveljavitvenega sklepa II Ips 30/2022 z dne 27. 7. 2022. Že v prvi pripravljalni vlogi je opozoril, da mu je bila od leta 2004 do 2013 dejansko onemogočena vložitev tožbe. Pred letom 2013 tožnik brez svoje krivde ni bil seznanjen ne s tekom zapuščinskega postopka, ne z izdanim sklepom, niti z nepravilnim postopanjem zapuščinskega sodišča, ki je vodilo k odvzemu njegove dedne pravice, zato pred letom 2013 objektivni 10-letni rok ni mogel začeti teči. Tožnik meni, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je spregledalo napotke Vrhovnega sodišča, zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo toženca v celoti zavrne in tožencu naloži plačilo pravdnih stroškov.

Odgovor na revizijo

8.Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je nanjo odgovoril. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne oziroma zavrže in tožniku naloži plačilo njegovih revizijskih stroškov. Iz dokazov izhaja, da je bil tožnik že leta 2010, najkasneje pa leta 2013 seznanjen s sklepom o dedovanju in je takrat začel teči subjektivni zastaralni rok 1 leta iz prvega odstavka 141. člena ZD. Po poteku subjektivnega zastaralnega roka, je vprašanje (ne)poteka objektivnega zastaralnega roka pravno neupoštevno. Opozarja na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 6/2014, II Ips 692/2008 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2519/2015. Če bi bil objektivni zastaralni rok upošteven ne glede na potek subjektivnega, potem bi bila določitev subjektivnega zastaralnega roka pravno nesmiselna. Ne na podlagi 141. člena ZD, ne na podlagi 360. člena OZ ni možna pravna razlaga, po kateri bi bilo treba kot relevanten upoštevati le 10-letni objektivni zastaralni rok, ki naj bi pričel teči šele s seznanitvijo tožnika s sklepom o dedovanju (v letu 2010 oz. 2013). Subjektivni zastaralni rok varuje (tudi) interese toženca, da pravna negotovost ne bi trajala v nedogled, zato bi bila vsakršna drugačna pravna razlaga nezakonita in v nasprotju z 141. členom ZD in 360. členom OZ in bi kršila pravice toženca, ki jih ima na podlagi Ustave RS in Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP)

9.Revizija ni utemeljena.

10.V revizijskem postopku je sporno le še dedovanje tistega dela zapuščine, po pokojni materi, ki ni bilo predmet denacionalizacije in sodne poravnave, torej premoženja, glede katerega sta obe sodišči ugotovili, da je bil toženec pošten posestnik.

11.ZD v prvem odstavku 141. člena določa, da pravica, zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke.

12.V tem členu sta določena subjektivni (ali relativni) in objektivni (ali absolutni) rok. Tožnik mora vložiti dediščinsko tožbo preden se iztečeta subjektivni in objektivni zastaralni rok. Dolžina subjektivnega roka je omejena z objektivnim kot skrajnim rokom. Potem, ko poteče objektivni zastaralni rok, je terjatev zastarana ne glede na to, da subjektivni rok še ni potekel.

13.Sodišče druge stopnje je na podlagi tožnikove vloge Varuhu človekovih pravic (B4) ugotovilo, da je bil tožnik najkasneje leta 2013 seznanjen s sklepom o dedovanju. Na podlagi te ugotovitve, je presodilo, da bi moral tožnik tožbo vložiti v 10 letih od zapustničine smrti (14. 3. 2004) torej najkasneje do 14. 3. 2014. Tožnik v reviziji pravilnosti ugotovitve, da je bil najkasneje leta 2013 seznanjen s sklepom o dedovanju, torej tako s svojo pravico kot s posestnikom stvari zapuščine, ne izpodbija. Glede na obrazložitev sodišča druge stopnje opozarja le, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je bila tožniku od leta 2004 do leta 2014 onemogočena vložitev tožbe zaradi nepremagljivih ovir (360. člen OZ). Poudarja, da je šele takrat lahko začel teči 10 letni objektivni zastaralni rok.

14.Toženec v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja, da sta tako sodišče druge stopnje kot revident spregledala, da ZD v prvem odstavku 141. člena ZD, v primeru, ko je posestnik pošten, zaradi njegovega varstva določa tudi subjektivni zastaralni rok. Na to je opozarjal tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbi. Res je Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu II Ips 30/2022 v tej zadevi in v sklepu II Ips 158/2017 z dne 14. 12. 2017 opozorilo, da lahko specifične okoliščine primera, zaradi katerih dedič ni mogel zvedeti za svojo pravico ali posestnika stvari iz zapuščine, pomenijo nepremagljive ovire v smislu 360. člena OZ. Vendar potem, ko dedič izve za svojo pravico in posestnika stvari iz zapuščine začne teči subjektivni zastaralni rok. Tudi tek subjektivnega zastaralnega roka bi bil lahko zadržan, če bi bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo tožniku tudi potem še onemogočena vložitev dediščinske tožbe. Vendar tožnik takšnih okoliščin ne navaja. Toženec ima tako prav, ko v odgovoru na revizijo opozarja, da se je glede na nesporno ugotovitev, da je tožnik najkasneje v letu 2013 izvedel za svojo pravico in posestnika zapuščine, enoletni subjektivni rok iz prvega odstavka 141. člena ZD iztekel do konca leta 2014 in je dediščinska tožba z dne 23. 2. 2015 vložena prepozno.

15.Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik tožencu tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 559,98 EUR (glede na revizijsko sporno vrednost 12.000 EUR znaša vrednost storitve za odgovor na revizijo 750, točk, povečanih za 2 % pavšalne materialne stroške in 22 % DDV). Vrhovno sodišče je pri odločanju uporabilo Odvetniško tarifo.

-------------------------------

1V zadevi II Ips 158/2017 tožnika za svojo pravico in posestnika stvari zapuščine nista izvedela pred potekom objektivnega zastaralnega roka.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 141 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 360

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.