Jedro

Odločilnega pomena za presojo, ali je pri tožniku podana invalidnost, je ugotovitev, da tožnik sicer ima določene bolezni (plevralne plake zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu), vendar te bolezni na njegovo zdravstveno stanje ne vplivajo na takšen način, da bi se mu zmanjšala zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Sama možnost razvoja določene bolezni sama po sebi, brez prej navedenih pogojev, ne pomeni invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 16. 3. 2010 in z dne 16. 10. 2009, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni od 10. 9. 2009 dalje in da je toženka dolžna tožniku izdati novo odločbo, s katero bodo tožniku priznane pravice iz invalidskega zavarovanja.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s tem, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, saj izvedensko mnenje dr. A.D. ni skladno. Ugotovitve izvedenca so si med seboj nasprotujoča. Izvedenec je v dopolnilnem mnenju sam zapisal, da če tožnik želi drugačno mnenje potrebuje novega sodnega izvedenca. Izvedenec je ugotovil, da gre pri tožniku za plevralne plake zaradi 21-letne poklicne izpostavljenosti azbestnemu prahu in je pri tožniku večja verjetnost razvoja drugih težjih bolezni, povezanih z azbestno izpostavljenostjo. Sarkoidoza mu je pustila posledice, bolijo ga noge, so otrdele. Kadar stoji ima težave. Pri težjem fizičnem delu ima težave z dihanjem. Tožnik ima vidnih nekaj značilnih azbestnih plakov na plevri obojestransko; lahko se mu razvijejo druge azbestne bolezni (azbestoza, maligne bolezni – pljučni rak ali maligni mezoteliom). Pri azbestu izpostavljenih osebah je pogostost pljučnega raka 5 krat večja. Pri tožniku lahko pride do malignega plevralnega mezotelioma. Kako bo z zdravstvenim stanjem tožnika v bodoče je odvisno predvsem od tega, ali se bodo pri tožniku pojavile druge bolezni povezane z azbestno izpostavljenostjo. Pritožba nadalje citira težje bolezni, ki jih povzroča azbest in sicer navaja azbestozo, pljučni rak ter maligni mezoteliom plevre in peritoneja. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno zavrnilo pravico do drugega mnenja, ki ga ima vsak pacient po 5. členu Zakona o pacientovih pravicah. Meni, da je nenavadno, da so izvedenski organi toženke podali različne ugotovite o enakih medicinskih znakih. Tožnik tudi ne razpolaga z opisom delovnega mesta z dne 13. 7. 2009. Znana mu je le izjava predstavnika delodajalca z dne 10. 9. 2009. Po tej izjavi je razvidno, da je tožnik pri delih izpostavljen prahu, ropotu, toksičnim snovem, dvigovanju bremen in neugodnim temperaturnim spremembam. Meni, da že možnost razvoja določene bolezni izkazujejo, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 16. 3. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo območne enote ..., z dne 16. 10. 2010 s katero je ta razvrstila tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožen za dela kjer ni izpostavljen za dihala dražečim in toksičnim snovem in kjer prah na delovnem mestu ne presega 50 % MDK, s polnim delovnim časom od 10. 9. 2009 dalje. V reviziji je odločbo z dne 16. 10. 2009 spremenila tako, da se izreče, da pri zavarovancu invalidnost ni podana in nima pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je podala tožnikova osebna zdravnica, dne 25. 5. 2009, na zahtevo tožnika kot na podlagi svojega mnenja. Toženka je izdala odločbo z dne 16. 10. 2009. Pri tem se je oprla na izvedensko mnenje invalidske komisije prve stopnje z dne 10. 9. 2009. Toženka je po pritožbi tožnika zavrnila pritožbo in kot že rečeno v reviziji, odločbo prve stopnje spremenila. Pri tem se je oprla na izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 1. 2. 2010. Glede na različni izvedenski mnenji toženke v predsodnem postopku je sodišče zaradi razjasnitve dejanskega stanja, glede dela zmožnosti tožnika, pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista pulmologa. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da pri tožniku ni prišlo do zmanjšanje delovne zmožnosti, tudi ne za manj kot 50 %, saj je tožnik zmožen opravljati svoje delo „mizar – pleskar“ v polnem delovnem času, omejitve niso potrebne, zmožen pa je opravljati tudi drugo delo v okviru svojega poklica. Izvedensko mnenje je bilo narejeno na osnovi pregleda, preiskav in zdravstvene dokumentacije. Klinični izvid tožnika nad pljuči je normalen, pljučna funkcija vključno z difuzijsko kapaciteto za ogljikov monoksid je v normalnih mejah. HRCT toraksa je pokazal na plevri obojestranko nekaj tankih naplastitev in zrničastih zgostitev, ki so delno kalcinirane. Ob spodnjih režnjih nekaj komaj opaznih paraseptalnih zadebelitev in mrežastih zgostitev gre za minimalne spremembe, ki so lahko posledica izpostavitve azbestu. Tožnik ima začetne plevralne plake zaradi izpostavitve azbestu. Spremembe v pljučnem parenhimu so neznačilne in se ne morejo pripisati azbestu. So z veliko verjetnostjo posledica sarkoidoze, ki je bila potrjena. Sarkoidoza je spontano regratirala in ni pustila funkcionalnih okvar. Akutna sarkoidoza pljuč in bezgavk v prsnem košu s popolno regresijo (zazdravljenjem) ne more povzročati nikakršnih omejitev ob povečanih naporih in kakršnihkoli posebnih pogojih in aktivnostih. Tožnik lahko opravlja vse aktivnosti, ki jih je opravljal, preden je zbolel za sarkoidozo pljuč in bezgavk v prsnem košu. Zaradi plevralnih plakov, zaradi izpostavitve azbestu, tožnikove splošne življenjske aktivnosti niso zmanjšane, ima normalni klinični izvid nad pljuči in normalno pljučno funkcijo. Začetni plevralni plaki ne morejo povzročati nikakršnih omejitev ob povečanih naporih in kakršnihkoli posebnih pogojih in aktivnostih. Tožnik lahko opravlja vse aktivnosti, ki jih je opravljal, predno so mu bili s CT ugotovljeni začetni plevralni plaki. Tožnik opravlja dela mizarja – pleskarja od 1. 9. 2006 dalje. Vsebina del je navedena na obrazcu DD-1, z dne 13. 7. 2009 – dokument se nahaja v upravnem spisu tožene stranke, izpolnjen je s strani delodajalca, pooblaščenega zdravnika in strokovnega delavca kot priloga v postopku uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožnika.

Bistvo spora je v vprašanju ali je pri tožniku podana invalidnost kakor je določena v 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami). Po citirani določbi je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Za razjasnitev tega vprašanje je sodišče prve stopnje, ravno zaradi različnih izvedenskih mnenj, izvedenskih organov toženca, angažiralo sodnega izvedenca, ki je podal pisno mnenje z dopolnitvijo. Dopolnitev izvedenskega mnenja je bilo opravljeno po tožnikovem predlogu, ker z izvedenčevimi prvotnimi ugotovitvami ni soglašal. Na podlagi 3. odstavka 254. člena ZPP je za postavitev novega izvedenca potrebna ocena sodišča, da so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Kadar sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je torej mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično oziroma, da so bile pomanjkljivosti ali dvom odpravljene z dodatnim izvedenskim mnenjem, pa postavitev novega izvedenca ni potrebna. V tej zadevi je izvedenec odgovoril na vse navedbe tožnika, tako osnovno izvedensko mnenje, kakor dopolnilno izvedensko mnenje je jasno, razumljivo in logično. Ni mu mogoče očitati nedoslednosti ali, da bi bilo samo s seboj v nasprotju. Izvedenec je pojasnil obolenja tožnika s pulmološkega vidika tako glede plevralnega plaka kakor glede sarkoidoze v remesiji. Pri tem je bilo upoštevano tudi interdisciplinarno mnenje Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC ... iz leta 2009, ki je pri tožniku verificirala poklicno bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu in sicer bolezen plevre. Odločilnega pomena v predmetni zadevi je tako ugotovitev, da tožnik sicer ima določene bolezni, vendar te bolezni na njegovo zdravstveno stanje ne vplivajo na takšen način, da bi se mu zmanjšala zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Sama možnost razvoja določene bolezni sama po sebi, brez prej navedenih pogojev, ne pomeni invalidnosti, kakor je ta določena v 1. odstavku 60. člena ZPIZ-1. Nepravilno je sklicevanje pritožnika, da ima kadarkoli pravico pridobiti drugo mnenje v skladu s 1. odstavkom 40. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP; Ur. l. RS, št. 15/2008). V postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči se uporablja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, in št. 10/2004) in na podlagi 19. člena ZDSS-1, ZPP. V kolikor bi sodišče prve stopnje neupravičeno ne izvedlo dokaza s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke in bi bila ta kršitev dejansko podana, bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP oziroma 3. odstavkom 254. člena ZPP. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev določenih dejstev odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitev določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno ocenilo in v zadostni meri argumentiralo zakaj ni potrebno izvajati dodatnega dokaza s postavitvijo novega izvedenca pulmologa.

Upoštevajoč vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 53. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi s katerimi se sodbo lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam.