Jedro

V primeru, ko strah ne izzveni, se, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira kot omejitev na področju življenjske aktivnosti, ki povzroča duševne bolečine.

Pogoju intenzitete strahu je zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 dalje do plačila. V presežku, to je za znesek 1.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2010 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 665,16 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je v deležu 10 % prispevala k nastali škodi. Pojasnjuje, da toženčevemu sinu ni prepovedala voženj s kolesom, pač pa mu je rekla, naj se ne vozi za njo. Vendar pa tudi, če bi mu prepovedala vožnje s kolesom (kar mu ni), meni, da to ne bi opravičevalo njenega soprispevka k ravnanju toženca, ki ji je takrat zagrozil, da jo bo ubil, česar se je hudo prestrašila. Dodaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala zaradi dveh predhodnih dogodkov s tožencem pričakovati, da jo bo slednji zaradi pogovora z njegovim sinom napadel z grožnjami s smrtjo. Nadalje se pritožuje zoper višino odmerjene odškodnine za strah. Sodišču prve stopnje očita, da pri odmeri odškodnine ni dalo ustrezne teže izvedenskemu mnenju, predvsem pa, da ni upoštevalo njene izpovedbe, na podlagi katere bi moralo zaključiti, da je utrpela tudi primarni strah. Poudarja, da se toženca še vedno boji, kar bi moralo sodišče prve stopnje prav tako upoštevati pri odmeri odškodnine.

4. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da zniža prisojeno odškodnino. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da tožnici glede na vse okoliščine primera odškodnina ne pripada. Ne strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da se ga je tožnica tako zelo prestrašila, kot zatrjuje, saj ga je na različne načine že predhodno izzivala, in sicer z zastrupitvijo psa, z nabiranjem regrata pred hišo in s klicanjem policije zaradi petarde. Če bi se ga tožnica res bala, ne bi oprezala za njim in producirala konfliktnih situacij, pač pa bi se ga izogibala. Podredno, če bi pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožnica kljub temu utrpela strah, ki bi utemeljeval prisojo denarne odškodnine, pa meni, da je tožnica v bistveno večji meri prispevala k nastanku škode, torej več kot 10 %, kot je njen prispevek ocenilo sodišče prve stopnje. Pritožuje se tudi zoper višino tožnici prisojene odškodnine, saj meni, da je ta previsoka. Posledično se pritožuje še zoper odločitev o pravdnih stroških.

5. Tožnica je po svojih pooblaščencih odgovorila na pritožbo toženca. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

6. Toženec na tožničino pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Tožnica s tožbo zahteva plačilo odškodnine za strah, ki ji ga je povzročil toženec, ko ji je zagrozil, da jo bo ubil in da dolgo ne bo več tlačila zemlje, zaradi česar je bil toženec tudi pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. V skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pripada oškodovancu za pretrpljen strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu in njegovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.

9. Toženec v pritožbi pravilno navaja, da je tožnica s svojim ravnanjem prispevala k nastanku škodnega dogodka in s tem k nastali škodi, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in tožničin soprispevek k nastali škodi ocenilo v višini 10 % (171. člen v zvezi s 185. členom OZ). Pritožbeno sodišče se s takšno višino tožničinega soprispevka strinja ter zavrača toženčeve pritožbene očitke o prenizko ocenjenem soprispevku in hkrati tožničino pritožbeno stališče o nikakršnem soprispevku. Ni sporno, da sta imeli pravdni stranki že pred obravnavanim škodnim dogodkom medsebojne konflikte. Prav tako ni sporno, da je neposredno pred obravnavanim škodnim dogodkom tožnica ogovorila toženčevega sina. Sodišče prve stopnje je sledilo toženčevim trditvam in zaključilo, da je tožnica toženčevemu sinu prepovedala vožnjo s kolesom po poti, ki jo uporabljajo oziroma so jo uporabljali tako tožnica kot toženčeva družina. Tožnica v pritožbi vztraja pri svojih navedbah, da je toženčevemu sinu rekla zgolj, naj ji ne sledi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tej zadevi niti ni bistveno, ali je tožnica toženčevemu sinu rekla, naj jo ne zasleduje, ali pa mu je rekla, da se po sporni poti ne sme voziti s kolesom, pač pa je bistveno, da je tožnica brez kakršnegakoli utemeljenega razloga toženčevemu enajstletnemu sinu nekaj ukazala in s tem izzvala toženca (katerega reakcijo bi glede na njune siceršnje medsebojne nestrpne odnose morala predvideti), ki ji je nato izrekel grožnje, zaradi katerih se je prestrašila. Povod za obravnavani konflikt in v njem izrečene grožnje je bilo prav tožničino neutemeljeno ukazovanje toženčevemu sinu. Vendar pa tožničino ravnanje (prepoved zasledovanja oziroma voženj s kolesom toženčevemu sinu) ne opravičuje teže s strani toženca izrečenih besed (groženj s smrtjo), zato se toženec v pritožbi neutemeljeno zavzema za višji tožničin soprispevek k nastali škodi.

10. Ne drži toženčeva pritožbena navedba, da tožnica v obravnavanem škodnem dogodku ni utrpela strahu, ki bi utemeljeval prisojo denarne odškodnine. Kot rečeno, je strah pravno priznana škoda, iz katere izhaja oškodovančeva pravica do odškodnine, če okoliščine primera, zlasti stopnja in trajanje strahu, to opravičujejo. Pogoju intenzitete je v sodni praksi zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 449/2006). Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku zaradi toženčevih groženj utrpela tako intenziven in trajajoč strah, da je presegel običajno zaskrbljenost in je pri tožnici izzval učinke duševnega pretresa, kar potrjuje tudi dejstvo, da ima še vedno porušeno duševno ravnovesje.

11. Tožnica v pritožbi pravilno opozarja na napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni utrpela primarnega strahu, to je strahu, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku, kar pa sicer v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe ta strah ugotovilo (le napačno ga je pravno opredelilo), saj je navedlo, da se je tožnica toženčevih groženj ustrašila, da je pričela jokati in se tresti, pri čemer je zaradi predhodnih konfliktnih situacij in njene starosti grožnje sprejela zelo resno. Upoštevaje izvedensko mnenje je nadalje ugotovilo, da je intenziven strah pri tožnici trajal nekaj dni (točki 11 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tako ugotovljen strah pa glede na že obrazloženo opravičuje odmero pravične denarne odškodnine.

12. Tožnica je (poleg omenjenega intenzivnega strahu ob samem škodnem dogodku in neposredno po njem) zatrjevala (kar potrjujejo tudi izvedeni dokazi), da je strah pri njej pustil trajne posledice, da ji je porušil duševno ravnovesje, saj se zaradi toženca še vedno ne upa iz hiše, ker se ga še vedno zelo boji. V takšnem primeru, ko strah ne izzveni, se, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira kot omejitev na področju življenjske aktivnosti, ki povzroča duševne bolečine (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2006). Ker pa tožnica odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne vtožuje, to za odločitev v tej zadevi ni bistveno, zato so neutemeljene tožničine pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da se toženca še vedno boji. Da gre za drugo obliko škode, ki je tožnica ne vtožuje, je sicer pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ki pa je kljub temu kot pravno priznan strah upoštevalo (poleg intenzivnega strahu v trajanju nekaj dni) še strah srednje intenzitete v trajanju meseca ali dveh. Le-tega glede na že obrazloženo ni mogoče upoštevati v okviru zahtevka za plačilo odškodnine za strah.

13. Odmero pravične denarne odškodnine za pretrpljen strah tako opravičuje (le) intenziven strah, ki ga je tožnica doživela neposredno ob škodnem dogodku in ki je trajal še nekaj dni po njem. Sodišče prve stopnje je tožnici za strah odmerilo odškodnino v znesku 800,00 EUR (oziroma glede na njen 10 % soprispevek k nastali škodi 720,00 EUR). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tako odmerjena odškodnina ustreza merilom za odmero odškodnine, ki jih določa 179. člen OZ, in je ustrezno uvrščena v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, ter predstavlja pravično zadoščenje za tožnici nastalo škodo. Pravdni stranki se tako v pritožbah neutemeljeno zavzemata za višjo (tožnica) oziroma nižjo (toženec) višino denarne odškodnine.

14. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).