Jedro

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora neobstoja slovenske jurisdikcije ni dovoljena, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek končan.

Tožnik zahteva vrnitev denarnega zneska, ki ga je na podlagi kasneje razveljavljene pravnomočne sodbe plačal prvotožencu na transakcijski račun drugotoženke kot njegove pooblaščenke. Sklopa odločilnih dejstev zoper vsakega od tožencev se torej v veliki meri prekrivata, zahtevek pa je lahko utemeljen le zoper enega od njiju. Navedeno utemeljuje zaključek o obstoju tako tesne povezanosti zahtevkov, da ju je smotrno obravnavati in o njiju odločati skupaj skladno s 1. točko 6. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Izrek

I. Pritožba se v delu, kolikor se nanaša na III. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, zavrže. II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, 1) da ni pristojno za odločanje v zadevi (I. točka izreka), 2) da se zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Novem mestu (II. točka izreka) in 3) da se zavrne ugovor neobstoja slovenske jurisdikcije za prvotoženca (III. točka izreka).

2. Drugotoženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevke zoper njo zavrne, tožbo zoper prvotoženca pa zavrže. Trdi, da bi moralo sodišče že v fazi predhodnega preizkusa tožbo zoper njo zaradi neodpravljive nesklepčnosti zavrniti. Podlaga zahtevka zoper njo ne more biti odpadla podlaga. Podlaga plačila je lahko odpadla v razmerju med tožnikom in prvotožencem, sama pa je prvotoženca le zastopala na podlagi pooblastila po zakonu o odvetništvu. Četudi ne bi na prvotoženca prenesla denarnega zneska, ki ji ga je zanj plačal tožnik, prvotoženec tega zneska ne bi mogel terjati od tožnika. Tožnik je bil namreč z izpolnitvijo odvetniku, ki je pooblaščen za prejem denarja, prost obveznosti do svojega upnika. Ker gre za neodpravljivo nesklepčno tožbo, bi moralo sodišče zahtevek zavrniti (prim. četrti odstavek 318. člena ZPP). Iz navedenega očitno izhaja, da zahtevka proti tožencema nista povezana. Ker tako ostane le tožba proti prvotožencu, ta ne izpolnjuje pogojev za obravnavanje pred slovenskim sodiščem po Bruseljski uredbi. Pritožnica dodaja, da se v primeru nestrinjanja pritožbenega sodišča z njenimi argumenti strinja z odstopom zadeve Okrajnemu sodišču v Novo mesto.

3. Pritožba zoper III. točko izreka sklepa ni dovoljena. V ostalem pritožba ni utemeljena.

4. Ker gre za spor majhne vrednosti, je posebna pritožba dovoljena le zoper sklep, s katerim je postopek končan, druge sklepe pa je mogoče izpodbijati samo s pritožbo zoper odločbo, s katero je postopek končan (prvi in drugi odstavek 447. člena ZPP). Tak sklep je dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

5. Odločitev o zavrnitvi ugovora neobstoja slovenske jurisdikcije zoper prvotoženca ni sklep, s katerim bi bil postopek končan. V tem delu zato pritožba ni dovoljena.

6. Preizkus po uradni dolžnosti, ki ga pritožbeno sodišče opravi na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP in ki v okviru pritožbenega preizkusa pravilnosti odločitve o krajevni pristojnosti narekuje tudi preizkus, ali je za odločanje v zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije, pokaže, da z odločitvijo v zadevi ni bila storjena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu s 1. točko 6. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od več skupaj toženih oseb stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov. Po stališču Sodišča Evropske unije je treba pojem tesne povezanosti razlagati avtonomno in neodvisno od nacionalnega prava. Presoja o tem je v pristojnosti nacionalnega sodišča.(1) Ni nujno, da zahtevki zoper vsakega od tožencev temeljijo na isti pravni podlagi. Na drugi strani ne zadostuje, da obstaja tveganje različnih izidov postopkov, če bi bil vsak od tožencev sojen posebej, ampak mora to tveganje izhajati iz enakega pravnega in dejanskega položaja. Pri tem ni pomembno, ali je bila enotna tožba zoper več tožencev vložena zgolj z namenom, da se eden od tožencev izvzame iz pristojnosti sodišč države članice, v kateri ima stalno prebivališče.(2) Po stališču teorije je zadostna povezanost podana, če tožbe temeljijo na isti pravni podlagi ali se nanašajo na isto dejansko podlago ali je odločitev o vsakem od zahtevkov odvisna od odločitve o istem vprašanju.(3)

7. Četudi bi lahko bila pravna podlaga zahtevkov, uperjenih zoper toženca, enaka, pritožnica utemeljeno opozarja, da glede na obstoj mandatnega razmerja med prvotožencem in njo zahtevka ne temeljita na isti dejanski podlagi. Ne glede na to je stališče izpodbijanega sklepa o pristojnosti slovenskega sodišča pravilno. Tožnik zahteva vrnitev denarnega zneska, ki ga je na podlagi kasneje razveljavljene pravnomočne sodbe plačal prvotožencu na transakcijski račun drugotoženke kot njegove pooblaščenke. Sklopa odločilnih dejstev zoper vsakega od tožencev se torej v veliki meri prekrivata, zahtevek pa je lahko utemeljen le zoper enega od njiju. Taka vrsta povezanosti navsezadnje izhaja že iz načina postavitve zahtevkov v obliki eventualne kumulacije. Navedeno utemeljuje zaključek o obstoju tako tesne povezanosti zahtevkov, da ju je smotrno obravnavati in o njiju odločati skupaj.

8. Pritožbeni predlog, naj sodišče zaradi nesklepčnosti zavrne tožbeni zahtevek, nima podlage v določbah ZPP. Določba, na katero se sklicuje pritožnica (četrti odstavek 318. člena), daje podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka le v primeru, ko toženec ne odgovori na pritožbo. Sicer je odločitev o utemeljenosti zahtevka izven obravnave dovoljena le, če se stranki pisno odpovesta obravnavi (279.a člen ZPP), za tak primer pa v obravnavani zadevi tudi ne gre.

9. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev v III. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje zavrglo, sicer pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v I. in II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s 480. členom ZPP).

10. Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev drugotoženkinih stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrženju oziroma o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Sodba 189/87 z dne 27. 9. 1988 (Kalfelis/Schröder) in kasnejše. (2) Sodba C-98/06 z dne 11. 10. 2007 (Freeport plc proti Olleju Arnoldssonu) in C-645/11 z dne 11. 4. 2013. (3) Prim. Rauscher (izd.), Europäisches Zivilprozess- und KollisionsrechtEuZPR/EulPR, Kommentar, Sellier, München, 2011, str. 299, in Simons, Hausmann (izd.), Brüssel I – Veordnung, Kommentar zur VO (EG) 44/2001 und zum Übereinkommen von Lugano, IPR Verlag, München, 2012, str. 305-206.