Jedro

Tudi pritožbeno sodišče glede na v izvedenem postopku ugotovljeno dejansko stanje ocenjuje, da tožnik nosi odgovornost za nastanek škodnega dogodka sam. Takšen zaključek utemeljujejo pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi, izpovedbe tožnika in zaslišanih prič, ki ne podpirajo očitka opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke, ki bi rezultiralo s krivdo za nastanek tožniku nastale škode. Tožnik (ta izrecno izpove, da „obsojenci sami rečejo pred igro, da je treba igrišče urediti“), kot tudi vse v postopku zaslišane priče (E.E., D.R. in B.P.), smiselno skladno izpovedujejo, da so vsa igrišča urejali obsojenci sami oziroma tisti obsojenci, ki so bili zadolženi za urejanje okolja, po potrebi pred igro.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dosojenega zneska, od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v 15 dneh plačati toženki njene pravdne stroške v znesku 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po pooblaščencu pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče s tem, ko je po temelju zavrnilo tožbeni zahtevek, zmotno uporabilo materialno pravo. Ustrezna analiza izpovedb zaslišanega tožnika in prič izkazuje, da zavarovanec toženke ni naredil prav ničesar, da bi zagotovil ustrezno vzdrževanje odbojkarskega igrišča. Zagotoviti bi moral, da so športne površine, na katerih so zaporniki izvajali športne dejavnosti, ustrezno urejene. Iz izpovedi vseh zaslišanih prič pa nedvoumno sledi, da je bilo vzdrževanje športnih površin prepuščeno stihiji in so zaporniki pomanjkljivosti odpravili ali pa ne. Več kot očitno je, da nihče ni bil zadolžen, da bi moral poskrbeti za to, da bi bile športne površine primerne za izvajanje posamezne športne dejavnosti. Zato je podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke, ker ni poskrbel, da bi bilo igrišče primerno za igro. Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze, izpovedbe prič in toženca ocenilo v nasprotju z njihovo vsebino in je zaradi tega podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavrnjeni dokaz s pritegnitvijo izvedenca medicinske stroke glede dinamike poškodbe, ki jo je utrpel tožnik, pa bi dodatno potrdil, da je do poškodbe tožnikove noge prišlo zaradi neustrezno urejenega igrišča, zaradi česar je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

- Tožnik zato predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje pred drugim senatom. Tožnik priglaša tudi stroške postopka s pritožbo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za pretrpljeni strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) v skupnem znesku 11.500,00 EUR s pripadki, ki je posledica utrpele poškodbe (dvojni zlom metatarzalne kosti V. na levi nogi) v škodnem dogodku dne 11. 6. 2012. Takrat je med prestajanjem zaporne kazni v ZPKZ D. igral odbojko na odbojkarskem igrišču, kjer je skočil v luknjo, katere pred igro nihče od navzočih ni opazil. Tožbeni zahtevek je utemeljeval na podlagi krivdne odgovornosti zavarovanca toženke za obravnavani škodni dogodek, ker ni zagotovil urejenega igrišča brez luknje, ki je tožnik in soigralci pred škodnim dogodkom niso opazili.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350.člena ZPP, prav tako je vse dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

- Tako odločitev sodišča prve stopnje temelji na ustreznih razlogih o odločilnih dejstvih (točka 11 in 12 obrazložitve), ti razlogi pa po oceni pritožbenega sodišča tudi niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju.

- Sodišče prve stopnje tožniku tudi ni z nezakonitim postopanjem odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem, s tem, ko je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi potrdil, da je do poškodbe tožnikove noge prišlo zaradi neustrezno urejenega igrišča. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, ni odločilno dejstvo, na kakšen način se je tožnik poškodoval, ampak vprašanje, ali je do poškodbe tožnika prišlo zaradi krivdnega ravnanja zavarovanca toženke.

8. V skladu s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora, kdor povzroči škodo drugemu, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožnik se v tožbi in kasnejših pravočasnih navedbah sklicuje, da škoda, ki je nastala tožniku, izvira iz neurejenega odbojkarskega igrišča, ker zavarovanec toženke ni zagotovil urejenega igrišča brez luknje, zaradi česar je odgovoren za tožniku v škodnem dogodku nastalo nepremoženjsko škodo.

9. Tudi pritožbeno sodišče glede na v izvedenem postopku ugotovljeno dejansko stanje ocenjuje, da tožnik nosi odgovornost za nastanek škodnega dogodka sam. Takšen zaključek utemeljujejo pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi, izpovedbe tožnika in zaslišanih prič, ki ne podpirajo očitka opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke, ki bi rezultiralo s krivdo za nastanek tožniku nastale škode. Tožnik (ta izrecno izpove, da „obsojenci sami rečejo pred igro, da je treba igrišče urediti“), kot tudi vse v postopku zaslišane priče (E.E., D.R. in B.P.), smiselno skladno izpovedujejo, da so vsa igrišča urejali obsojenci sami oziroma tisti obsojenci, ki so bili zadolženi za urejanje okolja, po potrebi pred igro. Sicer pa je bilo stanje igrišča z vsemi luknjami pod mrežo, po izpovedbi tožnika, tožniku znano. Glede na izoblikovano običajno prakso urejanja športnih igrišč v ZPKZ D. bi moral zato tožnik pred igro sam poskrbeti za urejenost igrišča, okoliščina, da ni vedel, da so bile luknje tako velike, pa predstavlja rizik, ki je na njegovi strani.

10. Zaradi navedenega je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da odgovornost zavarovanca toženke za tožniku nastalo škodo, ni podana. Tožbeni zahtevek je zato pravilno zavrnjen.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker je tožnik s pritožbo v celoti propadel, sam nosi nastale mu stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).