Jedro

Določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona zahteva presojo ne le zastaranja kazenskega pregona, kot to zatrjuje pritožba, temveč tudi presojo pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru.

Izrek

Pritožba zagovornice zahtevane osebe A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), dovolilo predajo zahtevane osebe A. A. Republiki Nemčiji po Evropskem nalogu za prijetje in predajo (ENP), ki ga je izdalo Državno tožilstvo Mannheim pod št. 400 Js 4813/99, zaradi izvedbe kazenskega postopka, zaradi utemeljenega suma storitve v izreku sklepa opisanega kaznivega dejanja. Odločilo je še, da se zahtevane osebe ne sme preganjati, zoper njega izvršiti kazen, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo. V izreku sklepa je nadalje navedlo, da je bil zoper „predano" osebo odrejen ukrep pripora, ki se z vštetjem pridržanja izvršuje od dne 28. 2. 2019 od 17.57 ure dalje in še traja.

2. Zoper sklep se je pritožila zagovornica zahtevane osebe zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje ter sicer skopi, vendar še vedno ustrezni obrazložitvi sklepa, ki omogoča pritožbeni preizkus, da so v določbah ZSKZDČEU-1 določeni pogoji za predajo zahtevane osebe Zvezni Republiki Nemčiji izpolnjeni oziroma, da niso izkazani obligatorni in fakultativni razlogi za zavrnitev predaje, določeni v določbah 10. in 11. člena istega zakona.

5. Zagovornica, enako kot v odgovoru na predlog preiskovalne sodnice, v pritožbi zatrjuje obstoj obligatornega razloga za zavrnitev predaje zahtevane osebe iz 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da se predaja zahtevane osebe zavrne, če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, za katerega bi v Republiki Sloveniji kazenski pregon ali izvršitev kazni zastarala, če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon ali izvršitev kazni.

6. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim stališčem, da je potrebno, glede na čas storitve kaznivega dejanja oboroženega ropa po 249. in 250. členu Kazenskega zakona Nemčije opisanega v ENP in v izreku izpodbijanega sklepa (23. 1. 1997), uporabiti določbe takrat veljavnega Kazenskega zakonika - KZ (Uradni list RS, št. 63/1994, 70/1994, 23/1999, 40/2004, 95/2004). Neutemeljeno in napačno pa je pritožbeno zatrjevanje, da je bila za kvalificirano obliko kaznivega dejanja ropa v 213. členu KZ predpisana kazen do desetih let zapora ter posledično v 111. členu KZ relativni zastaralni rok kazenskega pregona deset let in v 112. členu KZ absolutni zastaralni rok dvajset let. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da naj bi ga zahtevana oseba storila skupaj s še tremi osebami, takšen dejanski opis pa ustreza zakonskemu opisu kaznivega dejanja ropa po tretjem odstavku 213. člena KZ, za katero je (bila) predpisana kazen najmanj pet let zapora. Glede na navedeno bi se zastaranje kazenskega pregona presojalo po določbah 2. točke prvega odstavka 111. člena KZ in šestega odstavka 112. člena KZ. Sicer pa je vprašanje, ali je kazenski pregon po v času storitve kaznivega dejanja veljavni slovenski zakonodaji (relativno) zastaral, irelevantno, saj se sodišče druge stopnje, iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju tega sklepa, strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v zvezi z razlago določbe 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1. 7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se ob upoštevanju določb Okvirnega sklepa Sveta o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), obstoj zavrnitvenega razloga za predajo zahtevane osebe iz 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 preverja v primeru, če bi bilo za pregon pristojno sodišče Republike Slovenije in bi pri sojenju prišle v poštev določbe slovenskega kazenskega zakonika. Glede na določbe o veljavnosti kazenskega zakona (120. do 123. člen KZ) je odločilo, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno, zato tudi ni potrebno ugotavljati zastaranja kazenskega pregona po določbah slovenskega kazenskega zakona.

8. Pritožbena razlaga, da se določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 uporablja v primerih, ko domače sodišče ni pristojno za pregon, temveč je pristojno sodišče v državi odreditve ENP, kar naj bi po navedbah pritožnice jasno opredeljevala že besedna zveza "če bi bilo domače sodišče pristojno" (in ne "če je domače sodišče pristojno"), zato se po tej določbi presoja le zastaranje pregona, ne pa tudi pristojnosti slovenskega sodišča, kot to zmotno zaključuje izpodbijani sklep, ni utemeljena.

9. Temeljni mednarodni akt, ki ureja ENPP in ki ga je v svoj pravni red s sprejetjem ZSKZDČEU, sedaj ZSKZDČEU-1, implementirala tudi Republika Slovenija, je Okvirni sklep Sveta (Evropskih skupnosti) o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) z dne 13. 6. 2002 (UL L 190, 18. 7. 2002), ki je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. 2. 2009 (UL L 81, 27. 3. 2009) – v nadaljevanju Okvirni sklep ENPP. V pravni teoriji1 je sprejeto stališče, da je okvirni sklep ENPP nedvomno osrednji pravni vir za nosilce odločanja v zadevah ENPP in zavezujoč pravni akt, ki usmerja delo sodišča preko dolžnosti razlagati domačo zakonodajo, skladno s pravom Evropske unije (v nadaljevanju EU). V 4. točki 4. člena Okvirni sklep ENPP določa, da izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev Evropskega naloga za prijetje, kadar sta kazenski pregon ali kaznovanje zahtevane osebe po zakonodaji izvršitvene države članice zastarala in spadajo ta dejanja v pristojnost te države članice po njenem kazenskem pravu.

10. Kot ugotavlja pravna teorija2 je s podlago iz petega odstavka 9. člena ZSKZDČEU (sedaj 5. točka 10. člena ZSKZDČEU-1, ki je vsebinsko identična), naš zakonodajalec implementiral podlago za zavrnitev iz določbe 4. točke 4. člena Okvirnega sklepa ENPP, pri tem pa ne izpostavlja, da bi imela določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 morebiti vsebinsko drugačen pomen, kot določba 4. točke 4. člena Okvirnega sklepa ENPP. Glede na to, da je zakonodajalec s sprejetjem ZSKZDČEU-1 v slovenski pravni red implementiral določbo 4. točke 4. člena Okvirnega sklepa ENPP ter že navedeno stališče v pravni teoriji, kot tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-384/15 z dne 18. 7. 2016, da morajo sodišča, ker gre v primeru predaje zahtevane osebe drugi državi na podlagi ENPP za področje, ki ga s svojimi akti ureja EU, nacionalne predpise razlagati v luči prava EU in v skladu z njegovim namenom, je torej edini pravilen in logičen zaključek, da določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona zahteva presojo ne le zastaranja kazenskega pregona, kot to zatrjuje pritožba, temveč tudi presojo pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru. V kolikor bi obveljalo pritožbeno stališče zagovornice besedilo "če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon ali za izvršitev kazni" v določbi 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 niti ne bi bilo potrebno. Sodišče druge stopnje na tem mestu za primerjavo izpostavlja določbo 5. točke prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1, po kateri domače sodišče ne prizna in izvrši pravnomočne odločbe pravosodnega organa države izdaje, s katero je bila izrečena kazen zapora, varnostni ali drug ukrep, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, če je zastarala izvršitev kazni po pravu Republike Slovenije, pri uporabi katere se, glede na citirano zakonsko besedilo, dejansko presoja izključno vprašanje zastaranja po slovenskem kazenskem zakonu. Višje sodišče v Ljubljani je enako stališče kot v tej odločbi zavzelo že v sklepih I Kp 19261/2014 z dne 16. 6. 2014, I Kp 775/2015 z dne 17. 4. 2015, ter I Kp 35524/2018 z dne 19. 9. 2018 in 10. 12. 2018. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je Ustavno sodišče sklep I Kp 775/2015 z dne 17. 4. 2015 razveljavilo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je, kot izhaja iz odločbe Up-384/15 z dne 18. 7. 2016, takšno določitev sprejelo, ker sodišči prve in druge stopnje nista ustrezno obrazložili, zakaj nista sledili predlogu zagovornika zahtevane osebe za predložitev konkretnega vprašanja v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, do vprašanja zastaranja pregona pa se v odločbi ni opredelilo.

11. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 7. točko 10. člena ZSKZDČEU-1, saj mora po tej določbi slovensko sodišče, kot izvršitveni organ predajo zavrniti, če teče zoper zahtevano osebo v Republiki Sloveniji kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja in če hkrati obstaja vsaj eden od dveh pogojev: (1) da gre za kaznivo dejanje storjeno proti Republiki Sloveniji ali (2) da gre za kaznivo dejanje storjeno proti državljanu Republike Slovenije pa ni dano zavarovanje za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca.3 Po tej določbi je torej zoper zahtevano osebo kazenski postopek v Republiki Sloveniji že v teku, zato pritožbeno zatrjevanje zagovornice, da se po tej določbi odloča in presoja o pristojnosti slovenskega sodišča, ni utemeljeno.

12. Pritožnica pravilno povzema določbo prvega odstavka 123. člena KZ, da kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za tujca, ki stori zunaj Republike Slovenije, proti njej ali proti njenemu državljanu kaznivo dejanje, čeprav ne gre pri tem za kazniva dejanja našteta v 121. členu tega zakonika, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, ali če se ji izroči. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih očitkov, da prvostopenjsko sodišče (sploh) ni ugotovilo, proti katerim državljanom naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je predmet ENP, niti to ne izhaja iz samega ENP, v katerem sta zgolj poimensko (ne pa po državljanstvu) opredeljena dva voznika. Do tega vprašanja se je, sicer res da posredno, opredelilo v točki 12. obrazložitve sklepa, v kateri se je sklicevalo na opis kaznivega dejanja v ENP, ki glede na v njem navedeni imeni oškodovancev (B. B. in C. C.), tudi po oceni pritožbenega sodišča, upravičuje zanesljivo in gotovo sklepanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno zoper tujca in ne morebiti zoper Republiko Slovenijo ali njenega državljana, kot to, brez navedbe konkretnih okoliščin, zgolj na ravni ugibanja, v pritožbi nakazuje zagovornica. Ob pravilnem zaključku, da sta bila žrtvi kaznivega dejanja (oboroženega) ropa tujca, pa vprašanje njunega dejanskega državljanstva (tuje države), ki ga izpostavlja pritožba, ni odločilno.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede določbe drugega odstavka 123. člena KZ, ki določa, da Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za tujca, ki stori proti tuji državi ali proti tujcu v tujini kaznivo dejanje, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, pa se ne izroči tuji državi, sodišče druge stopnje izpostavlja, da je t. i. univerzalno načelo zgolj sekundarne narave ter da je v takšnih okoliščinah storitve kaznivega dejanja veljava domačega KZ določena strogo subsidiarno. To pomeni, da se tujec ne izroči le v primeru, če država, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne zahteva izročitve, če ne sprejme s strani slovenskega sodišča ponujene izročitve, ali če je z mednarodno pogodbo določeno, da se osebi sodi brez izročanja tam, kjer se odkrije4. Upoštevaje, da je Zvezna Republika Nemčija zahtevala predajo zahtevane osebe in ob izpolnjenosti vseh pogojev za njeno predajo, zagovornica ne more uspeti z napačno razlago določbe drugega odstavka 123. člena KZ, da se v predmetnem postopku odloča prav o predaji zahtevane osebe ali njeni zavrnitvi, zato je izpolnjen tudi pogoj, da se tujca "ne izroči tuji državi".

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornice zahtevane osebe zavrnilo kot neutemeljeno.

1 K. Šugman Stubbs, P. Gorkič: Evropski nalog za prijetje in predajo, teoretični in pravni vidiki, GV Založba, Ljubljana 2010, stran 41. 2 Prav tam, stran 98. 3 Prav tam, stran 99. 4 I. Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Zložba, Ljubljana 2001, str. 660 in nasl.