Jedro

Vprašanje, ali oporočno določilo „delnice, ki so ostale od certifikatov“ pomeni tudi premoženje, naloženo v sklade, ki jih je zapustnica pridobila z unovčenjem certifikata, je stvar razlage oporoke, kar je pravno vprašanje. Ne gre za dejstvo, od katerega bi bila odvisna vsebina oporoke, pač pa je vsebina oporoke, njena razlaga, odločilna za opredelitev tega dejstva. Sporna je namreč samo subsumpcija, ocena izraza (formulacije) oporoke, saj ni razvidno, da bi bile med dediči glede tega sporne kakšne dejanske okoliščine.

Izrek

1. Pritožbi dediča Mi. Č. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 4. točki razveljavi.

2. Pritožba T. K. ter Ma. Č. se zavrne in se 1., 2. in 3. točka izpodbijanega sklepa potrdi.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče prekinilo zapuščinski postopek (1. tč.), dediče pa napotilo na pravdo, in sicer T. K. ter Ma. Č. proti Mi. Č. zaradi ugotovitve neveljavnosti zapustničine oporoke z dne 1. 2. 2001 (2. tč.) ter zaradi ugotovitve, da sodi v zapuščino tudi stanovanje na R. 40 v L. (3. tč.), Mi. Č. pa zaradi ugotovitve, da je zapustnica kot „delnice, ki so ji ostale od certifikatov“ pojmovala tudi svoje premoženje, naloženo v T. V. s. in da je tudi ta del premoženja predmet oporočnega dedovanja (4. tč.). Vsem je naložilo, da tožbe vložijo v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa.

(2) Proti sklepu so se pritožili vsi navedeni dediči. (3) Mi. Č. v pritožbi proti 4. tč. uveljavlja razlog zmotne uporabe Zakona o dedovanju. Meni, da gre pri vprašanju, zaradi katerega je napoten na pravdo, za razlago oporoke, kar mora narediti zapuščinsko sodišče, sâmo. Po njegovem mnenju gre za pravno in ne za dejansko vprašanje.

(4) T. K. in Ma. Č. se pritožujeta zoper 1. 2. in 3. točko. Menita, da vprašanja, ali stanovanje sodi v zapuščino, ne more reševati pravdno sodišče, pač pa je treba počakati na odločitev zemljiškoknjižnega sodišča, ki bo odločilo, ali vpiše Mi. Č. kot lastnika na podlagi prodajne pogodbe med njim in pok. Z. S., kar želita pritožnika v zemljiškoknjižnem postopku preprečiti s pravnimi sredstvi. Gre za predhodno vprašanje. Zato je preuranjena tudi napotitev na pravdo zaradi izpodbijanja oporoke. Če se Mi. Č. ne bo vknjižil kot lastnik, je izpodbijanje oporoke brezpredmetno, saj je oporoka z dne 3. 12. 2001 skoraj dobeseden prepis oporoke z dne 1. 2. 2001, le da v kasnejši ni govora o stanovanju.

(5) Na pritožbo T. K. ter Ma. Č. je Mi. Č. odgovoril, meni, da stanovanje ne more biti predmet dedovanja.

(6) Pritožba Mi. Č. je utemeljena, pritožba T. K. ter Ma. Č. pa ni utemeljena.

(7) Zapuščinsko sodišče ni pravilno uporabilo Zakona o dedovanju (UL SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami; ZD) glede napotitve na pravdo dediča Mi. Č.. Vprašanje, ali oporočno določilo „delnice, ki so […] ostale od certifikatov“ pomeni tudi premoženje, naloženo v sklade (točke v T. V. s.), ki jih je zapustnica pridobila z unovčenjem certifikata, je stvar razlage oporoke, kar je pravno vprašanje. Ne gre za dejstvo, od katerega bi bila odvisna vsebina oporoke, pač pa je vsebina oporoke, njena razlaga, odločilna za opredelitev tega dejstva. Sporna je namreč samo subsumpcija, ocena izraza (formulacije) oporoke, saj ni razvidno, da bi bile med dediči glede tega sporne kakšne dejanske okoliščine. Glede tega torej ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev (kateregakoli) dediča na pravdo, pač pa mora o tem odločiti zapuščinsko sodišče sâmo (3. odst. 210. čl. ZD).

(8) Pritožbi dediča Mi. Č. je bilo zato treba ugoditi in izpodbijani sklep v 4. tč. razveljaviti (3. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, UL RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP, v zvezi z določbo 163. čl. ZD).

(9) Napotitev na pravdo T. K. ter Ma. Č. zaradi ugotovitve, da v zapuščino sodi stanovanje na R. u. 40 v L., je pravilna. To ni odvisno od zemljiškoknjižnega postopka za vpis lastninske pravice na stanovanju sodediča Mi. Č., saj stanovanje ni vpisano na ime zapustnice. Vpis ali nevpis na njega kot kupca tako ne more biti predhodno vprašanje glede obsega zapuščine.

(10) Pravilna je napotitev na pravdo T. K. ter Ma. Č. tudi zaradi ugotovitve neveljavnosti zapustničine oporoke z dne 1. 2. 2001. Če zatrjujeta, da je zapustničina oporoka z dne 1. 2. 2001 neveljavna (ker je zapustnica bodisi ni podpisala bodisi ker za to ni bila sposobna), moreta in morata to doseči le v pravdi (1. tč. 2. odst. 210. čl. ZD), na kar zemljiškoknjižni postopek za vpis lastninske pravice na stanovanju na sodediča nima nobenega vpliva. Pač pa pritožbeno sodišče opozarja, da bo veljavnost te oporoke relevantna le v primeru, če dediča dokažeta, da sodi sporno stanovanje v zapuščino, sicer pa ne. Veljavno zapustničino razpolaganje s premoženjem, glede katerega je pred tem napravila oporoko, pomeni konkludenten preklic oporoke glede tega premoženja (konkretno stanovanja) (102. čl. ZD).

(11) Pritožba dedičev T. K. ter Ma. Č. zato ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa v delu sklepa, ki ga izpodbijata, tudi ni ugotovilo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je njuno pritožbo zavrnilo in 1., 2. ter 3. točko izpodbijanega sklepa potrdilo (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi z določbo 163. čl. ZD).