Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je imela likvidnostne težave. Kot podizvajalec pri projektih velikih gradbenih firm, so tudi toženo stranko doletele posledice stečajev teh podjetij, zaradi česar je prišlo do zastoja denarja, do neplačil - celo do 50 %, kar je tožena stranka pokrivala z najemanjem posojil za financiranje tekočega poslovanja. Tožena stranka je bila zato prisiljena ukrepati, zaradi česar je ukinila tožnikovo delovno mesto. Takšen razlog je objektivno utemeljen ekonomski razlog, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnega razloga, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 3. 2012 kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 28. 3. 2012, ampak je tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 10. 2004; da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ga pozvati nazaj na delo, mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela in mu po plačilu ustreznih davkov, predpisanih dajatev in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila, ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, v 8 dneh (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da tožena stranka poslovnega razloga, zaradi katerega je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 3. 2012 ni obrazložila, niti konkretizirala, tako da je bilo tožniku onemogočeno, da bi ga že pred sodnim postopkom preizkusil in se prepričal o njegovi resničnosti. Vsebinska utemeljitev odpovedi je pomanjkljiva, zato je ni mogoče šteti za obrazloženo v smislu določb ZDR. Tega ni storila v dovoljšnji meri niti v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na nezatrjevana dejstva, s čimer je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka dejstev glede zmanjšanja prihodkov, zmanjšanja obsega dela, glede časa krize, glede nastanka terjatev do svojih dolžnikov v zvezi s stečaji in izvršbami, itd., ni zatrjevala. Sodišče ne sme manjkajoče trditvene podlage nadomestiti z zaslišanjem prič (strank) ali z listinskimi dokazi. V konkretnem primeru pa je večino razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na nezatrjevana dejstva, ki jih je nadomestilo z izvedbo dokaza z zaslišanjem tožene stranke, s čimer je zagrešilo absolutne in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede finančnega stanja tožene stranke. Slednja je namreč svoj dobiček glede na leto 2011 podvojila. V bilanci stanja 2011 so upoštevane tudi terjatve do dolžnikov, dolgovi ter krediti tožene stranke, kar pa je sodišče napačno ugotovilo. Terjatve, ki jih tožena stranka navaja in dokazuje z izpisom odprtih postavk, so nastale že pred leti, zaradi česar odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana pravočasno. Izpisi terjatev pa tudi ne dokazujejo utemeljenosti terjatev tožene stranke. Ker je bila kreditna pogodba za financiranje stroškov tekočega poslovanja sklenjena dne 25. 4. 2012, torej dva meseca po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je nasprotujoče si stališče sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba potrjuje utemeljenost poslovnega razloga zaradi kopičenja dolgov iz preteklosti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi le za dela v železokrivnici in ne za opravljanje dela voznika, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka sploh ni zatrjevala in podala trditvene podlage, da se je zmanjšalo delo voznika pri toženi stranki, zaradi česar naj bi delo tožnika postalo nepotrebno in bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je večinoma opravljal delo voznika, manjši del pa dela v železokrivnici, zaradi česar bi mu morala tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi tudi za opravljanje dela voznika. Navedeno so potrdili tudi A.A., B.B. in C.C. Sodišče je s tem, ko je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi razloga nabave strojev podana v objektivnem roku, napačno ugotovilo dejansko stanje. Tudi če objektivni rok ni začel teči z nakupom strojev dne 26. 3. 2010 oz. 19. 11. 2010 in 12. 7. 2011, je tožena stranka sama pojasnila, da izkoristka strojev ni bilo mogoče oceniti v zimskem času, pač pa pomladi 2011, torej skoraj 1 leto pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je tako prepozna. Sodišče je nadalje zmotno ugotovilo, da tožniku odpoved ni bila podana iz razloga diskriminacije. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je bil več kot 2 leti diskriminiran, zato je zagotovo relevantno, kaj je povedal A.A. Tožniku je bila odpoved podana zaradi bolniške odsotnosti, tožnik je izpovedal o dejstvih, ki so na to kazala. Sodišče se ni opredelilo do navedb D.D. v dopisu z dne 4. 5. 2012, ki kaže na to, kar v zvezi z diskriminacijo zatrjuje tožnik, temveč je zgolj pavšalno navedlo, da dopis ne dokazuje diskriminacije. Priglaša stroške postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožnika v pritožbi, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Kaj takega pritožbeno sodišče ni zasledilo. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja naslednje: Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, reintegraciji in reparaciji. Gre za odpoved iz poslovnega razloga, ki ga Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v prvi alineji prvega odstavka 88. člena opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela delavca je torej opredeljeno kot prenehanje zaradi različnih razlogov. Po določbi drugega odstavka 81. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, v takšnem primeru pa je tudi dokazno breme (torej breme dokazovanja utemeljenega razloga za redno odpoved) na njegovi strani (prvi odstavek 82. člena ZDR). Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče vezano na opredelitev razloga za odpoved, na katerega se sklicuje oziroma ga obrazloži delodajalec. Pri tem dolžnost pisne obrazložitve odpovednega razloga izhaja iz drugega odstavka 86. člena ZDR.

Sodišče pri presoji zakonitosti o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca torej izhaja iz dejanske obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Le ta v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodišče takšnih dodatnih razlogov ne upošteva, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi iz razloga, iz katerega je pri podani odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2013). V tem pogledu je sicer tožnikova pritožba utemeljena, zaradi česar pritožbeno sodišče ni presojalo odpovednega razloga, ki ga je tožena stranka dodatno navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje (nakup strojev), neutemeljeno pa ga je presojalo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je zato omejilo na presojo odpovednih razlogov, ki jih je tožena stranka utemeljila v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu pomožna dela v železokrivnici, občasno, po potrebi, je opravljal tudi prevoze. Tožnik ni dokazal, da je opravljal zgolj delo voznika.

- Tožena stranka je tožniku dne 28. 3. 2012 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v njej pa je zapisala, da je zaradi ekonomskih razlogov prenehala potreba po delu delavca. Zaradi ekonomske krize se je obseg dela zmanjšal, promet je močno upadel, s tem je prišlo do izpada dohodka, zaradi česar je sklep utemeljen.

- Upoštevajoč listinsko dokumentacijo, predvsem izpisa bilance, sklepov o izvršbi tožene stanke zoper razne družbe, izpisa odprtih postavk, prijave terjatev v postopku prisilne poravnave podjetja E., kreditne pogodbe z dne 24. 4. 2012, sklepa o ukinitvi delovnega mesta pomožna dela v železokrivnici z dne 21. 3. 2012 ter zaslišanja zakonite zastopnice, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka dokazala ekonomski razlog za prenehanje potrebe po delu tožnika. Tožena stranka je dokazala izpad dohodkov, zaradi katerih je imela likvidnostne težave in je bila zato prisiljena sprejeti ukrepe za zagotavljanje pozitivnega poslovanja, kot je najem kredita za financiranje tekočega poslovanja in prenehanje delovnih razmerij pri njej zaposlenih delavcev.

- Odpoved je bila podana znotraj 6 - mesečnega roka, v skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR in je tudi sicer formalno pravilna.

- Tožena stranka je preverila možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, vendar zanj ustrezne zaposlitve ni bilo. Na novo ni bil nihče zaposlen, tožnik pa tudi ni navajal, da bi bilo v času odpovedi prosto in zanj ustrezno kakršno koli drugo delovno mesto pri delodajalcu.

- Tožniku odpoved ni bila podana zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila obravnavana odpoved posledica realnih poslovnih razlogov delodajalca. Delodajalec namreč mora dokazati, da obstajajo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa na primer zgolj fiktivni. Tožena stranka je s predloženimi listinami (B4, B5, B6, B7, B10, B11, B13, B14, B15, B19) dokazala, da je imela likvidnostne težave. Kot podizvajalec pri projektih velikih gradbenih firm, so tudi toženo stranko doletele posledice stečajev teh podjetij, zaradi česar je prišlo do zastoja denarja, do neplačil - celo do 50 %, kar je tožena stranka pokrivala z najemanjem posojil za financiranje tekočega poslovanja (kreditna pogodba z dne 25. 4. 2012 (B13). Tožena stranka je bila zato prisiljena ukrepati, zaradi česar je dne 21. 3. 2012 tudi ukinila tožnikovo delovno mesto. Takšen razlog je zagotovo objektivno utemeljen ekonomski razlog. Tožnik pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni prerekal dejstva, da je tožena stranka tožnikovo delovno mesto ukinila, zaradi česar se ta njena navedba skladno z 214. členom ZPP šteje za dokazano. Tožnik je v zvezi s to navedbo tožene stranke zatrjeval zgolj to, da je delal na drugem delovnem mestu (delovnem mestu voznika), za kar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne drži. Zakaj ne drži, je podrobno pojasnilo v 11. točki obrazložitve in se pri tem opredelilo tudi do tožnikovih navedb o tem, zakaj mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi le za dela v železokrivnici in ne za opravljanje dela voznika, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi je namreč razvidno, da je sklenil delovno razmerje za pomožna dela v železokrivnici, ter da le občasno in zgolj po potrebi opravlja tudi prevoze. Sodišče prve stopnje je o vsebini tožnikovega dela oprlo svojo dokazno oceno na pričevanje F.F., ki je bil sodelavec tožnika, pa tudi na izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke, ki je prepričljivo potrdila trditveno podlago tožene stranke iz pripravljalnih vlog. Pri tem pa je pojasnilo tudi, zakaj je dokazno oceno v zvezi z vsebino tožnikovega dela oprlo prav na pričo F.F. Pritožbeno sodišče v zvezi s takšno dokazno oceno nima nobenih pomislekov, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na nezatrjevana dejstva. Tožena stranka je izpad dohodka zatrjevala že v odgovoru na tožbo in ga tudi dokazovala z listinskimi dokazi. Sodišče prve stopnje je te dokaze vpogledalo in jih tudi dokazno ocenilo, kot je to tudi sicer naloga sodišča v katerem koli postopku.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delodajalcu ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Delodajalec se namreč lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da zaradi slabe ekonomske situacije ukine določeno delovno mesto. V tem delu so odločitve v celoti na njegovi strani in jih sodišče, razen glede ugotavljanja njihovega dejanskega obstoja, ki pa je v konkretnem primeru dokazan, ne presoja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da odpovedni razlog zagotovo ni fiktiven oz. ni posledica dolgotrajne tožnikove odsotnosti zaradi bolniškega staleža, kot to neutemeljeno zatrjuje tožnik, temveč je dejansko prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi priče A.A. Tožnik sicer še v pritožbi zatrjuje, da je bil več kot 2 leti pri toženi stranki diskriminiran, zaradi česar je zagotovo relevantno, kaj je povedal A.A. Kljub temu tožnik ne pove, na kakšen način se je v preteklih 2 letih takšna diskriminacija izkazovala oz. kako je bil tožnik več kot 2 leti diskriminiran, saj je bil tožnik skoraj enako obdobje v bolniškem staležu. Takšnih pritožbenih navedb zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Tožena stranka je dokazala, da nima več potrebe po delu železokrivca, saj tega dela pri toženi stranki ne opravlja noben delavec več. Tožena stranka je dokazala, da v spornem obdobju ni prenehala pogodba o zaposlitvi zgolj tožniku, temveč tudi drugim delavcem, katerih pogodbe so bile sklenjene za nedoločen čas (npr. F.F., pri čemer ni bistveno, da je temu delavcu delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazumne odpovedi z dne 18. 3. 2012). Bistveno je, da tožena stranka dela železokrivca ni več potrebovala. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako dokazan, česar ne spremeni niti dopis sodišču s strani D.D. z dne 4. 5. 2012, kar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Iz dopisa je razvidno, da gre za čustveni odziv lastnika podjetja na predmetni spor, ne dokazuje pa, da je bil povod za to, da je zakonita zastopnica tožene stranke G.G. tožniku podala odpoved, prav bolniški stalež tožnika.

Dejstvo, da je tožena stranka kreditno pogodbo za kritje stroškov tekočega poslovanja najela dne 24. 4. 2012, torej v času odpovednega roka tožnika, ne vpliva na zgornjo presojo. V zvezi z navedenim stališčem sodišča prve stopnje ni v ničemer nasprotujoče. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je šele kopičenje odprtih postavk otežilo poslovanje tožene stranke, in da je do hujše krize prišlo konec leta 2011, ko je imela tožena stranka izpad dohodka pri podjetjih, ki so šla v prisilno poravnavo, zaradi česar je morala sprejeti ukrepe za finančno stabilizacijo podjetja, med drugim tudi najeti kredit. Najetje kredita neposredno po tem, ko je bila tožniku podana odpoved, oz. še v času odpovednega roka, dokazuje, da je bil tudi ukrep ukinitve tožnikovega delovnega mesta z dne 21. 3. 2012 in torej zmanjšanje število delavcev pri toženi stranki, ukrep, ki je bil potreben za stabilizacijo podjetja, kot to pravilno zaključi tudi sodišče prve stopnje. V zvezi z navedenim tako pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno, da je bila odpoved pravočasna, saj je rok začel teči najprej konec leta 2011 oz. najkasneje s sklepom o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta z dne 21. 3. 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP). Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj slednji ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve.