Jedro

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo po izvedenem vzorčnem postopku po 40. členu ZDSS-1 oz. po enakih določbah 279.b člena ZPP. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na dejanske in pravne ugotovitve in stališča, zavzeta v pravnomočni sodbi, izdani v vzorčnem postopku, ki so v bistvenih točkah povzeta tudi v razlogih izpodbijane sodbe, in zato posebej ne odgovarja na pritožbene ugovore, ki se nanašajo na vprašanja, ki jih pritožba ponovno izpostavlja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev v 2. točki izreka izpodbijane sodbe delno spremeni, da se v tem delu glasi: „od zneska 26,04 EUR od 18. 5. 2003 do dneva, ko zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči 18. 5. 2001, dosežejo glavnico, od zneska 24,04 EUR od 18. 5. 2003 do dneva, ko zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči 18. 6. 2001, dosežejo glavnico, od zneska 19,03 EUR od 18. 5. 2003 do dneva, ko zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči 18. 7. 2001, dosežejo glavnico, od zneska 27,77 EUR od 18. 5. 2003 do dneva, ko zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči 18. 8. 2001, dosežejo glavnico, od zneska 342,65 EUR od 18. 5. 2003 dalje do plačila.

Višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlik v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za čas od maja 2001 do vključno januarja 2002, se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki obračuna razliko v plači za obdobje od februarja 2002 do aprila 2004 v bruto znesku 645,10 EUR, od njega odvede prispevke in akontacijo dohodnine in jo izplača v neto znesku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov in datumov, navedenih v izreku sodbe (1. točka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača razliko v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za obdobje od aprila 2001 do januarja 2006 v skupnem znesku 1.320,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov in datumov, navedenih v izreku sodbe (2. točka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 861,75 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (3. izreka).

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači in razlike v povračilu stroškov za prevoz na delo, razvidnih v izreku sodbe (1. in 2. točka sklepa).

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče kljub ugovoru tožene stranke odločalo v sporu, za katerega je bila dogovorjena pristojnost arbitraže. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje tudi odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, razvidne iz sklepa opr. št. VIII Ips 290/2007 z dne 11. 9. 2007. V citirani zadevi (pri kateri gre za identični primer kot v tem sporu) je odločitev prav tako zajemala zahtevke, ki se nanašajo na obdobje, ko tožeča stranka in tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi nista imeli dogovorjene arbitražne klavzule oziroma arbitražne pristojnosti reševanja sporov. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče, da se glede načina reševanja sporov in pristojnih organov ter ureditve postopkov v zvezi s tem praviloma vedno uporabljajo določbe, veljavne v času sprožitve in vodenja spora. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo ugovor, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ne predstavljata čiste denarne terjatve, zaradi česar je tožbo potrebno zavreči, saj tožeča stranka ni predhodno podala zahtevkov pri delodajalcu skladno s 1. in 2. odstavkom 204. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 119/2004, ki pa v konkretnem primeru ni relevantna, saj tožeča stranka ne izpodbija napačnega obračuna plače, temveč utemeljeno z delodajalčevo odločitvijo o obračunavanju negativne stimulacije z naslova uspešnosti poslovanja in delodajalčevo domnevo, da so tožeči stranki s prihodom na delo nastali zgolj stroški v izplačevani višini. Zgolj trditev sodišča prve stopnje, da gre za čiste denarne terjatve in sklicevanje na irelevantno sodno prakso predstavlja v smislu določb ZPP le trditve sodišča, ki niso z ničemer utemeljene, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. S tem je bila omejena tudi ustavna pravica tožene stranke do pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugodilo zahtevku za plačilo razlik plač iz naslova negativne poslovne uspešnosti. Pri tem je sodišče prve stopnje izenačilo del plače iz naslova delovne uspešnosti in del plače in naslova poslovne uspešnosti, kot da gre za isti del plače, za presojo utemeljenosti tega dela zahtevka pa je nato upoštevalo tudi pravila kolektivnih pogodb, ki se nanašajo na del plače za delovno uspešnost. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Že Zakon o delovnih razmerjih iz leta 2003 v določbi 2. odstavka 126. člena jasno razmejuje del plače iz naslova delovne uspešnosti od dela plač za poslovno uspešnost (pri toženi stranki je bil ta del poimenovan kot del plače iz naslova uspešnosti poslovanja), kar že samo po sebi kaže na to, da gre za dve različni kategoriji. Plača za poslovno uspešnost v skladu z navedeno določbo ZDR delavcu pripada le v primeru, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je ta pogoj bil izpolnjen, saj je bil način ugotavljanja dela plače iz naslova poslovne uspešnosti povsem jasno določen v kolektivni pogodbi tožene stranke in njenih internih aktih. Za ugotavljanje poslovne uspešnosti ni mogoče uporabljati pravil, ki veljajo za delovno uspešnost, saj se poslovna uspešnost ne ugotavlja na podlagi postavljenih norm in meril, ki so v kolektivnih pogodbah določene kot osnove za ugotavljanje delovne uspešnosti. Pravilo doseganja norme s strani 90 % delavcev pri poslovni uspešnosti ne pride v poštev in se že samo po sebi izključuje z institutom poslovne uspešnosti. To pravilo je mogoče uporabiti le takrat, kadar je doseganje norm ali meril mogoče ugotavljati individualno po posameznih delavcih, torej pri delovni uspešnosti ali pa pri doseganju postavljenih rezultatov dela, ki delavca opravičujejo do osnovne plače. Nikakor pa tega merila ni mogoče uporabljati pri poslovni uspešnosti, saj se pri tem ugotavlja uspešnost enote, ne pa uspešnost delavcev. Že iz umeščenosti pravila o doseganju norme s strani 90 % delavcev v SKPgd je razvidno, da se to pravilo ne uporablja pri poslovni uspešnosti, temveč pri delovni uspešnosti oziroma pri ugotavljanju upravičenosti delavca do osnovne plače. To pravilo se namreč nahaja v določbi, ki govori o vnaprej določenih delovnih rezultatih, ki so v skladu s tretjim odstavkom 43. člena SKPgd relevantni za ugotavljanje upravičenosti delavca do osnovne plače, dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja pa ureja 49. člen SKPgd. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri poslovni uspešnosti oziroma uspešnosti poslovanja po kolektivni pogodbi tožene stranke le za drugačno obliko ocene delovne uspešnosti. Sodišče je z izpodbijano sodbo napačno zavrnilo ugovor tožene stranke glede ničnosti določb 1. odstavka 4. točke tarifnih prilog Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 – 38/2003) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998), ki glede ugotavljanja zgornje višine povračila stroškov napotujeta na uporabo Uredbe, za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo opr. št. U-I-296/95 ugotovilo, da je v celoti neskladna z Ustavo Republike Slovenije. Ker je bistvo Uredbe ravno določanje, katera povračila stroškov v zvezi z delom se priznavajo, kot davčno priznani odhodek oz. za prejemnike, kot neobdavčen dohodek in določanje višine, do katere ti dohodki niso obdavčeni oz. so za izplačevalca davčno priznani, je trditev sodišča, da iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije ne izhaja sama spornost višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela, neutemeljena, saj obe določbi tarifnih delov kolektivnih pogodb določata, da se stroški povrnejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo. Tako je sodišče prve stopnje v tem delu povsem napačno ugotovilo dejansko stanje. Napačen je tudi zaključek, da je pravna podlaga za zahtevek tožeče stranke kolektivna pogodba in ne Uredba, saj sta določbi SKPgd in KPDT brez Uredbe povsem neuporabni, ker pri ugotavljanju višine obveznosti v celoti napotujeta na uporabo Uredbe, ki pa je neustavna. Tožena stranka je v postopku uveljavljala ničnost določb prvih odstavkov 4. točke tarifnih prilog SKPgd in KPDT zaradi neskladnosti z Ustavo Republike Slovenije in prisilnimi predpisi, vendar se do tega sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Tako sodba ne vsebuje razlogov o tem odločilnem dejstvu, zaradi česar je v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi z uveljavljano ničnostjo določb prvih odstavkov 4. točke tarifnih delov obeh kolektivnih pogodb iz razloga nedoločljivosti predmeta obveznosti. Celo v primeru, če bi bila Uredba skladna z Ustavo Republike Slovenije, višina povračila stroškov prevoza na delo in z dela na njeni podlagi in ob striktni uporabi njenih določb ni določljiva. Uredba namreč ne vsebuje konkretno določenih višin oz. zneskov povračil, zlasti pa ne vsebuje zgornjih zneskov za posamezna povračila, ki bi jih bil delodajalec dolžan izplačevati, oziroma preko katerih delodajalec pri povračilu stroškov v zvezi z delom ne bi smel. Nedoločljivost prvega odstavka 4. točke tarifnih prilog izhaja tudi iz tega, da Uredba v 4. členu določa, da se pri ugotavljanju zneskov iz Uredbe upoštevajo zadnji znani statistični podatki. Stroški prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi statistično niso obdelani in javno objavljeni, zaradi česar zneskov iz Uredbe glede na določbe Uredbe pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela ni mogoče ugotoviti oziroma določiti. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je predmet obveznosti v vsakem primeru določljiv, ker se v vsakem primeru lahko ugotovi višina stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, saj so ceniki javni, pri tem pa zanemari možnost različnih javnih prevozov, različnih cen za različne vrste vozovnic ter razlike v cenah med prevozniki. Sodišče ni ugotavljalo, ali so ceniki prevoznikov javni in tako pri tem ne gre za splošno znano dejstvo. Glede na to, da je cena vozovnic med seboj na mesečnem nivoju različna, niti kolektivni pogodbi niti Uredba pa ne določajo, katero od možnih vozovnic in kateri javni prevoz se uporabi pri ugotavljanju višine stroška javnega prevoza, je tudi iz tega razloga podana nedoločljivost obveznosti. V zvezi z ničnostjo določb obeh kolektivnih pogodb tožena stranka še poudarja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v kolektivnem sporu odločilo, da ničnost ni podana, vendar se z razlogovanjem vrhovnega sodišča ne strinja. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki dosodilo razlike v povračilu stroškov prevoza na delo in z dela med zneski, ki jih je izplačevala tožena stranka in zneski, ki naj bi predstavljali 100 % stroškov javnega prevoza. Pri tem pa ni upoštevalo niti cen mesečnih vozovnic, ki so bistveno nižje od dnevnih vozovnic, niti morebitnih kilometrin, ki bi tožeči stranki pripadale za primer, da javnega prevoza ni bilo. Ni se opredelilo do ugovorov tožene stranke, da je bilo tožeči stranki izplačanih več kot 60 % stroškov javnega prevoza, ampak je brez ustreznega dokaza zaključilo, da je utemeljen zahtevek za plačilo v višini vtoževane matematične razlike med izplačanimi zneski kot 60 % povračilom in vtoževanimi zneski kot 100 % povračilom. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke, čeprav sta ga predlagali obe stranki. Do povračila stroškov prevoza na delo in z dela je delavec upravičen le, če mu ti stroški dejansko nastanejo. Tožeča stranka je bila v skladu s pravili o dokaznem bremenu dolžna dokazati utemeljenost zahtevka tako po temelju kot tudi po višini, česar pa ni storila. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem finančnem stroke, čeprav sta ga predlagali obe stranki. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka na voljo res imela javni prevoz ali ne, temveč je zgolj sledilo njeni izpovedbi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže (pravilno: sodbo razveljavi in tožbo zavrže) in naloži tožeči stranki v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožene stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo tako pravdnih kot tudi pritožbenih stroškov oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, saj je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa je tudi materialnopravno pravilna, razen v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od vseh prisojenih zneskov do plačila.

Izpodbijana sodba je izdana po izvedenem vzorčnem postopku po 40. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 – ZDSS-1) oz. po (enakih) določbah 279.b člena ZPP (po uveljavitvi novele ZPP-D, Zakon o spremembah in dopolnitvah ZPP, Ur. l. RS, št. 45/2008). V obravnavanem individualnem delovnem sporu je namreč sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 119/2006 z dne 20. 4. 2007 prekinilo postopek zaradi izvedbe vzorčnega postopka v zadevi opr. št. Pd 57/2007. V vzorčni zadevi je bil 29. 10. 2007 sprejet sklep, da sodišče ni pristojno za odločanje v tem sporu ter je bila tožba zavržena, tožeči stranki pa naloženo povračilo stroškov postopka. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sklep o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od februarja 2002 do vključno januarja 2006 oz. razlik v povračilu stroškov prevoza na delo za čas od aprila 2001 do vključno januarja 2006, ter na odločitev o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem delu pa je sklep o zavrženju tožbe potrdilo. V nadaljnjem postopku, to je po delni razveljavitvi sklepa o zavrženju tožbe, je bila vzorčna zadeva opr. št. Pd 57/2007 vodena pod opr. št. Pd 169/2008. Ponovni postopek se je zaključil s sklepom in sodbo opr. št. Pd 169/2008 z dne 4. 12. 2008, s katero je bilo tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodeno. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 122/2009 z dne 16. 6. 2009 je bila pritožba zoper navedeno sodbo zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Skladno z določbo 4. in 5. odstavka 40. člena ZDSS-1 po pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku, sodišče o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. Stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Enaka je vsebina določb 4. in 5. odstavka 279. b člena ZPP, ki velja od uveljavitve novele ZPP iz leta 2008, to je od 1. 8. 2008 dalje (ko je 40. člen ZDSS-2 prenehal veljati – 131. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPPO-D, Ur. l. RS, št. 45/2008).

Glede na določbo 1. odstavka 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presojalo le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, pri čemer je upoštevalo citirane omejitve iz 5. odstavka 279.b člena ZPP, to je dejstvo, da tožena stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku, to je v zadevi, vodeni pred prvostopenjskim sodiščem pod opr. št. Pd 169/2008 (prej opr. št. Pd 57/2007) ter pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem pod opr. št. Pdp 122/2009. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na dejanske in pravne ugotovitve in stališča, zavzeta v že navedeni pravnomočni sodbi, izdani v vzorčnem postopku, ki so v bistvenih točkah povzeta tudi v razlogih izpodbijane sodbe, in zato posebej ne odgovarja na pritožbene ugovore, ki se nanašajo na vprašanja, ki jih pritožba ponovno izpostavlja, zlasti na: stališče tožene stranke, da bi v predmetni zadevi moralo sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, ker sodišče ni neposredno pristojno za reševanje tožbenega zahtevka iz tega spora, ker gre za spor, za katerega je pristojna arbitraža; trditev, da naj bi sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni odgovorilo na navedbe tožene stranke v zvezi z vprašanjem, da terjatve iz naslova razlik v povračilu stroškov prevoza na delo in z dela in razlike v plači zaradi negativne stimulacije niso čiste denarne terjatve, ki bi jih bilo na podlagi četrtega odstavka 204. člena ZDR mogoče uveljavljati neposredno s tožbo pred sodiščem in ker se ni opredelilo do s strani tožene stranke uveljavljane ničnosti določb prvih odstavkov 4. točke tarifnih prilog SKPgd in KPDT; stališče, da bi bilo potrebno tožbo zavreči, ker ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe v smislu 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR; stališče, da zaradi ugotovitve neskladnosti Uredbe z Ustavo Republike Slovenije ni možno uporabiti prilog k SKPgd in panožni kolektivni pogodbi, ki se sklicujejo na to Uredbo (to je zlasti 4. točko tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge h KPDT, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na Uredbo); trditev, da naj bi bile sporne določbe tarifnih prilog kolektivnih pogodb nične, ker obveznost plačila stroškov prevoza na delo in z dela ni določljiva; stališče, da tožeča stranka ni dokazala, da so ji stroški za prihod na delo in z dela dejansko nastali, in da sodišče pri odločanju ni upoštevalo niti cen mesečnih vozovnic, ki so bistveno nižje od dnevnih vozovnic niti morebitnih kilometrin, čeprav bi moralo pri izračunu stroškov upoštevati stroške najracionalnejšega in najcenejšega prevoznega sredstva; stališče, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke, ki bi lahko ugotovil pravilnost tožbenega zahtevka po višini, ne pa da je le pavšalno izhajalo iz predpostavke, da so bili izplačevani stroški res v višini 60 % stroškov javnega prevoza, čeprav je tožena stranka zatrjevala, da je tožeči stranki izplačevala več kot 60 % stroškov javnega prevoza, stališče, da za ugotavljanje poslovne uspešnosti ni mogoče uporabiti pravil, ki veljajo za delovno uspešnost, češ da se poslovna uspešnost ne ugotavlja na podlagi postavljenih norm in meril, ki so v kolektivnih pogodbah določena kot osnova za ugotavljanje delovne uspešnosti, ter da pravilo doseganja norme s strani 90 % delavcev pri poslovni uspešnosti ne pride v poštev.

V zvezi s preostalimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, pri tem pa še pojasnjuje, da določba 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) zavezuje delodajalca, da mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, višina povračila stroškov pa se določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo. Pri tem je pomembno, da delavec izpolni svojo obveznost prihoda na delo in mu ni potrebno dokazovati, na kakšen način prihaja na delo in kakšni so njegovi dejanski stroški. Evidenco o prisotnosti na delu vodi delodajalec, delavec pa je (v vsakem primeru) upravičen do povračila stroškov le v višini stroškov javnega prevoza. Tožena stranka je sama določila pravila obračunavanja prevoznih stroškov, pri čemer so bili zaposleni dolžni delodajalcu predložiti podatke o razdalji od stalnega bivališča do delovnega mesta, tožena stranka pa je od izvajalcev javnega prevoza pridobila podatke o ceni javnega prevoza (avtobus) in delavcem izplačevala 60 % potnih stroškov, kar potrjujejo izvedeni dokazi, zlasti izpovedi prič L.J. in N.N.P.. Iz izpovedi N.N.P. tudi izhaja, da so se upoštevali kilometri po najkrajših možnih razdaljah, kjer avtobusi pogosto ne vozijo, ter cena avtobusnega prevoza po cenikih avtobusnih prevoznikov, ni pa se obračunavala kilometrina, ker bi bil to za toženo stranko višji strošek. Niso upoštevali cen mesečnih vozovnic, pa tudi ne stroškov železniškega prevoza, ampak le stroške avtobusa po ceni dnevnega prevoza v eno smer, o takšnem načinu obračunavanja potnih stroškov pa je odločitev sprejela uprava. Glede na vse navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni dokazala utemeljenost svojega zahtevka po temelju in po višini, saj je tožena stranka kot delodajalec sama določila pravila obračunavanja, ter je pri obračunu prevoza na delo in z dela nedvomno lahko že sama upoštevala vse elemente za izračun pripadajočih stroškov, na katere se sedaj sklicuje v pritožbi (cene mesečnih vozovnic, kilometrino, cene dnevnih vozovnic ipd.). Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno presodilo, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da bi tožeči stranki pripadali nižji stroški oz. le kilometrina, saj niti v KP tožene stranke niti v prej veljavni panožni KP ni predvideno izplačevanje kilometrine, prav tako pa tudi ni določil o tem, da se povrnejo le stroški najcenejšega javnega prevoza, da se obračunavajo le mesečne vozovnice in ne dnevne. Pritožbene navedbe, da dejanskih stroškov ni dokazala, so zato povsem nesprejemljive.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita odstop od sodne prakse. Res je sicer, da je Vrhovno sodišče RS v podobnem sporu s sklepom opr. št. VIII Ips 290/2007 z dne 11. 9. 2007 tožbo zavrglo, ker sodišče (zaradi dogovorjene arbitraže) ni bilo pristojno za odločanje, vendar pa kljub temu izpodbijane sodbe ni mogoče šteti za odstop od uveljavljene sodne prakse. Nekorektno je pritožbeno sklicevanje na to, da naj bi v zadevi, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodila pod opr. št. Pd 55/2006 in ki se je zaključila na revizijskem sodišču s sklepom opr. št. VIII Ips 290/2007, za del spornega obdobja veljala pogodba o zaposlitvi, ki ni vsebovala dogovora o arbitraži. V navedeni zadevi se v spisu namreč nahaja le pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2004, ki vsebuje dogovor o pristojnosti arbitraže tožene stranke za reševanje vseh sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju določil te pogodbe. Zaradi navedenega se v tistem sporu sploh ni postavljalo vprašanje, ali je bila arbitraža dogovorjena tudi za čas pred 1. 10. 2004. Ob dejstvu, da je bila v spisu zgolj pogodba o zaposlitvi, ki je vsebovala dogovor o pristojnosti arbitraže in da nobena stranka tudi ni navajala, da za čas pred to pogodbo arbitraža ni bila dogovorjena, ob stališču, da je arbitražni dogovor veljaven, niti ni bila možna drugačna odločitev, kot da se tožba zavrže v celoti. Vendar pa to ne pomeni, da bi bilo s tem eksplicitno (tako je namreč možno razumeti pritožbene navedbe) in tudi ne implicitno zavzeto stališče, da je arbitraža pristojna tudi za spore, ki izvirajo iz pogodb o zaposlitvi, ki ne vsebujejo arbitražnega dogovora. V zadevi, ki se je zaključila s sklepom opr. št. VIII Ips 290/2007 se vprašanje obsega arbitražnega dogovora (to je, ali velja za vse spore med strankama ali le za spore iz pogodb, v katerih je bil dogovorjen) sploh ni postavilo, saj je spor ves čas tekel le o tem, ali je dogovor o arbitraži, vsebovan v pogodbi o zaposlitvi, sploh veljaven oziroma ali ga je mogoče upoštevati.

Ker je tožena stranka tožeči stranki povrnila le 60 % stroškov prevoza na delo in z dela, ki so bili obračunani po pravilih, ki jih je določila tožena stranka sama, je glede na tolmačenje določb prvih odstavkov 4. točk tarifnih prilog k SKPgd in KPDT, ki izhaja tudi iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, utemeljeno zahtevala še razliko do 100 % povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati razliko med pripadajočim 100 % povračilom stroškov za prevoz na delo in z dela, upoštevajoč stroške javnega prevoza in prejetim 60 % povračilom stroškov prevoza na delo in z dela, to je 40 % pripadajočih povračil. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih plačilnih list ugotovilo višino prejetih zneskov iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, ki predstavljajo 60 % pripadajočih povračil iz tega naslova, ter je pripadajoče razlike v višini 40 % tudi pravilno izračunalo in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku (razlika v višini 40 % pripadajočega mesečnega zneska za posamezni mesec je namreč matematično enaka znesku, izračunanemu na način, na katerem temelji izračun sodišča prve stopnje, to je 4/6 prejetega zneska povračila stroškov za posamezni mesec, ki je razviden iz plačilne liste).

Znižanje osnove plače zaradi nedoseganja planiranih poslovnih rezultatov pomeni uveljavljanje določbe tretjega odstavka 43. člena SKPgd, o tem, da osnovna plača delavca za poln delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja, ne more biti nižja od izhodiščne plače. Negativna ocena uspešnosti poslovanja zaradi nedoseganja plana prodaje pomeni, da niso bili doseženi vnaprej določeni delovni rezultati, zaradi česar je osnovna plača načeloma lahko nižja od izhodiščne. V skladu s 4. odstavkom 43. člena SKPgd se za vnaprej določene delovne rezultate štejejo delovni rezultati, merjeni po vnaprej določenih kriterijih, individualno ali skupinsko. Kot takšne vnaprej določene kriterije za ugotavljanje delovnih rezultatov je potrebno šteti tudi merila za ugotavljanje prispevka delavcev k uspešnosti poslovanja organizacijske enote, določena v členih 136 do 145 podjetniške kolektivne pogodbe družbe M.D. d.d. (priloga B/4 in B/6) in v organizacijskem predpisu. Res je, da ta merila niso norma v ožjem smislu besede, to je količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času, vendar pa gre za merilo za merjenje delovnih rezultatov, zato tudi zanje velja določba 4. odst. 43. čl. SKPgd. Ta namreč določa, da je norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da je bilo pri toženi stranki ravno obratno, saj sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da vsaj 90 % zaposlenih ni doseglo predvidenih meril za ugotavljanje uspešnosti poslovanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da merila za doseganje pričakovanih rezultatov dela, izražena skozi ugotavljanje gospodarnosti poslovanja, obračanja zalog in normativov niso bila ustrezna in da tudi zato ne morejo biti zakonita podlaga za znižanje osnovne plače tožeče stranke v spornem obdobju.

V sodbi opr. št. VIII Ips 485/2006 z dne 9. 6. 2008, v kateri je šlo prav tako za spor delavca tožene stranke v zvezi z obračunom negativne stimulacije iz naslova uspešnosti poslovanja v višini -5 % je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da določitev plače na podlagi uspešnosti poslovanja, kakor jo ima v svoji podjetniški kolektivni pogodbi določeno tožena stranka, niti po vsebini, niti po načinu izplačila plače iz tega naslova ni tista uspešnost poslovanja, ki jo določa 49. člen SKPgd. V primeru tožene stranke je pri uspešnosti poslovanja šlo zgolj za še eno posebno kolektivno obliko izkazovanja delovne uspešnosti, na kar kaže tudi določba 135. člena podjetniške kolektivne pogodbe družbe M.D. d.d., z dne 12. 12. 2001 o tem, da se delavcu osnovna plača lahko zmanjša za največ 15 %, če delavec prejme negativno oceno iz naslova uspešnosti poslovanja in iz naslova delovne uspešnosti.

Sicer pa je v istovrstnem sporu zoper toženo stranko Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi, opr. št. VIII Ips 485/2006 z dne 9. 4. 2008 zavzelo stališče, da ni bilo podlage za izračun negativne stimulacije tožniku in znižanje njegove osnovne plače v višini 5 % mesečno, glede na to, da meril nikoli ni dosegalo 90 % delavcev, ki so delali po teh kriterijih.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih razlik v povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za obdobje od maja 2001 do vključno januarja 2002, sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), po katerem so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico. Ustavno sodišče RS je glede citiranega pravila z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/06) izreklo, da se uporablja za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred dnem 1. 1. 2002, saj je določbo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89; v nadaljevanju: ZOR), ki ni omejeval teka obresti. To pomeni, da je potrebno pri vseh terjatvah upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico – do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/07; v nadaljevanju OZ-A), ki je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ. Le od zneskov, ki so zapadli po 17. 3. 2002 in glede katerih do uveljavitve navedene novele OZ zakonite zamudne obresti še niso dosegle glavnice, je potrebno - glede na to, da prepoved “ultra alterum tantum“ ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti (382. a člen OZ) - šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo vse do plačila. Skladno s tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so vtoževane razlike v povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za čas od maja 2001 do januarja 2002 zapadle v plačilo pred 17. 3. 2002. Zakonske zamudne obresti od navedenih razlik, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, so do 22. 5. 2007 že dosegle glavnico. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo ugovor zastaranja tožene stranke glede zakonskih zamudnih obresti za čas treh let pred vložitvijo tožbe in vse zakonske zamudne obresti od teh razlik v plači in povračilu stroškov postopka prisodilo šele od 18. 6. 2003 dalje, ni pa upoštevalo, da so zakonske zamudne obresti od razlik za čas od maja 2001 do vključno januarja 2002 nehale teči, ko so dosegle glavnico. Dan, ko so zakonske zamudne obresti dosegle glavnico, se izračuna tako, da se zakonske zamudne obresti obračunavajo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče, v skladu s 5. točko 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od zneskov stroškov prevoza, zapadlih od maja 2001 do vključno januarja 2002, tečejo od 18. 6. 2003 do takrat, ko bi ob upoštevanju zapadlosti posamezne razlike v povračilu stroškov prevoza oziroma plače vsota neplačanih zapadlih zakonskih zamudnih obresti dosegala glavnico, torej za vsakega od tistih mesecev v obdobju od februarja 2001 do januarja 2002, za katere je prišlo do razlik od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, višji zahtevek za plačilo zamudnih obresti pa je zavrnilo.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških postopka, saj je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu glede teka zakonskih zamudnih obresti, torej glede stranske terjatve, kar pa ne vpliva na oceno njenega uspeha v tem sporu. Iz istega razloga je pritožbeno sodišče v skladu s 154. členom ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.