Jedro

Država članica se lahko odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ta možnost pa je v njeni izključni pristojnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da je na odločitev toženke, da je na podlagi diskrecijske pravice iz 17. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, mogoče sklepati na podlagi vsebine osebnega razgovora, ki je bil opravljen 14. 3. 2022. Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 283/2017 z dne 21. 3. 2018 pojasnilo, da zgolj z opravo osebnega razgovora na podlagi 46. člena ZMZ-1 na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

Poleg tega lahko država članica svojo diskrecijsko pravico iz 17. člena Uredbe Dublin III uveljavi šele na podlagi spoznanja, da sama ni tista, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa se jo kljub temu odloči obravnavati.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba (I. točka izreka sodbe in sklepa) potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep toženke, št. 2142-524/2022/9 (1221-02) z dne 21. 4. 2022, s katerim je zavrgla njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Kraljevini Norveški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje prošnje. S tožbo je zahteval odpravo izpodbijanega sklepa.

2. Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), prav tako je zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Presodilo je, da je toženka pravilno ugotovila, da je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje Kraljevina Norveška, saj je ta sprejela odgovornost za obravnavo, prav tako pa ni podana utemeljena domneva, da bi na Norveškem obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Presodilo je tudi, da toženka z osebnim razgovorom, ki ga je s tožnikom opravila 14. 3. 2022, ni prevzela odgovornosti za obravnavo njegove prošnje na podlagi 17. člena Uredbe Dublin III, saj ta prenos ne preide avtomatično z opravo osebnega razgovora. Pojasnilo je, da je tožnik resnične okoliščine o vstopu v evropski prostor navajal šele 14. 3. 2022, kar pomeni, da toženka pred tem dublinskega postopka niti ni mogla izpeljati. Poleg tega je nato toženka na podlagi spremenjenih okoliščin 3. 4. 2022 opravila še en razgovor zaradi določitve države članice, ki je v skladu s 3. členom Uredbe Dublin III odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje. V zvezi z začasno odredbo je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnik ne izpodbija upravnega akta, s katerim bi bilo odločeno njegovi predaji Kraljevini Norveški, ter da bi se tožnik v primeru ugoditve tožbi v Slovenijo lahko vrnil, saj za njegovo vrnitev glede na konkretne okoliščine ne bi bilo pravnih ovir, kar pomeni, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja mogoča. 4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je od vrste osebnega razgovora, ki ga je opravila toženka, odvisno, kateri postopek po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je toženka začela. Trdi, da je osebni razgovor s tožnikom 14. 3. 2022 ustrezal vsebinskemu razgovoru v rednem postopku po prvi alineji prvega odstavka 46. člena ZMZ-1. S tem pa naj bi toženka že začela obravnavati tožnikovo prošnjo in skladno s prvo točko 17. člena Uredbe Dublin III postala odgovorna država članica. Glede odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da se v tem upravnem sporu izpodbija akt, s katerim je bilo odločeno o njegovi predaji, ter da nima možnosti učinkovitega pravnega sredstva, saj bo ob morebitni predaji Norveški izgubil pravni interes za nadaljevanje postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede izpodbijanega sklepa predlaga, naj ga Vrhovno sodišče spremeni tako, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se izvrševanje sklepa toženke zadrži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Uredba Dublin III ureja diskrecijske klavzule v 17. členu. V prvem odstavku določa, da se lahko vsaka država članica, z odstopanjem od prvega odstavka 3. člena,2 odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.3 Država članica, ki se odloči, da bo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala v skladu s tem odstavkom, postane odgovorna država članica in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. Kadar je ustrezno, odgovorna država članica prek elektronskega komunikacijskega omrežja „DubliNet“, vzpostavljenega v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 1560/2003, obvesti predhodno odgovorno državo članico, državo članico, ki vodi postopek določanja odgovorne države članice, ali tisto, ki je bila zaprošena, da sprejme ali ponovno sprejme prosilca (prvi pododstavek prvega odstavka 17. člena). Država članica, ki postane odgovorna v skladu s tem odstavkom, to dejstvo takoj navede v sistemu Eurodac v skladu z Uredbo (EU) št. 603/2013 s tem, da doda datum, ko je bila sprejeta odločitev o obravnavanju prošnje (drugi pododstavek prvega odstavka 17. člena).

8. Po navedenem se torej država članica lahko odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ta možnost pa je v njeni izključni pristojnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da je na odločitev toženke, da je na podlagi diskrecijske pravice iz 17. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, mogoče sklepati na podlagi vsebine osebnega razgovora, ki je bil opravljen 14. 3. 2022. Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 283/2017 z dne 21. 3. 2018 pojasnilo, da zgolj z opravo osebnega razgovora na podlagi 46. člena ZMZ-1 na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

9. Glede na pritožbene navedbe o teku rednega postopka in naknadnem začetku dublinskega postopka Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se skladno s prvim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III postopek določanja odgovorne države članice začne takoj, ko je v državi članici prvič vložena prošnja za mednarodno zaščito. Prošnja za mednarodno zaščito pa se šteje za vloženo, ko obrazec, ki ga predloži prosilec, ali poročilo, ki ga pripravi pristojni organ, prispe do pristojnega organa zadevne države članice (drugi odstavek istega člena). Le če država, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, v predpisanih rokih od druge države članice ne zahteva, da sprejme prosilca, je za obravnavanje prošnje odgovorna država članica, v kateri je bila prošnja vložena (prvi odstavek 21. člena Uredbe Dublin III).

10. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje in čemur pritožba ne nasprotuje, je pritožnik resnične navedbe o svojem potovanju v Evropo podal šele na osebnem razgovoru 14. 3. 2022 (ki je sledil prošnji, vloženi 18. 2. 2022), kjer je povedal, da je iz Nigerije odpotoval legalno na podlagi turistične vize, ki mu je bila izdana na veleposlaništvu Kraljevine Norveške v Lagosu. Na tej podlagi je toženka v skladu z določbami Uredbe Sveta (ES) št. 767/20084 pritožnikove podatke 18. 3. 2022 posredovala v centralni sistem VIS, od koder je isti dan dobila informacijo, da je Kraljevina Norveška pritožniku izdala kratkoročni vizum za enkraten vstop in bivanje, veljaven od 15. 1. 2022 do 5. 2. 2022. Toženka je nato pristojnemu organu Kraljevine Norveške poslala prošnjo za sprejem pritožnika, na podlagi katere je ta sprejel odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Glede na naveden potek dogodkov je torej toženka takoj, ko je izvedela, da bi bila lahko za obravnavo pritožnikove prošnje odgovorna druga država članica, začela s postopkom za zahtevo za sprejem, ki ga določa 21. člen Uredbe Dublin III, v ta namen pa je s pritožnikom 3. 4. 2022 izvedla tudi osebni razgovor.5

11. Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbena navedba, da je bil osebni razgovor 14. 3. 2022 vsebinski (ugotavljal naj bi se obstoj pogojev za mednarodno zaščito) in da je s tem toženka obravnavala pritožnikovo prošnjo (v smislu točke (d) 2. člena6 Uredbe Dublin III). Da bi bila obravnava elementov prošnje za mednarodno zaščito na osebnem razgovoru, ki ga s prosilcem opravi pristojna uradna oseba, podlaga za vzpostavitev domneve, da se je država članica odločila za uporabo možnosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, ni podlage ne v uredbi ne v določbah ZMZ-1. Prav tako zgolj opredelitev pojma „obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“ iz točke (d) 2. člena Uredbe Dublin III ne daje podlage za sklepanje, da je Republika Slovenija na podlagi prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III prevzela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

12. Poleg tega lahko država članica svojo diskrecijsko pravico iz 17. člena Uredbe Dublin III uveljavi šele na podlagi spoznanja, da sama ni tista, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa se jo kljub temu odloči obravnavati. Toženka bi torej lahko svojo diskrecijsko pravico uveljavila po tem, ko je ugotovila, da je za obravnavo odgovorna Kraljevina Norveška, pa tega ni storila. Prav nasprotno, z izdajo izpodbijanega sklepa je sklenila, da pritožnikove prošnje ne bo obravnavala.

13. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

14. Pritožnik je s pritožbo izpodbijal tudi sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), s katerim je zavrnilo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

15. Vrhovno sodišče poudarja, da lahko na podlagi določb 32. člena ZUS-1 sodišče izda začasno odredbo samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je ta postala pravnomočna. Pritožnik si tako, ne glede na morebitni uspeh pritožbe v zvezi z začasno odredbo, ne more izboljšati pravnega položaja, saj njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

16. Vrhovno sodišče je zato njegovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa na podlagi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Ta določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. 3 Sodišče Evropske unije je v zvezi s tem poudarilo, da je namen te možnosti, da se vsaki državi članici omogoči, da se na podlagi političnih, humanitarnih in praktičnih preudarkov suvereno odloči, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, tudi če na podlagi navedenih meril zanjo ni odgovorna (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Fathi, C-56/17, EU:C:2018:803, točka 53, in sodbo z dne 30. maja 2013, Halaf, C-528/11, EU:C:2013:342, točka 37). 4 Uredba (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in izmenjavi podatkov med državami članicami o vizumih za kratkoročno prebivanje. 5 V tem osebnem razgovoru je lahko pritožnik skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZMZ-1 predstavil tudi svoje mnenje o obstoju razlogov iz 51. člena ZMZ-1 v zvezi z njegovimi posebnimi okoliščinami. 6 Skladno s to določbo „obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“ pomeni kakršno koli obravnavo prošnje ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo za mednarodno zaščito s strani pristojnega organa v skladu z Direktivo 2013/32/EU in Direktivo 2011/95/EU, razen postopkov določanja odgovorne države članice v skladu s to uredbo.