Jedro

Skladno s 641. OZ je naročnik dolžan prevzeti delo, če je bilo slednje izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla. V konkretnem primeru tožeča stranka vtožuje plačilo računa, izstavljenega za izdelavo detergentov in mehčalcev. Za uporabo omenjenega materialno pravnega pravila je zato ključna ugotovitev dejstva, ali je bilo delo naročeno in izvedeno v skladu s pogodbo in pravili posla.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v prvi točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi tožeče stranke T.H. d.d. proti toženi stranki po nasprotni tožbi M. d.d., na plačilo 5.627,65 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.348.611,00 SIT od 29. 04. 2000 do 31. 12. 2006 ter od zneska 5.627,65 € od 01. 01. 2007 dalje, z a v r n e. 2. Tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) je dolžna tožeči (toženi po nasprotni tožbi) povrniti 428,69 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je toženi stranki po nasprotni tožbi M. d.d. naložilo v plačilo tožeči stranki po nasprotni tožbi T. H. d.d. znesek 5.627,65 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.348.611,00 SIT od 29. 04. 2000 do 31. 12. 2006 ter od zneska 5.627,65 € od 01. 01. 2007 dalje (1. točka izreka). Tožena stranka T. H. d.d. je dolžna v roku 15 dni od prejema odločbe povrniti tožeči stranki M. d.d. njene pravdne stroške v višini 3.877,45 € v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

Ker je tožeča stranka tožbo umaknila in je sporen le še znesek po nasprotni tožbi, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve nasprotno tožbo obravnavalo kot tožbo in tožečo stranko po nasprotni tožbi (toženo stranko) T.H. d.d. kot tožečo stranko in toženo stranko po nasprotni tožbi (tožečo stranko) M. d.d. kot toženo stranko.

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo, skupaj s pravočasno dopolnitvijo pritožbe zoper 1. točko izreka sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določil pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti razveljavi 1. točko izreka sodbe, opr. št. I Pg 1815/2009, z dne 11. 12. 2009 ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka skupaj z 20 % DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj je sodba sodišča prve stopnje zakonita in pravilna. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo le še o delu terjatve po računu, št. 4408/00 (A22) iz poslovanja med strankama, ki se nanaša na proizvodnjo detergentov in mehčalcev in ki je bilo pravno kvalificirano kot podjemna pogodba ter o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodilo, ker je zavzelo stališče, da je bil naročnik (tožena stranka po nasprotni tožbi) skladno s 641. členom OZ dolžan od podjemnika (tožeča stranka dolžan prevzeti delo, ki je bilo naročeno po določilih pogodbe. Ob tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka proizvajala izdelke v skladu z dogovorom s toženo stranko. Iz listin naročilo št. 1005/PA, fax dopisov tožene stranke tožeči stranki z dne 21. 01. 1999, 25. 01. 1999 ter 03. 02. 1999 (B5 – B8) je sodišče prve stopnje sklepalo, kakšna naročila je tožena stranka dajala tožeči stranki v letih 1998 in v prvi polovici 1999, ko je med pravdnima strankama poslovno sodelovanje še obstajalo. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je zahtevek po nasprotni tožbi na plačilo po računu št. 4408/00, v katerem je tudi navedeno katere izdelke tožeča stranka toženi stranki zaračunava, glede opravljenega dela, to je izdelave mehčalcev in detergentov utemeljen, saj je na toženi stranki obveznost te izdelke prevzeti.

Pravilno je sicer materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je skladno s 641. OZ naročnik dolžan prevzeti delo, če je bilo slednje izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla. V konkretnem primeru tožeča stranka vtožuje plačilo računa št. 4408/00, izstavljenega za izdelavo detergentov in mehčalcev. Za uporabo predstavljenega materialno pravnega pravila je ključna ravno ugotovitev dejstva, ali je bilo delo naročeno in izvedeno v skladu s pogodbo in pravili posla. Slednjega pa po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravilno, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje. Prav ima namreč pritožnik, ko opozarja, da tako priznanje terjatev, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je bilo odločilno dejstvo za odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodilo, iz listine z dne 26. 07. 1999 (A22) ne izhaja. Pritožbeno sodišče je po vpogledu v listino ugotovilo (2. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP), da tožena stranka terjatev tožeče stranke v višini 25.560.920,00 SIT (zaloge) in obresti nikoli ni priznala. Tožena stranka je namreč v predmetnem dopisu zapisala, da so zaloge v višini 25.560.920,00 SIT v celoti last T.H. (tožeče stranke), ker so bile zaračunane kot trgovsko blago, da se obresti nanašajo na navedene zaloge ter da se za prejete račune v višini 2.835.539,70 SIT podatki ne ujemajo za 4.106,30 SIT, in sicer so po njeni evidenci le-te 2.839.646,00 SIT. V sklepu dopisa je tožena stranka navedla, da „Zaradi tega ni možno kompenzirati vrednosti pod točko 1. in 2. s kreditom, ki ga imate.“ (A22) Iz besedila listine tako izhaja, da tožena stranka nikakor ne priznava terjatve tožeče stranke za zaloge, saj so po njenem mnenju zaloge last tožeče stranke in slednja iz tega naslova nima še dodatne terjatve na plačilo vrednosti napram toženi stranki. Ker pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožena stranka „priznala celo večjo vrednost (in s tem količino) zalog, kot jo vtožuje tožeča stranka.“ (str. 4 sodbe sodišča prve stopnje), je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožnik ponovno pravilno opozarja, da tožeča stranka nikoli ni uspela dokazati, da je za blago in storitve, ki jih zaračunava z računom št. 4408/00 (B1) z dne 19. 04. 2000, prejela naročilo s strani tožene stranke. Pravdni stranki namreč nista nasprotovali dejstvu, da je njuno poslovanje prenehalo že v letu 1999, tožeča stranka pa kljub izrecnim ugovorom pritožnika, da se generalno naročilo št. 1005/PA ter fax dopisi („podrobnejša naročila“) z dne 21. 01. 1999, 25. 01. 1999 in 03. 02. 1999 (B5 – B8) ne ujemajo s specifikacijo računa št. 4408/00, ki je bil izdan šele v mesecu aprilu 2000, nikoli ni pojasnila, kdaj ji je bilo naročilo za tako zaračunano delo dano. Tožeča stranka bi bila namreč do plačila po računu št. 4408/00 upravičena le, če bi dokazala, da so ji bili proizvodi iz vtoževanega računa naročeni. Njen zahtevek na plačilo vrednosti zalog pa je bil že pravnomočno zavrnjen in ni več predmet plačila računa št. 4408/00. Ker slednjega ni uspela dokazati, je pritožbeno sodišče, ob pravilni presoji listin v spisu, pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na plačilo 5.627,65 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Po spremembi izpodbijane sodbe je tako tožena stranka v postopku po nasprotni tožbi v celoti uspela in bi ji v tem delu pritožbeno sodišče v celoti priznalo pravdne stroške. Ker pa je že sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov tožene stranke po nasprotni tožbi upoštevalo pravno podlago 3. odstavka 154. člena ZPP, glede na dejstvo, da je tožeča stranka v postopku po nasprotni tožbi uspela zgolj z nesorazmerno majhnim delom, je že sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo pravdne stroške v celoti. Pritožbeno sodišče tako v tem delu zaradi spremembe pravne podlage, sedaj 1. odstavek 154. člena ZPP, odmere pravdnih stroškov ni rabilo spreminjati. Glede stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki po tožbi v višini 2.503,75 € zaradi umika tožbe tožeče stranke, pa pritožnik ni podal pritožbenih razlogov, zato pritožbeno sodišče v tem delu sklepa o odmeri stroškov sodišča prve stopnje ni preverjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 2. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, mu je tožeča stranka dolžna povrniti njegove pritožbene stroške, ki zajemajo 147,78 EUR za sodno takso, 500 odvetniških točk za pritožbo, 10 točk za administrativne stroške, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 428,69 EUR. Tožeča stranka mora sama nositi stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka po nasprotni tožbi (T. H. d.d.) je tako toženi stranki po nasprotni tožbi (M. d.d.) dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 428,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).