Jedro

Odstop od pogodbe o prenovitvi po določbah zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ štev. 84/89; v nadaljevanju: ZPPSL) ne učinkuje po 352. členu ZOR.

Pri sukcesivnem izpolnjevanju pogodbene obveznosti ob dejstvu, da je bila ta ob začetku stečaja delno izpolnjena, je za ugotovitev, ali je učinkovala izjava o odstopu od pogodbe na celotno pogodbeno obveznost, ali samo na njen del, odločilno, kakšen pomen je imela za tožečo stranko neizpolnitev bodočih delnih obveznosti glede na že izpolnjene delne obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stroške revizijskega postopka nosita stranki spora vsaka svoje.

Obrazložitev

Po navedbah tožeče stranke sta stranki spora med 30.10.1991 in 26.2.1992 sklenili 39 pogodb o kratkoročnih posojilih za skupno 162.313.824,90 SIT. Razen zneska 7.000.000,00 SIT tožena stranka posojil ni vrnila, niti ni plačala obresti. Vse omenjene pogodbe sta stranki spora prenovili s pogodbo z dne 10.6.1992 o financiranju in nakupu kronskih zapork. Z njo se je tožena stranka zavezala dobaviti tožeči stranki sukcesivno v času med 10.6.1992 in 30.10.1992 skupno 415 mio. kronskih zapork. Zoper tožečo stranko je bil 9.3.1993 začet stečajni postopek. Ker tožena stranka obveznosti dobave zapork ni v celoti izpolnila, je stečajni upravitelj od prenovitvene pogodbe odstopil. To pomeni, da pogodbe o kratkoročnih posojilih sploh niso prenehale veljati. Zato zahteva od tožene stranke s tožbo plačilo glavnice in zapadlih obresti v skupnem znesku 1.168.388.778,40 SIT, vse z obrestmi od vložitve tožbe dne 30.6.1993 dalje.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo zneska 55.599.219,60 SIT z zamudnimi obrestmi od 10.6.1992 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi obeh strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila samo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženki stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka očita sodiščema druge in prve stopnje, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali, da so z odstopom od pogodbe o prenovitvi nastopili učinki po 352. členu ZOR. Ta očitek pa ni utemeljen. Odstop od pogodbe o prenovitvi po določbah zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ štev. 84/89; v nadaljevanju: ZPPSL) ne učinkuje po 352. členu ZOR.

Razveljavitev pogodbe o prenovitvi z učinki iz 352. člena ZOR predpostavlja napako v njeni sklenitveni fazi, ki ima za posledico njeno neveljavnost - ničnost ali izpodbojnost. Obe obliki neveljavnosti pogodbe sta instituta ZOR. Da bi si zagotovila učinke iz 352. člena ZOR, bi jih lahko uveljavljala tudi tožeča stranka, če bi bile za to izpolnjene predpostavke, ki jih določa ZOR. Odstop od pogodbe po 108. členu ZPPSL pa je, čeprav ima tudi obveznostno pravne učinke, institut stečajnega prava. Stečajnemu upravitelju omogoča, da odstopi od sicer veljavne pogodbe samo zaradi posebne situacije - stečaja -, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZPPSL. Ker predpostavka odstopa od pogodbe po 108. členu ZPPSL ni napaka v njeni sklenitveni fazi in ker gre za poseben inštitut stečajnega prava, odstop od pogodbe o prenovitvi ne učinkuje po 352. členu ZOR. Ima pa za posledico dolžnost vrniti, kar je bilo že prejetega iz sicer veljavne toda ne še v celoti izpolnjene prodajne pogodbe, v katero sta stranki spora prenovili pogodbe o kratkoročnih posojilih, ter nastanek morebitnih drugih obveznosti po ZPPSL.

V obravnavanem primeru sta se v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava pojavili različni stališči glede vprašanja, ali učinkuje izjava o odstopu od pogodbe na celotni pogodbeni obveznosti pogodbenih strank, ali pa je treba učinek takšne izjave omejiti samo na še neizpolnjeni del pogodbenih obveznosti. Obe sodišči sta se odločili za zadnje navedeno rešitev, sklicujoč se pri tem na 3. odst. 121. člena ZOR v zvezi s 492. členom ZOR. Takšno odločitev in uporabo predpisov opredeljuje revizija kot pravno zmotno.

Odločitvi sodišč druge in prve stopnje ocenjuje revizijsko sodišče v obravnavanem primeru kot pravno pravilni. Opreti pa ju je treba na 129. člen ZOR glede na to, da je bilo pravno razmerje strank spora iz pogodbe o prenovitvi še v fazi izpolnjevanja, ne pa na 121 in 492 člen ZOR, ki spadata med določbe, ki urejajo posebno pravno razmerje, nastalo po že izpolnjeni pogodbeni obveznosti (jamčevanje za napake). V teku postopka je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka svojo obveznost iz pogodbe o prenovitvi izpolnjevala sukcesivno (takšen način izpolnjevanja njene obveznosti izhaja tudi iz pogodbe o prenovitvi). Pri takšnem načinu izpolnjevanja pogodbene obveznosti ob dejstvu, da je bila ta ob začetku stečaja delno izpolnjena, je za ugotovitev, ali je učinkovala izjava o odstopu od pogodbe na celotno pogodbeno obveznost, ali samo na njen del, odločilno, kakšen pomen je imela za tožečo stranko neizpolnitev bodočih delnih obveznosti glede na že izpolnjene delne obveznosti. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz ugotovitve, da celotna pogodbena količina kronskih zapork ne predstavlja nedeljive celote. Tudi ni trditve, da posamezne dobave kronskih zapork za tožečo stranko niso imele pomena. Nasprotno izhaja že iz tožbenih navedb, da tožeča stranka že dobavljenih kronskih zapork ne more vrniti, ker jih je prodala. Pri takšnem dejanskem stanju je stališče, da učinkuje odstop od pogodbe po 108. členu ZPPSL samo na še neizpolnjene pogodbene obveznosti, pravno pravilno in temelji na analogni uporabi 1. in 2. odst. 129. člena ZOR.

Upoštevajoč dejstva, ki so bila podlaga za presojo, ali je bil izpolnitveni rok v pogodbi o prenovitvi bistvena sestavina pogodbe po 125. členu ZOR, se revizijsko sodišče strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da to ni bil. Zato pogodba o prenovitvi ni bila razdrta že po zakonu samem s potekom izpolnitvenega roka. Tožeča stranka bi sicer kljub temu lahko razdrla pogodbo, če bi ravnala po 2. odst. 126. člena ZOR. Tega pa ni storila. V zvezi z revizijskim vztrajanjem, da je bil izpolnitveni rok bistvena sestavina pogodbe, revizijsko sodišče še pripominja, da sta napravili sodišči pravni zaključek, da ne gre za izpolnitveni rok kot bistveni sestavni del pogodbe, na podlagi ugotovljenih dejstev in ne, da sta zaradi pravno zmotne opredelitve izpolnitvenega roka dejansko stanje nepopolno ugotovili.

Tožeča stranka v reviziji navaja, da bi morali sodišči presojati utemeljenost tožbe tudi z vidika 116. člena ZPPSL.

ZPP določa v 186. členu, kakšna mora biti vsebina tožbe. Vsebino tožbe, s katero izpodbija stečajni upravitelj pravna dejanja stečajnega dolžnika natančneje določi ZPPSL v 112. do 116. členu. Z vidika izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju pa tožeča stranka ni sledila zgoraj navedenim zakonskim določbam, ampak je v tožbi samo navedla, da je stečajni upravitelj ugotovil tudi, da je bila pogodba o prenovitvi sklenjena v škodo stečajnega dolžnika. To pa je premalo za obravnavanje tožbe (tudi) kot tožbe po 116. členu ZPPSL. Zato je pritožbeno sodišče omenjeno tožbeno navedbo pravilno opredelilo samo kot navedbo enega od razlogov, ki so stečajnega upravitelja navedli k odstopu od pogodbe. Navedba razloga za vložitev tožbe pa sodišča ne zavezuje ugotavljati njene utemeljenosti tudi na dejanski (in pravni) podlagi, ki sploh ni bila zatrjevana. Pri tem se revizijsko sodišče strinja tudi s stališčem pritožbenega sodišča glede oblikovanja tožbenega zahtevka. Izpodbojna tožba po ZPPSL je oblikovalna tožba z dajatvenim zahtevkom, ne pa ugotovitvena.

Kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tožeča stranka v reviziji napake v obrazložitvi sodbe. Te pa so lahko absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka samo takrat, kadar se nanašajo na odločilna dejstva. V nobenem v reviziji zatrjevanem primeru ne gre za takšno napako. Upoštevati je namreč treba, da je pritožbeno sodišče do raznih pravnih vprašanj, ki so se pojavila v obravnavanem sporu, zavzelo drugačno stališče kot tožeča stranka. Drugačna pravna stališča pa je gradilo na drugih dejstvih kot odločilnih dejstvih, ne pa na tistih, v zvezi s katerimi očita tožeča stranka pritožbenemu sodišču kršitve postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP.

Očitek, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj je sodišče prve stopnje "pravilno zaključilo...", se nanaša na obrazložitev pravnega stališča, ne pa na kakšno odločilno dejstvo. Morebitna premalo jasna obrazložitev v zvezi z uporabo materialnega prava pa ni razlog za razveljavitev sodbe, ker lahko pomanjkljivost odpravi sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu. To je revizijsko sodišče storilo. Ker gre v obravnavanem primeru za odstop od pogodbe in ne za njeno razveljavitev, dejstva, ki so odločilna pri ugotavljanju neveljavnosti pogodbe, za odstop od pogodbe sploh niso pomembna. Zato izostanek razlogov o dejstvih, pomembnih sicer za ugotavljanje neveljavnosti pogodbe ne pa za upravičenost odstopa od pogodbe, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

S sklenitvijo pogodbe o prenovitvi sta stranki spora vse svoje obveznosti in upravičenja iz dotedanjih pravnih razmerij, temelječih na pogodbah o kratkoročnih posojilih, nadomestili z novimi. Ker odstop od pogodbe o prenovitvi po 108. členu ZPPSL ne učinkuje po 352. členu ZOR, dejstva, nanašajoča se na pravna razmerja, ki zaradi prenovitve ne obstojajo več, niso odločilna. Zato tudi izostanek razlogov v zvezi z njimi ni zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka. Vse obveznosti in upravičenja strank spora iz pogodbe o prenovitvi so nastala z njeno sklenitvijo, to je dne 10.6.1992. Zato so bile tožeči stranki od zneskov, ki jih ji mora vrniti tožena stranka, ob analogni uporabi 5. odst. 132. člena ZOR tudi prisojene obresti od 10.6.1992 dalje. Kakšnih upravičenj oziroma obveznosti iz zamud pred 10.6.1992 ni, zato tudi ni vračunavanja po 312. oz. 313. členu ZOR. Tudi omenjena vprašanja so materialnopravna vprašanja in velja v zvezi z njihovo obrazložitvijo isto kot zgoraj.

Uveljavljani revizijski razlogi ne obstojijo. Zato in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške revizijskega postopka: tožeča zato, ker z revizijo ni uspela, tožena pa zato, ker njeni stroški za odločitev na revizijski stopnji niso bili potrebni.