Jedro

Zakonsko dikcijo „območje in čas oboroženih spopadov“ iz točke d) 7. alineje 2. člena ZVV je po že ustaljeni upravno sodni praksi mogoče razlagati le tako, da se status vojnega veterana prizna le tistim aktivnim udeležencem obrambnih aktivnosti, ki so se pri opravljanju v zakonu določenih nalog nahajali na območju, kjer in ko se je oboroženi spopad dejansko odvijal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Koper zavrnila zahtevek tožnika za priznanje statusa vojnega veterana. Iz njene obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 24. 3. 2009 vložil zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana po sedmi alinei točke d) 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06 – ur. preč. bes. - ZVV – UPB2). Upravna enota, na podlagi ugotovitve, da na območju, kjer je bil tožnik po odredbi policije vključen v postavljanje barikade, ni prišlo do oboroženih spopadov, zaključuje, da eden izmed pogojev, ki jih določa citirani zakon, za priznanje statusa vojnega veterana, v tožnikovem primeru ni izpolnjen. Tožniku pojasnjuje, da niti z dodatnimi dejstvi, ki jih je navedel po pisni seznanitvi z ugotovitvami upravnega organa, ne izkazuje, da je bilo postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir na območju in v času oboroženih spopadov. Ker zakonski pogoj na podlagi predhodno ugotovljenega dejanskega stanja, ki temelji na podatkih Policijske uprave Koper, izjavi stranke in priče, v obravnavanem primeru ni izpolnjen, upravni organ tožnikovi zahtevi ni ugodil. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve številka 13001-314/2010 z dne 16. 12. 2010 zavrnjena.

Tožnik v tožbi navaja, da se z ugotovitvami, na katerih temelji tudi odločba pritožbenega organa, ne strinja. Zato uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično tudi tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega zakona. V zvezi s tem navaja, da je bila njegova zahteva zavrnjena, ker na področju zapore ni bilo uporabljeno strelno orožje, kar pa v 7. alinei d) točke 2. člena ZVV-UPB2 ni predpisano. Obema upravnima organoma očita, da sta večini voznikov tovornih vozil družbenih podjetij, ki so sodelovali v cestnih zaporah, status priznala in da v zadevah priznanja statusa vojnega veterana uporabljata dvojna merila. Zatrjuje, da je sam kot obrtnik z izpodbijano odločitvijo diskriminiran. Na podlagi navedenega zaključuje, da sta oba organa njegovo vlogo obravnavala v nasprotju z zakonskim določilom in da pri odločanju nista spoštovala načela enakosti pred zakonom. Sodišču smiselno predlaga naj izpodbijano odločb odpravi in mu prizna status vojnega veterana.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. S sklicevanjem na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji in z dodatno razlago določbe 7. alinee d) točke 2. člena ZVV-UPB2, zavrača vse tožbene očitke. Tožnikov ugovor, da je drugim skupinam vlogodajalcev bil priznan status, pa je po mnenju tožene stranke pavšalen in se ne nanaša na obravnavano zadevo. Zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da v zadevah priznanja statusa vojnega veterana uporablja dvojna merila. Sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno dejstvo, da tožnik uveljavlja status vojnega veterana, ker naj bi v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir (točka d) 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih, v nadaljevanju ZVV). Sporno pa ostaja vprašanje ali je po navedeni zakonski določbi vojni veteran tudi oseba, ki je bila v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26.6. do 18. 7. 1991 po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje barikad in drugih ovir, čeprav na območju in v času, ko je naloge opravljala ni bilo oboroženih spopadov.

Iz dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je oprl svojo odločitev tudi upravni organ v izpodbijani odločbi, nesporno izhaja, da je tožnik po nalogu policije dne 27. 6. 1991 z dvema gradbenima strojema – voziloma postavil zaporo ceste na meji med Republiko Slovenijo in Hrvaško nad vasjo Podgorje. Zapora, za katero je bil tožnik osebno odgovoren, je bila odstranjena v večernih urah istega dne. Zaradi morebitne ponovne zapore ceste pa je imel tožnik, po odstranitvi zapore, v vasi Podgorje pri župnišču 14 dni parkirano naloženo vozilo, ki je bilo dano na razpolago za morebitno ponovno zaporo ceste. Ugotovljeno je tudi bilo, da na postavljeni zapori ceste ni bilo oboroženih spopadov, da pa se je pričakovalo prihod Reškega armadnega korpusa. Na tej lokaciji tudi ni bilo prisotnih pripadnikov teritorialne obrambe.

Ob takem dejanskem stanju je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi nista podana elementa območja in časa oboroženih spopadov. Zakonsko dikcijo „območje in čas oboroženih spopadov“ iz točke d) 7. alineje 2. člena ZVV, je namreč po že ustaljeni upravno sodni praksi (sodba Upravnega sodišča RS U 365/2008 in sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 161/2010 z dne 17. 2. 2011) mogoče razlagati le tako, da se status vojnega veterana prizna le tistim aktivnim udeležencem obrambnih aktivnosti, ki so se pri opravljanju v zakonu določenih nalog nahajali na območju, kjer in ko se je oboroženi spopad dejansko odvijal. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožbeni ugovor, da tožena stranka pri odločanju v zadevah priznanja statusa vojnega veterana po navedeni zakonski določbi uporablja dvojna merila in da je z izpodbijano odločitvijo kršila ustavno načelo enakosti. Sodišče ugotavlja, da so pogoji določeni v točki d 7. alinee 2. člena ZVV predpisani enako za vse osebe, ki želijo uveljaviti status in pravice vojnega veterana na tej podlagi, tožena stranka pa je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja to določbo pravilno uporabila, zato z izpodbijano odločitvijo ni bilo prizadeto niti načelo enakosti pred zakonom.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in glede na v upravnem postopku ugotovljenem dejanskem stanju zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.