Jedro

Odločanje o podlagi zahtevka v postopku po zahtevi za denacionalizacijo pomeni ne samo odločitev o denacionalizacijskem upravičencu, ampak tudi o zavezancu za vračanje odvzetega premoženja oz. za plačilo odškodnine. Pritiski s strani oseb, ki sicer niso bile direktno odgovorne oz. pooblaščene za sklepanje pogodb, pa so jih lastniki nepremičnin šteli za predstavnike oblasti, so zadosten razlog za zaključek, da je bila pogodba sklenjena zaradi grožnje oziroma sile predstavnikov državne oblasti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

V tej nepravdni zadevi sta predlagatelja najprej v svoji zahtevi z dne 10.7.1990 zahtevala vrnitev odvzete nepremičnine v naravi. V zahtevi za denacionalizacijo z dne 14.12.1992 (list. 29-31) sta od prve nasprotne udeleženke in drugega nasprotnega udeleženca znova zahtevala vrnitev odvzetih nepremičnin v naravi. Na naroku dne 18.11.1994 (list. 63) pa sta razširila to zahtevo še na tretjega nasprotnega udeleženca, to je Slovenski odškodninski sklad, vztrajala pa sta pri vrnitvi nepremičnin v naravi. Sodišče prve stopnje je v stvari enkrat že odločilo in takrat s sklepom z dne 25.2.1994 zavrnilo zahtevo predlagateljev, vendar je pritožbeno sodišče ta sklep s sklepom z dne 28.4.1994 razveljavilo. Po ponovljenem postopku pa je sodišče prve stopnje izdalo sedaj izpodbijani vmesni sklep, s katerim je ugotovilo, da se M. roj. K. F. šteje za upravičenko do denacionalizacije nepremičnine parc. št. 83 vpisane pri vl. št. 1163 k.o. L., skupaj z gospodarskim poslopjem, stoječim na parc. št. 83, vpisanega pri vl. št. 1178 k.o. L., kajti kupoprodajna pogodba, sklenjena dne 15.2.1965 med M. roj. K. F. kot prodajalko in Obrtnim centrom L. kot kupcem, je bila sklenjena zaradi grožnje predstavnika državne oblasti. Nadalje je odločilo, da bo o načinu vračanja nepremičnin odločeno v skladu z določili Zakona o denacionalizaciji po pravnomočnosti tega vmesnega sklepa.

Proti sklepu se pritožujeta prva nasprotna udeleženka Občina V. in tretji nasprotni udeleženec Slovenski odškodninski sklad.

Prva nasprotna udeleženka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Svojo pritožbo utemeljuje s tem, da je sodišče izdalo izpodbijani sklep nasloveljen na oba nasprotna udeleženca, pri čemer je evidentno, kar je pritožnica tudi že prej ugovarjala, da pasivna legitimacija na njeni strani ni podana. Zaradi tega bi moralo sodišče v prvi vrsti odločiti tudi o pasivni legitimaciji prvega udeleženca. Nobenih dokazov, ki bi utemeljevali odločitev, da je bila pogodba z dne 15.2.1965 sklenjena zaradi grožnje državnega organa oz. njegovega predstavnika, ni zaslediti v dokaznem postopku. V. K., ki naj bi bil predstavnik državnega organa, je bil takrat v službi kot matičar, torej se njegova službena pooblastila niso nanašala na pridobivanje nepremičnin, prav tako pa tudi njegovo delovno mesto ni bilo takšno, da bi lahko kot matičar izvajal kakršenkoli pritisk na podpisnika pogodbe. Zaključek, da je njegova navzočnost na pogovorih pomenila grožnjo državnega organa, je zato neresen.

Tretji nasprotni udeleženec Slovenski odškodninski sklad pa v svoji pritožbi uveljavlja vse možne pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani vmesni sklep razveljavi ter pošlje zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje, ali pa ta vmesni sklep spremeni tako, da odloči, da M. K. F. ni upravičenka do denacionalizacije na podlagi 5. čl. Zakona o denacionalizacji. V obširni obrazložitvi svoje pritožbe tretji nasprotni udeleženec med drugim navaja, da iz zahteve za denacionalizacijo povsem jasno izhaja, da predlagatelja zahtevata vrnitev nepremičnin v naravi v last in posest. Sploh ne zahtevata odškodnine, še manj pa odškodnine v obliki, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad. Tudi ta pritožnik meni, da v izvedenem dokaznem postopku ni nikakršne podlage za zmotni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba sklenjena zaradi pritiska državnega organa. Za razjasnitev zadeve bi bilo potrebno zaslišati tedanjega matičarja, direktorja obrtnega centra oz. druge še živeče priče, ki bi lahko okoliščine sklenitve te pogodbe pojasnile tudi z vidika kupca.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijanju vmesni sklep najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odst. 265. čl. Zakona o pravdnem postopku, (ZPP) v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno procesno kršitev iz 330. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 354. čl. ZPP. Vmesno sodbo in temu analogno tudi vmesni sklep je mogoče v postopku izdati le takrat, če je toženec oz. nasprotni udeleženec v nepravdnem postopku izpodbijal tako podlago kakor tudi znesek zahtevka, pa je stvar glede podlage zrela za odločbo. Kršitev te določbe, ki je prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo, je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega vmesnega sklepa. Odločanje o podlagi zahtevka namreč pomeni, da mora sodišče prve stopnje med drugim odločiti tudi najmanj o vprašanju, kdo je zavezanec v nepravdnem postopku. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem vmesnem sklepu le v uvodu sklepa navaja tri nasprotne udeležence, v izreku pa v točki 2 pove, da bo o načinu vračanja nepremičnin odločeno v skladu z določili Zakona o denacionalizaciji. Ker nasprotni udeleženci izpodbijajo vsak zase, da bi bili lahko zavezanci v tem nepravdnem postopku, bi sodišče prve stopnje o tem vprašanju vsekakor moralo odločiti. Za izdajo vmesnega sklepla v taki obliki, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, za to ni nobene zakonske podlage in je tak sklep nepravilen.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji obeh pritožnikov glede vprašanja, ali je upravičenka do denacionalizacije M. K. F. sklenila pogodbo z dne 15.2.1965 zaradi grožnje predstavnika državne oblasti, pa pritožbeno sodišče pripominja, da se v celoti strinja s takim zaključkom sodišča prve stopnje kot tudi z utemeljitvijo v izpodbijanem vmesnem sklepu. Sodna praksa se je povsem jasno opredelila do teh vprašanj v tem smislu, pa je tudi pritisk s strani oseb, ki sicer niso bile direktno odgovorne oz. pooblaščene za sklepanje pogodb, pa so jih lastniki nepremičnin šteli za predstavnikov oblasti, povsem zadostni razlog za zaključek, da je M. K. F. pogodbo sklenila izključno zaradi grožnje oz. pritiskov predstavnikov državne oblasti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo in izpodbijanju vmesni sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrača temu sodišču v nadaljnji postopek (3. točka 380. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje presodi smotrnost ponovnega izdajanja vmesnega sklepa, saj bo vsekakor moralo odločiti o načinu vračanja nepremičnin, s tem pa bo seveda tudi postalo jasno, kateri od treh zavezancev in na kakšen način bo moral izpolniti obveznost do predlagateljev.