Jedro

Toženkine ugotovitve sicer kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku, vendar pa v okoliščinah tožnikovega primera same po sebi ne zadostujejo za ugotovitev, da je pri tožniku nevarnost, da bo pobegnil pred zaključkom postopka, izkazana kot tako očitna in znatna, da bi utemeljevala izdajo izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-940/2017/7 (1312-17) z dne 15. 9. 2017 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi s sklepom Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-940/2017/7 (1312-17) z dne 15. 9. 2017 se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožniku, ki trdi, da je A.A., roj. ... 12. 1998 v kraju Boumards, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1, in sicer od ustne naznanitve 13. 9. 2017 ob 10:40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je iz policijske depeše z dne 11. 9. 2017 razvidno, da je tožnik 10. 9. 2017 okoli 13h ilegalno prečkal slovensko-hrvaško mejo, da je imel pri sebi le izkaznico prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, da je skupaj še z drugimi tujci 11. 9. 2017 pristopil do policista in zaprosil za mednarodno zaščito. Nadalje navaja, da je tožnik 13. 9. 2017 ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito navajal, da je za mednarodno zaščito zaprosil na Hrvaškem in da je Hrvaško zapustil pred odločitvijo o njegovi prošnji zaradi slabih bivalnih razmer ter odšel v Slovenijo, ker je tu dobra zdravstvena oskrba, ki jo potrebuje.

3. Iz obrazložitve še izhaja, da je toženka po preverjanju v bazi Eurodac ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že štirikrat zaprosil za mednarodno zaščito in sicer v Avstriji 11. 9. 2015 in 11. 4. 2016, v Bolgariji 18. 8. 2016 ter na Hrvaškem 17. 8. 2017. Pojasnjuje, da je pristojnim organom Bolgarije, Avstrije in Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in zaprosila za nujen odgovor. Sklicuje se na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, Recepcijsko direktivo2 in 68. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Na podlagi ugotovitve, da je tožnik ob podaji prošnje navajal le predhodno prošnjo na Hrvaškem, kasneje pa je bilo ugotovljeno, da je prošnjo podal še v dveh drugih državah, kjer ni počakal do odločitve, meni, da je izpolnjen kriterij nesodelovanja v postopku, ki ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega. Dodaja še, da je tožnik na policijski postaji navajal drugačne razloge za mednarodno zaščito kot ob podaji prošnje v azilnem domu ter da iz predložene listine izhaja, da mu je v nasprotju z njegovimi trditvami bila na Hrvaškem dostopna zdravstvena oskrba. Zato meni, da je tožnik navajal lažne podatke v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Ker je ilegalno prehajal državne meje, v Sloveniji pa nima možnosti bivanja, ocenjuje, da sta podani tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Navedeno po prepričanju toženke utemeljuje sklep, da bi tožnik zapustil Slovenijo tako kot že predhodne države in tako onemogočil predajo pristojni državi članici po Uredbi Dublin III. Tožniku je bil zato 13. 9. 2017 ustno na zapisnik odrejen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni.

4. Nadalje navaja, da se je tožnik, ki je že ob podaji prošnje omenjal psihične težave, med čakanjem na pogovor s psihiatrom porezal po pršnem košu. Povzema mnenje psihiatra z dne 13. 9. 2017, iz katerega med drugim izhaja, da je tožnik v stiski ob nameravani napotitvi v Center za tujce ter da izraža samomorilske grožnje z načrtom. Napoten je bil v Univerzitetno psihiatrično kliniko Ljubljana, od koder je bil odpuščen 15. 9. 2017. Glede na tožnikovo zdravstveno stanje in na podlagi navedenega mnenja psihiatra je toženka presodila, da se tožniku namesto izrečenega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce odredi milejši ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kjer mu bo na voljo potrebna zdravstvena oskrba. Navedena sprememba je bila tožniku naznanjena ustno na zapisnik 15. 9. 2017. 5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri uveljavlja ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da mu pisni odpravek sklepa o pridržanju na območje Centra za tujce v Postojni sploh ni bil izdan niti ni toženka o tem odločila v izreku izpodbijanega sklepa. Meni, da je postopanje toženke nezakonito, saj oblike pridržanja ni mogoče ustno spreminjati iz hujše v milejšo obliko. Trdi, da v tem primeru ne gre za situacijo iz drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in da sta mu bili ustno naznanjeni obe obliki pridržanja, kar je nezakonito. Ocenjuje, da se je toženka za milejši ukrep odločila zaradi bojazni, da bo tožnik v primeru odhoda v Postojno storil samomor, kar pa ni zakonski razlog za odvzem osebne svobode oziroma za spreminjanje hujše v milejšo obliko pridržanja. Ker izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje odločitve o pridržanju na območje Centra za tujce v Postojni, mu je onemogočen sodni preizkus, izpodbijani sklep pa je zato nezakonit. Ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma namreč traja od 15. 9. 2017 od 17:30 ure dalje.

6. Nadalje navaja, da ga toženka do trenutka seznanitve z ukrepom pridržanja ni seznanila s tem, kam in na kateri pravni podlagi naj bi bil izročen, zaradi česar meni, da v tistem trenutku ni potekal nikakršen postopek predaje, s tem pa sta bila prekršena drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Trdi tudi, da iz zapisnika z dne 13. 9. 2017 niti 15. 9. 2017 ne izhajajo razlogi za odvzem prostosti oziroma dejstva, na katera toženka opira presojo izrazite begosumnosti. S tem mu je bila kršena pravica do hitre in natančne seznanitve z razlogi za odvzem prostosti, ki jih daje četrti odstavek 84. člena ZMZ-1. V posledici tega mu je bila kršena tudi pravica do izjave in obrambe. Opozarja, da je na navedeno pomanjkljivost opozorila tudi njegova pooblaščenka. Nasprotuje tudi praksi toženke, ki sprašuje prosilce, ali so razumeli razloge za odvzem prostosti, pred tem pa ti s temi razlogi sploh niso bili seznanjeni. Zapis razlogov na drugi strani zapisnika z dne 15. 9. 2017 ocenjuje kot poskus sanacije že prej strojene kršitve. V izpodbijanem sklepu so navedeni še dodatni razlogi, glede katerih pa tožniku ni bila omogočena izjava (npr. spreminjanje razlogov za mednarodno zaščito in tožnikove trditve o zdravstveni oskrbi na Hrvaškem). V zvezi z navedenim se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1709/2016. 7. Uveljavlja tudi zmotno uporabo prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1731/2016. Zmotno uporabo drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III utemeljuje tudi s sklicevanjem na sodbo Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) C-528/15 z dne 15. 3. 2017 ter navaja, da so vsa pridržanja v zvezi s postopki predaje nezakonita, saj v Sloveniji ne obstaja zakonodaja v zvezi z objektivnimi merili, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega. Trdi, da je bila sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 sprejeta pred navedeno sodbo SEU in je v izrecnem nasprotju z njo. Meni, da je Vrhovno sodišče v navedeni odločbi s svojo presojo nadomestilo obveznost zakonodajalca, da določi kriterije nevarnosti pobega pri uporabi Uredbe Dublin III v zvezi z nacionalno zakonodajo, SEU pa je presodilo, da sodna praksa ne more sama določati tovrstnih kriterijev. Svoje stališče utemeljuje tudi s sklicevanjem na sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 1582/2017 z dne 28. 7. 2017 ter v njej zavzeto stališče o kriterijih iz 1. in 3. alineje drugega odstavka ter 5. alineje prvega odstavka 68. člena Ztuj-2. 8. Očitek nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja utemeljuje z navedbo, da pri presoji nesodelovanja v postopku ni upoštevala vseh dejstev, ki jih je navajal v osebnem razgovoru 20. 9. 2017 o katastrofalnih bivalnih razmerah in nezadostni zdravstveni oskrbi na Hrvaškem in v Bolgariji ter o tem da je Avstrijo zapustil, ker mu je umrl oče in je zato moral nazaj v Alžirijo. Navaja tudi ravnanje hrvaške policije 10. 9. 2017, ko ga je ta kar sedem ur zadrževala na avtobusni postaji, ne da bi ga nato vrnila v sprejemni center. Opozarja, da se je v Sloveniji in na Hrvaškem prostovoljno javil policiji. Očitno naj bi bilo, da je v veliki čustveni in zdravstveni stiski, da ima samomorilske težnje in psihične težave, saj se je ob odreditvi strožjega ukrepa porezal in bil nato hospitaliziran. V zvezi z zdravstveno oskrbo na Hrvaškem navaja, da je to splošna zdravniška oskrba, tožnik pa je ranljiva oseba s posebnimi potrebami, saj ima težave v duševnem zdravju, v Alžiriji pa je bil žrtev posilstva, zato potrebuje posebno zdravstveno oskrbo (psihiatrična oskrba in kirurško zdravljenje tvorbe v trebuhu). Dodaja še, da očitek navajanja lažnih podatkov v zapisniku naznanitve ustnega sklepa ni naveden, ter da postopek na policijski postaji ni postopek po določbah ZMZ-1 in da mu v tem delu ni bila dana možnost, da bi celovito predstavil svojo življenjsko situacijo, njegove izjave so iztrgane iz konteksta in interpretirane v njegovo breme.

9. Trdi tudi, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Zapisnik o seznanitvi z odreditvijo ukrepa in pisni odpravek sklepa sta v medsebojnem nasprotju glede časovne odreditve zadrževanja na območje azilnega doma, saj iz zapisnika izhaja, da se tak ukrep odredi 15. 9. 2017 od 17:30 ure, pisni odpravek pa 13. 9. 2017 od 10:40 ure. Meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa nepopolna, ker v njej ni ocenjena tožnikova prostovoljna predaja policiji v Sloveniji in Hrvaški. Ker zato ne ustreza standardom obrazložitve, je kršena tudi pravica do pravnega sredstva in pravica do enakega varstva pravic. Ker tožniku ni bila omogočena izjava glede vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za izdajo sklepa, pa je bila kršena tudi njegova pravica do izjave.

10. Sodišču predlaga, da na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe, hkrati pa tudi, da da se zahtevi za izdajo začasne odredb ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj o prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep zadrževanja na območju azilnega doma v Ljubljani. Izvrševanje ukrepa naj bi mu namreč prizadelo nepopravljivo škodo, saj se ne počuti dobro, ker se ne more prosto gibati, kar ga utesnjuje, še posebej zato, ker ima psihične težave. Od 13. 9. 2017 je brez osebne svobode. Če bo s tožbo uspel, bo morala toženka že na podlagi neposredne uporabe Recepcijske dirketve prenehati z izvajanje ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni, iz previdnosti pa sodišču predlaga, da toženki takšno ukrepanje odredi. Izdajo začasne odredbe predlaga tudi v primeru, če bo sodišče sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, saj odprava pomeni, da je odvzem svobode nezakonit. 11. Toženka ni podala vsebinskega odgovora na tožbo, saj se v njem navaja le, da prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje azilnega doma. Organ je sklep oprl na drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi 5. alinejo prvega odstavka ter 1. in 3. alinejo drugega odstavka 68. člen ZTuj-2 ter stališča v sodni odločbi Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, in na svojo presojo, da je tožnik izrazito begosumen, ker je s svojimi dejanji izpolnil kriterija po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku in navajanje lažnih podatkov) in kriterija po prvi in tretji alineji drugega odstavka tega člena (ilegalno prehajanje državnih meja, nima možnosti bivanja v Sloveniji).

14. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

15. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

16. Tožbene trditve, ki merijo na to, da ni podlage za izrek obravnavanega ukrepa na podlagi navedenih določb Uredbe Dublin III In ZMZ-1, ker naj ne bi potekal noben postopek za predajo odgovorni državni članici po določbah navedene uredbe, nimajo podlage v podatkih upravnega spisa. Iz spisa namreč izhaja, da je toženka isti dan, to je 13. 9. 2017, ko je tožnik v prostorih Azilnega doma v Ljubljani vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ko mu je ustno na zapisnik naznanila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni, tudi začela postopek ugotavljanja odgovorne države članice za ponoven sprejem in sicer je glede na podatke iz baze Eurodac take zahteve vložila pri Bolgariji, Hrvaški in Avstriji.

17. Iz opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in tožnikove izpovedbe, sodišče sledi tožbenim navedbam, da gre tudi pri ukrepu obveznega zadrževanja na območju azilnega doma za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se namreč pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje (Cyprus v. Turkey, 10. 5. 2001), na področje določenega dela države (Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003), na kraj (mesto) prebivanja (Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008), na ozemlje ene države (Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001). V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja (Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985) in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra (Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980). Kot to izhaja že iz sodbe ESČP v zadevi Amuur (Amuur v. France, 20. 5. 1996), je namreč treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode, upoštevati konkretne okoliščine tega ukrepa, vrsto, ukrepa, trajanje, in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega in ni bistveno, kako je akt pridržanja poimenoval zakonodajalec.3

18. Ob upoštevanju prej navedenih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen.

19. Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Vrhovno sodišče zastopa stališče, da opredelitev pojma "nevarnost pobega", kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Po stališču Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 (tudi v sklepu I Up 154/2016 z dne 8. 6. 2016) so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. členu ZTuj-2 (tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja; posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine; navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku).

20. Glede na to, da se je Vrhovno sodišče tudi v sklepu X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 opredeljevalo do določb 68. člena ZTuj-2 kot podlag (kriterijev) za ugotavljanje in utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito, sklep Vrhovnega sodišča pa je bil izdan po izdaji sodbe SEU C-528/15 z dne 15. 3. 2017, to po mnenju tega sodišča pomeni, čeprav se tako izrecno ni izreklo, da Vrhovno sodišče ostaja pri stališču, da določbe 68. člena ZTuj-2 predstavljajo "splošno zavezujoče določbe, ki določajo objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje", ki v smislu sodbe Sodišča EU C-528/15 omogočajo uporabo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s členom 2(n) te uredbe. Stališčem in argumentaciji Vrhovnega sodišča v sodnih odločbah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, I Up 154/2016 z dne 8. 6. 2016 in X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 pa sledi tudi to sodišče ter ne zavrača uporabe določb 68. člena ZTuj-2 kot neustrezne pravne podlage za utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito, kljub drugačnemu stališču v sodbi tega sodišča I U 1582/2017 z dne 28. 7. 2017, v kateri je zavzeto drugačno stališče. Sodišče namreč, drugače kot v zadevi I U 1582/2017, ob upoštevanju sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 7/2017 sodi, da je uporaba kriterijev iz 68. člena ZTuj-2 za ugotavljanje in utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito pomeni dovolj dostopno in natančno podlago, njegova uporaba pa je predvidljiva, tako da ni nevarnosti samovoljnega ravnanja. Kot navaja že Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, je namreč opredelitev pojma nevarnosti pobega izrecno vsebovana v 68. členu ZTuj-2, to pa je predpis z upravnopravno sorodnega področja. Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi in sklepu hkrati presodilo, da tudi 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku) ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Navedeno pomeni, da Vrhovno sodišče ni ocenilo, da bi bila zakonska določba premalo konkretizirana in natančna (kakor je ocenilo za prvo alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2) ali da bi bil kriterij tako široko pomensko odprt, da ne bi ustrezal zahtevam pravne varnosti in predvidljivosti pravne podlage za odvzem prostosti prosilcu. Pri taki razlagi za tožnika spornih zakonskih določb je Vrhovno sodišče ostalo tudi ob odločitvi v zadevi X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017, ki pa je bila, kot je že bilo omenjeno, sprejeta po izdaji sodbe SEU C-528/15 z dne 15. 3. 2017. 21. Kriterij nesodelovanja v postopku v smislu 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 se po stališču Vrhovnega sodišča v navedenih sodnih I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 nanaša tudi na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred organi drugih članic EU, ne le pred organi Republike Slovenije, kar pomeni, da se kot tako ravnanje šteje tudi zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je v njej začel prosilec.

22. Toženka je svoj sklep o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljila z ugotovitvami, ki jih opredeli kot tožnikovo nesodelovanja v postopku, dodaja pa tudi navajanje lažnih podatkov, ilegalno prehajanje državne meje in okoliščino, da v Sloveniji nima možnosti bivanja.

23. Tožnikovo nesodelovanje v postopku toženka utemeljuje z ugotovitvijo, da je ukrep nujen, ker bi tožnik sicer samovoljno zapustil Slovenijo, tako kot je zapustil vse predhodne države, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, in s tem onemogoči predajo pristojni državi članici EU po določbah Uredbe Dublin III. Toženka ugotavlja, da je tožnik že štirikrat zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer dvakrat v Avstriji ter še v Bolgariji in na Hrvaškem, ter da nikoli ni počakal na zaključek postopka. Podatke o prošnjah za mednarodno zaščito, ki jih je vložil tožnik, je toženka pridobila iz baze Eurodac, katere izpis se nahaja tudi v upravnem spisu.

24. Tožnikove navedbe v postopku pred toženko so bile glede tega, kje in kdaj je zaprosil za mednarodno zaščito nasprotujoče. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v azilnem domu v Ljubljani 13. 9. 2017 je zanikal, da bi sploh bil v Avstriji in da bi v Bolgariji zaprosil za azil. Ob ustni naznanitvi ukrepa 15. 9. 2017 pa je sicer vztrajal, da v Bolgariji za azil ni zaprosil, za Avstrijo pa je izjavil, da je tam sicer zaprosil za mednarodno zaščito, na zaključek postopka pa ni počakal, ker mu je umrl oče in se je zato vrnil nazaj v Alžirijo. V obeh izjavah je bil skladen le v tem, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi na Hrvaškem, kjer pa zaradi slabih razmer ni počakal in je od tam prišel v Slovenijo.

25. Tudi na zaslišanju pred sodiščem so bile tožnikove izpovedbe na določenih mestih netočne oziroma nasprotujoče. Deloma nasprotujoče so bile tožnikove navedbe glede poteka njegove poti. Povsem drugače kot v predhodnem postopku pa je tožnik pred sodiščem izpovedoval tudi glede podaje prošnje za azil v Avstriji in Bolgariji. Iz tožnikove izpovedbe na sodišču namreč izhaja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Bolgariji (kar je v postopku pred toženko zanikal) ter da Avstrije ni zapustil zaradi očetove smrti (ta je umrl že leta 2003 oziroma 2004) temveč so ga avstrijski organi v Bolgarijo deportirali. Ko mu je bila na zaslišanju predočena drugačna trditev v tožbi (da je Avstrijo zapustil zaradi očetove smrti), je takšno trditev zanikal. Skliceval se je na prevajalce za arabski jezik, za katere pravi, da jih ni vedno razumel. 26. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, podatkov v spisu (izpis iz baze Eurdac) in tudi tožnikove izpovedbe ob zaslišanju v tem upravnem sporu, je tožnik za mednarodno zaščito res zaprosil štirikrat, in sicer dvakrat v Avstriji ter po enkrat v Bolgariji in na Hrvaškem. Ko je toženka presojala, ali je izpolnjen pogoj nesodelovanja v postopku, se je oprla zgolj na te objektivne ugotovitve. K temu je dodala še, ugotovitev, da tožnik navaja lažne podatke (kar je prav tako razlog iz 5. točke prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), ki naj bi bili v tem, da je ob predaji prošnje spremenil razloge za mednarodno zaščito in da je lažno navajal podatke o dostopnosti zdravstvene oskrbe na Hrvaškem.

27. Po presoji sodišča navedene ugotovitve sicer kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku, vendar pa v okoliščinah tožnikovega primera (kot bodo pojasnjene v nadaljevanju) same po sebi ne zadostujejo za ugotovitev, da je pri tožniku nevarnost, da bo pobegnil pred zaključkom postopka, izkazana kot tako očitna in znatna, da bi utemeljevala izdajo izpodbijanega sklepa.

28. Tožniku je bila v tem primeru omejitev gibanja ustno na zapisnik naznanjena dvakrat, naprej 13. 9. 2017 ob 10.40 v obliki pridržanja na prostore Centra za tujce v Postojni in nato 15. 9. 2017 ob 17.30 v obliki obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, tožbenih navedb in tožnikove izpovedbe, do izvršitve ustno izrečenega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni ni nikoli prišlo, saj tožnik tja ni bil odpeljan zaradi izvrševanja ukrepa, ki mu je bil ustno naznanjen 13. 9. 2017. Tožnik se je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in tožbe, pred tem samopoškodoval, zaradi česar je bil do ustne naznanitve ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma 15. 9. 2017 v bolnišnični oskrbi.

29. Ker ukrep omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni torej nikoli ni bil izvršen, po presoji sodišča tožniku ni v škodo dejstvo, da je v izreku izpodbijanega sklepa kot datum posega v tožnikovo osebno svobodo (odvzem prostosti) v obliki obveznega zadrževanja na območju azilnega doma naveden datum 13. 9. 2017, čeprav je bil od 13. 9. 2017 do 15. 9. 2017, ko se je navedeni ukrep dejansko začel izvrševati, v psihiatrični bolnišnici.

30. Utemeljeno pa tožnik uveljavlja, da se se toženka v izpodbijanem sklepu ni opredelila do vseh relevantnih tožnikovih navedb v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, zlasti ne glede navedb o njegovem zdravstvenem stanju in težavah. Tožnik namreč že ves čas postopka navaja zdravstvene težave ter potrebo po ustreznem zdravljenju. Kot izhaja iz registracijskega lista, sestavljenega na policijski postaji v Kopru, je namreč tožnik navajal, da mednarodno zaščito potrebuje zaradi zdravstvene zaščite. V postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito v azilnem domu pa je v okviru navedb o preganjanju prav tako navajal potrebo po posebni zdravstveni oskrbi, in sicer zaradi posebej travmatičnega dogodka (posilstva), ki naj bi se zgodil v izvorni državi. Na navedbe ob podaji prošnje se toženka sklicuje tudi v izpodbijanem sklepu in dodaja, da mu je zato omogočila pregled pri psihiatru. Prav tako toženka v izpodbijanem sklepu navaja, da se je tožnik med čakanjem na psihiatra samopoškodoval zaradi česar je bil napoten v Univerzitetno psihiatrično kliniko v Ljubljani, od koder je bil odpuščen 15. 9. 2017. Vendar pa je toženka te okoliščine upoštevala zgolj tako, da je z njimi utemeljila spremembo ukrepa iz "hujše" oblike (omejitev gibanja na Center za tujce) v "milejšo" obliko posega v osebno svobodo (obvezno zadrževanje na območje azilnega doma), pri čemer je navedla, da bo z ukrepom tožnikovega obveznega zadrževanja na območje azilnega doma mogoče zagotoviti, da bo do predaje pristojni državi članici ostal na območju Republike Slovenije. Ni pa toženka vseh tožnikovih navedb o potrebni (psihiatrični) zdravstveni oskrbi, dogajanja po ustni naznanitvi ukrepa 13. 9. 2017 in mnenja psihiatra, na katerega se v izpodbijanem sklepu sklicuje, soočila s svojimi ugotovitvami o tem, da je tožnik že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito in da doslej ni počakal na zaključek postopka, ter s tega vidika presojala njegove morebitne begosumnosti. Sodišče se sicer strinja, da ugotovljen način prehajanja meja s strani tožnika sicer kaže na nesodelovanje v postopku, vendar pa to v okoliščinah danega primera ne zadostuje za ugotovitev njegove znatne begosumnosti, ki se zahteva za poseg v osebno svobodo. Znatna begosumnost kot pogoj za poseg v osebno svobodo mora biti ugotovljena glede na konkretne okoliščine posameznega primera. Pomemben del specifičnih okoliščin tožnikovega primera pa je prav njegovo (psihično) zdravstveno stanje, s katerimi tožnik utemeljuje tudi zapustitev Bolgarije in Hrvaške, kjer naj bi bile razmere takšne, da niso omogočale ustrezne zdravstvene oskrbe (iz Avstrije pa naj bi bil deportiran, kar smiselno kaže na zaključek postopka v tej državi).

31. Poleg navedenega toženka tudi ni presodila okoliščine, da je tožnik sam pristopil k policistu v Kopru in zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar izhaja tako iz njegove izpovedbe kakor tudi depeše Policijske postaje Koper z dne 11. 9. 2017. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja niti tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

32. Sodišče še dodaja, da v danih okoliščinah razlike v navedbah, ki jih je kot razlog za zapustitev izvorne države tožnik navajal na Policijski postaji v Kopru in ob podaji prošnje v azilnem domu, niso takšne narave, da bi bilo že na njihovi podlagi mogoče zaključiti o lažnem navajanju podatkov, ki bi imelo takšno težo, da bi opravičevalo sklep o tožnikovi znatni begosumnosti. Tožnik je namreč v obeh primerih navajal zdravstvene težave, ki jih je ob podaji prošnje v azilnem domu dodatno preciziral. Enako velja tudi za toženkino oceno, da ima enako naravo tožnikova trditev o tem, da na Hrvaškem ni bilo zdravniške oskrbe, saj bi toženka tudi to okoliščino morala presojati glede na zatrjevane tožnikove individualne zdravstvene okoliščine, česar pa, kot že rečeno, ni storila.

33. Ker toženka ni opravila navedene presoje, je v bistvenih okoliščinah dejansko stanje ostalo neraziskano, obrazložitev njenega sklepa pa brez pravnoodločilnih razlogov, te kršitve pa kljub izvedenem zaslišanju tožnika na glavni obravnavi ni bilo mogoče odpraviti.

34. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani sklep ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj toženka ugotovljene nepravilnosti odpravi.

35. Ker je bilo potrebno že na podlagi predhodno navedenih pomanjkljivosti izpodbijano odločitev odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov, ki za odločitev niso bili pomembni, ni posebej opredeljevalo.

K II točki izreka:

36. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa. Glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, tako da začasna ureditev stanja, ki je po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 vezana na čas do izdaje pravnomočne sodne odločbe, na tožnikov pravni položaj ne more več vplivati.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. 3 Prim. sodbo tega sodišča I U 1731/2016 z dne 8. 12. 2016.