Jedro

Za presojo pravočasnosti (in dopustnosti) tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana zaradi pravnomočne obsodbe po 4. odst. 107.a čl. ZOFVI, je bistveno le, kdaj je bila odpoved tožniku vročena in ne kdaj se je tožnik z domnevno kršitvijo pravice seznanil.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 13. 7. 2009, s katero je bila tožniku s strani tožene stranke odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2003. Odločilo je, da tožniku preneha delovno razmerje 7. 7. 2011 (1. odst. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna priznati delovno razmerje ter mu od 15. 7. 2009 do 7. 7. 2011 izplačati mesečno plačo v višini plače delovnega mesta, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne akontacije mesečne plače od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo (2. odst. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse njegove pravdne stroške v višini 1.047,00 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (3. in 4. odst. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oz. podredno, da zahtevek kot neutemeljen zavrne. Tožena stranka navaja, da je sodišče tožniku priznalo pravice mimo njegovega zahtevka, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tudi ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnik tožbo vložil pravočasno. Tožnik bi tožbo moral vložiti v roku 30 dni od prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta je bila tožniku vročena dne 13. 7. 2009, zato je evidentno, da je tožba z dne 30. 11. 2010 prepozna. Sodišče ne bi smelo za relevanten datum upoštevati vročitve sodbe Vrhovnega sodišča RS v postopku obravnave zahteve za varstvo zakonitosti, ko je slednje odločilo, da se pravnomočna kazenska obsodilna sodba zoper obsojenega B.K. razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Določbe 3. odst. 204. čl. ZDR ni možno razlagati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa bi moralo ugotavljati, ali je delodajalec s tem, ko je izdal odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe kazenskega sodišča, kršil pravice delavca. Sodba o odločilnih dejstvih tako nima razlogov. Tožnik se je očitno z vsebino in razlogi za odpoved strinjal, saj tožbe ni vložil v 30 dneh od vročitve odpovedi. Tožena stranka od izdaje in vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izvajala nobenih ravnanj zoper tožnika, zato mu njegovih pravic ni mogla kršiti. Stališče, kot ga izpostavlja tožena stranka, je že večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS (npr. opr. št. VIII Ips 285/2009). Če bi torej obveljalo stališče prvostopenjskega sodišča, potem je delavec, ki zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vloži tožbe, ampak jo vloži kasneje, ko sodišče v kazenskem postopku odloči o kazenski odgovornosti, v privilegiranem položaju. Tožena stranka meni tudi, da v primerih, kot je predmetni, neposredno sodno varstvo sploh ni dopustno. ZDR dopušča neposredno sodno varstvo le zoper denarne zahtevke. Tožnik ni uveljavljal varstva svojih pravic pri delodajalcu, zato ni podana procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tudi tožnik in sicer iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenem zahtevku tožnika po vrnitvi nazaj na delo oz. podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni imelo niti pravne niti dejanske podlage za odločitev, da tožniku preneha delovno razmerje z dnem odločitve sodišča, temveč bi moralo ugoditi tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku. Sodišče ne pojasni, zakaj in na podlagi česa je zaupanje med strankama tako omajano, da preprečuje nadaljevanje delovnega razmerja, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče zgolj povzema navedbe ravnatelja tožene stranke, teh navedb pa ne oceni. Ne v navedbah tožene stranke ne v izvedenih dokazih ni okoliščin, ki bi objektivno kazale na to, da stranki ne moreta več sodelovati. Tožena stranka ni dokazala, da dejansko obstojijo kakršnekoli okoliščine, ki bi ji objektivno ali subjektivno onemogočale ali oteževale izpolnitev pogodbenih obveznosti. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je tožnikovo prejšnje delovno mesto že zasedeno, ni pa dokazala, da tožniku ne more nuditi ustreznega dela, kar je bistvo njegovega zahtevka. Iz izpovedbe ravnatelja izhaja, da mora tožena stranka zaradi presežka ur najemati zunanje sodelavce, kar dokazuje, da je zagotovljeno delo in potreba po delavcih. Pri predmetu geografija je presežek 8 ur, tožnik pa lahko glede na svojo izobrazbo poučuje tudi pri predmetu zgodovina. Tožena stranka tudi ni dokazala nobenega negativnega učinka, ki bi nastopil ob ponovni zaposlitvi tožnika. Medijska pozornost ni zadosten, kaj šele utemeljen razlog zato, da se delovno razmerje med strankama ne nadaljuje, saj je delovno razmerje zaupno in dvostransko pogodbeno razmerje, sklenjeno na podlagi volje pogodbenih strank in ne javnega mnenja. Odklanjanje ponovne zaposlitve zgolj zaradi javne pozornosti predstavlja vsekakor obliko nedopustne diskriminacije tožnika na podlagi preteklih sodnih postopkov, ki ne smejo imeti pravnih posledic. Tudi sicer pa mora sodišče poleg interesa delodajalca upoštevati tudi interes delavca, da se ponovno zaposli. Z razveljavitvijo pravnomočne obsodbe pa je bilo vzpostavljeno stanje, kot je to veleval sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, s katerim so bile odpravljene vse posledice obsodbe. Tožena stranka razen dejstva obsodbe ter okoliščin, ki so nastale po odpovedi, ni zatrjevala ničesar, zato nima podlage, da dvomi v njegove delovne sposobnosti in delovno etiko.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen do 15. 7. 2009 na delovnem mestu profesor geografije. Delovno razmerje mu je prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila izdana na podlagi 107.a čl. Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nadaljnji) in na podlagi 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Tožnik je bil namreč s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. K 202/2007 z dne 10. 12. 2008 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 202/2009 z dne 29. 4. 2009 obsojen zaradi kaznivega dejanja spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja ter mu je bila izrečena zaporna kazen enega leta in šestih mesecev. Tožnik zoper izredno odpoved ni vložil sodnega varstva v 30 dneh po prejemu odpovedi. Vrhovno sodišče RS je ugodilo tožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom pod opr. št. I Ks 80870/2010 z dne 22. 10. 2010 izrečeno kazen izbrisalo iz kazenske evidence, s čimer so prenehale vse posledice obsodilne sodbe. Tožnik je citirani sklep prejel 2. 11. 2010 in tožbo v predmetnem sporu vložil 30. 11. 2010. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik tožbo vložil pravočasno, torej v zakonitem roku, kot ga določa 204. čl. ZDR.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja, da je tožnik tožbo vložil prepozno. Tožena stranka je dne 13. 7. 2009 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 107. a. čl. ZOFVI in 4. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR. Izredna odpoved je bila tožniku vročena dne 14. 7. 2009 (navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki ji tožnik ni oporekal), delovno razmerje pa je tožniku prenehalo dne 15. 7. 2009. V 4. odst. 107. a. čl. ZOFVI (ki je v predmetnem postopku lex specialis) je določeno, da osebi, ki je pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje iz prvega odstavka tega člena, delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Krivdni razlog obravnava ZDR v 88. členu (razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi). Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Kot je razvidno iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec tožniku zagovora pred izredno odpovedjo ni omogočil. Tožnik zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni vložil sodnega varstva v 30 dneh od dneva vročitve odpovedi, kot to določa 3. odst. 204. čl. ZDR, kljub temu, da je vprašljivo, ali je bila odpoved, v obliki, kot jo je podal tožnikov delodajalec in po postopku, kot ga je izvedel, zakonita in to kljub dejstvu, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ter mu je bila izrečena zaporna kazen enega leta in šestih mesecev. Na to vprašanje sicer pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za predmetni postopek ni relevantno.

Prav ima zato tožena stranka, da bi tožnik tožbo moral vložiti v roku 30 dni od prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena dne 14. 7. 2009, je evidentno, da je tožba z dne 30. 11. 2010 prepozna. Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je ob dejstvu vročitve pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno ugotavljati tudi, kdaj se delavec seznani s kršitvijo svoje pravice. V delu, ki se nanaša na tek roka, ki je vezan na seznanitev delavca s kršitvijo pravice, ima zakon namen zaščititi tiste delavce, ki jim je delovno razmerje de facto prenehalo s konkludentnim dejanjem delodajalca (npr. z odjavo iz sistema socialnih zavarovanj), ne da bi delavcu sploh vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj je bila tožniku pisna odpoved vročena, zato je rok za sodno varstvo tekel od vročitve dalje. Določbe 3. odst. 204. čl. ZDR tako ni možno razlagati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Naknadna odločitev v kazenskem postopku in razveljavitev obsodilne sodbe ne vpliva na tek roka za sodno varstvo iz citirane določbe.

Sodišče prve stopnje je v posledici nepravilne uporabe materialnega prava (204. čl. ZDR) ter kršitve določb postopka (274. čl. ZPP) sprejelo nepravilno odločitev, zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo ter na podlagi 354. čl. ZPP v povezavi z 274. čl. ZPP, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. V obravnavani zadevi namreč ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Glede na zgoraj navedeno je utemeljena tudi tožnikova pritožba, saj je zavrženje tožbe za tožnika procesno ugodnejša rešitev od zavrnitve tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje, saj niso odločilnega pomena za rešitev predmetnega spora (360. čl. ZPP). Odločitve sodišča namreč ne morejo spremeniti, tudi če bi se izkazale za točne.

Zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe in zavrženja tožbe je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik v pravdi ni uspel zato v skladu s 154. čl. ZPP sam krije svoje stroške postopka. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka iz razloga, ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa sodišče ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.