Jedro

Zakonski pojem "namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev" je treba razumeti tako, da ni upošteven le tisti prostorski izvedbeni akt, ki je neposredna podlaga za razlastitev in s katerim se izkazuje javna korist za razlastitev, ampak so pomembni tudi morebitni drugi, prej sprejeti akti, na podlagi katerih so zemljišča pridobila status stavbnih zemljišč, vendar, in to je bistveno, ravno zaradi nameravane gradnje infrastrukture. Drugače povedano: statusa stavbnega zemljišča pred aktom, ki je bil neposredna podlaga za razlastitev, niso imela izvorno, ampak so ga pridobila ravno zaradi nameravane gradnje in razlastitve.

Okoliščina, da so lastniki sosednjih nepremičnin na podlagi sporazuma prejeli višjo odškodnino, sama po sebi ne pomeni, da sta revidentki upravičeni do prav take odškodnine. Upravičeni sta, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, do odškodnine, ki temelji na cenitvi zemljišča, kot jo v nepravdnem postopku v skladu z zakonsko določenimi kriteriji in strokovnimi standardi opravil izvedenec ustrezne stroke (glej tretji odstavek 105. člena ZUreP-1).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je predlagateljica dolžna nasprotnima udeleženkama plačati odškodnino v višini 31.590,54 EUR za v razlastitvenem postopku odvzeta zemljišča parc. št. ..., vsa k. o. ..., poleg tega pa še zakonske zamudne obresti od zneska 90.000,00 EUR od 3. 5. 2011 do 28. 6. 2014 ter od zneska 31.590,54 EUR od 3. 5. 2011 dalje.2 Naložilo ji je tudi povračilo stroškov postopka nasprotnima udeleženkama.

2. Sodišče druge stopnje je predlagateljičini pritožbi ugodilo le v stroškovnem delu, zavrnilo pa je njeno pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, prav tako pritožbo nasprotnih udeleženk in potrdilo izpodbijani sklep.

3. Nasprotni udeleženki sta zoper sklep sodišča druge stopnje vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje (ali obeh sodišč nižjih stopenj) z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču druge (oziroma prve) stopnje. Priglašata revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

5. Sodišči nižjih stopenj sta pri ugotavljanju statusa zemljišč, na podlagi katerega je bilo treba opraviti cenitev njihove vrednosti, izhajali iz Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do leta 2000 ter srednjeročnega družbenega plana Občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do leta 1990 z dopolnitvijo za Mestno občino Novo mesto v letu 2000 (v nadaljevanju Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana). Odlok je stopil v veljavo 10. 8. 2002 in je po svoji naravi prostorski plan. Kot prostorska izvedbena načrta sta bila kasneje sprejeta Odlok o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo Ljubljanske ceste v Novem mestu – glavne ceste GII-105, ki je stopil v veljavo 23. 8. 2002 (v nadaljevanju Odlok o lokacijskem načrtu 2002), in Odlok o spremembah in dopolnitvah lokacijskega načrta za rekonstrukcijo Ljubljanske ceste v Novem mestu – glavne ceste GII-105, ki je stopil v veljavo 6. 8. 2007 (v nadaljevanju Odlok o lokacijskem načrtu 2007). S slednjim je bila izkazana javna korist za razlastitev spornih nepremičnin. Nepremičnine v lasti nasprotnih udeleženk so bile še 23. 8. 2002 kmetijska zemljišča, v stavbna zemljišča pa so bile spremenjene izključno z namenom načrtovane rekonstrukcije Ljubljanske ceste v Novem mestu. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je pri določitvi odškodnine bistven namen, za katerega se je razlaščena nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil spremenjen njen status zaradi predvidene gradnje infrastrukture. Zato ni sprejelo pritožbene teze, da bi morala biti sporna zemljišča ocenjena kot stavbna zemljišča, ker so imela status stavbnih zemljišč že pred sprejetjem Odloka o lokacijskem načrtu 2007. Odškodnina je bila posledično določena na podlagi cenitve teh zemljišč kot kmetijskih zemljišč. Tudi sicer so se pred razlastitvijo vse razlaščene nepremičnine dejansko uporabljale kot kmetijska zemljišča. **Povzetek revizijskih navedb**

6. V obširni reviziji, ki jo revizijsko sodišče v nadaljevanju povzema le v bistvenem, revidentki najprej utemeljujeta dovoljenost revizije, nato pa grajata materialnopravna stališča v izpodbijanem sklepu ter zatrjujeta kršitve določb postopka. Vztrajata, da bi morala biti razlaščena zemljišča ocenjena kot stavbna in ne kot kmetijska zemljišča. Skladno s tretjim odstavkom 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) je treba namreč pri odločanju odškodnine upoštevati namembnost zemljišč pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev. Ta akt naj bi bil v konkretnem primeru Odlok o lokacijskem načrtu 2007, kar jasno izhaja iz upravne odločbe o razlastitvi, na katero naj bi bili sodišči vezani. Sodišči naj ne bi smeli ugotavljati drugačne podlage za razlastitev in upoštevati stanja pred uveljavitvijo Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana. Le lokacijski načrt, ne pa planski akt, je po tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1 tisti akt, s katerim je izkazana javna korist za razlastitev. Obrazložitev v 13. točki izpodbijanega sklepa v zvezi s statusom kmetijskih zemljišč naj bi bila nerazumljiva, saj naj bi ne bilo mogoče razbrati, na kakšni podlagi sodišče zemljišča opredeljuje kot kmetijska. Priloga 5, na katero se sodišče sklicuje, ni materialnopravni predpis. Sodišče naj se ne bi izjasnilo, kateri akt je podlaga za razlastitev in kateri za opredelitev namembnosti zemljišč. Nenazadnje naj bi bilo stališče, da je za določitev odškodnine bistven status zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, oziroma akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča, tudi neskladno z Ustavo RS, saj naj ne bi spoštovalo načela sorazmernosti. Kršeno naj bi bilo tudi načelo enakega varstva pravic, ker naj bi razlaščeni lastniki sosednjih parcel, ki so glede višine odškodnine sklenili soglasje z razlastitveno upravičenko, za primerljiva zemljišča prejeli višje odškodnine. Revizija graja še odgovore pritožbenega sodišča na pritožbene navedbe glede možnosti izročitve nadomestnih zemljišč, glede neopredelitve do pripomb nasprotnih udeleženk na izvedenski mnenji in glede spornih meja med parcelami.

**Presoja dovoljenosti revizije**

7. Revizija je dovoljena.

8. V nepravdnih postopkih je revizija le izjemoma dovoljena, če tako določa zakon (35. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Po pravilu iz 103. člena ZNP je zoper odločbo sodišča druge stopnje v postopkih določanja odškodnine revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije, torej 40.000,00 EUR.3

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da znaša vrednost razlaščenih nepremičnin 121.590,54 EUR, revidentki pa kot pravilno ocenjujeta cenitev izvedenca F. N. z dne 23. 12. 2013, ki znaša 265.769,05 EUR. Revizijsko sporno vrednost predstavlja razlika med prisojeno in želeno odškodnino, ki znaša več kot 40.000,00 EUR. Zato je revizija dovoljena.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

11. V skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZUreP-1 se pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče upošteva tako namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. Že v primerih, ko se je razlastitev opravljala po določbah Zakonu o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), kot tudi kasneje, po ZUreP-1, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča. S tem je pojasnilo, da je zakonski pojem »namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev« treba razumeti tako, da ni upošteven le tisti prostorski izvedbeni akt, ki je neposredna podlaga za razlastitev in s katerim se izkazuje javna korist za razlastitev, ampak so pomembni tudi morebitni drugi, prej sprejeti akti, na podlagi katerih so zemljišča pridobila status stavbnih zemljišč, vendar, in to je bistveno, ravno zaradi nameravane gradnje infrastrukture. Drugače povedano: statusa stavbnega zemljišča pred aktom, ki je bil neposredna podlaga za razlastitev, niso imela izvorno, ampak so ga pridobila ravno zaradi nameravane gradnje in razlastitve.

12. Za obravnavano zadevo pomeni to naslednje. Četudi so imela sporna zemljišča status stavbnih zemljišč že pred sprejetjem Odloka o lokacijskem načrtu 2007, ki je bil kot neposredna podlaga za razlastitev naveden v odločbi o razlastitvi, to ne pomeni, da mora biti odškodnina določena po merilih za stavbno zemljišče, če so tak status pridobila prav zaradi gradnje infrastrukture. To pravilno pojasnjuje pritožbeno sodišče v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko navaja, da so bile sporne nepremičnine še 23. 8. 2002 kmetijska zemljišča. Na ta dan je v veljavo stopil Odlok o lokacijskem načrtu 2002, kar pomeni, da so bila sporna zemljišča spremenjena v stavbna zemljišča izključno z namenom načrtovane rekonstrukcije Ljubljanske ceste kot „območja za promet in zveze“. Razlogovanje pritožbenega sodišča je v tem delu jasno in razumljivo, revizijski očitki o nerazumljivosti obrazložitve pa neutemeljeni. Revizijsko sodišče ob tem le še dodaja, da ne bi bilo nič drugače, če bi se izkazalo, da so bila sporna zemljišča z namenom izgradnje infrastrukture spremenjena v stavbna zemljišča (kot „območja za promet in zveze“) že z Odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana.4

13. Presoja pravilnosti razlogovanja pritožbenega sodišča, da z upravno odločbo o razlastitvi ni bilo pravnomočno odločeno o pravni podlagi razlastitve, torej o tem, kateri akt je bil prava podlaga za razlastitev, in da se je zato sodišče s tem lahko ukvarjalo v nepravdnem postopku, je odveč. Glede na prej pojasnjeno je namreč treba tudi ob upoštevanju Odloka o lokacijskem načrtu 2007 kot akta, ki predstavlja neposredno podlago za razlastitev (kar je tudi teza, ki jo zastopa revizija), pri določitvi odškodnine kot relevanten status spornih zemljišč upoštevati kmetijski status. Revizijskemu sodišču se zato ni bilo treba ukvarjati z revizijskimi očitki glede vezanosti sodišč na upravno odločbo.

14. Revizija nasprotuje ustavni skladnosti stališča, da je za določitev odškodnine bistven status zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, oziroma akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča. Po mnenju revidentk tako stališče ne upošteva načela sorazmernosti pri posegu v lastninsko pravico, saj naj bi pomenilo vzpostavitev nesorazmerja med vrednostjo razlaščene nepremičnine in vrednostjo dosežene koristi: država prevzame v last nepremičnine s statusom nezazidanega stavbnega zemljišča, medtem ko razlaščeni lastnik prejme zgolj nadomestilo v vrednosti kmetijskih zemljišč. Ta revizijski očitek ni utemeljen. Revidentki namreč spregledata, da država zemljišč z razlastitvijo ne pridobiva lukrativno, z namenom nadaljnje preprodaje in udeležbe pri dobičku zaradi njihove višje vrednosti. Razlastitev je namreč dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek 92. člena ZUreP-1). Država se torej z razlastitvijo ne okorišča brezplačno. Prav tako se na drugi strani ne more z razlastitvijo okoristiti razlaščeni lastnik na način, da bi prejel višjo odškodnino za zemljišče zato, ker se je njegova namembnost in z njo vrednost (cena) spremenila izključno zaradi načrtovane razlastitve.

15. Revizija nadalje zatrjuje kršitev načela enakega varstva pravic. Razlaščeni lastniki sosednjih parcel, ki so glede višine odškodnine sklenili soglasje z razlastitveno upravičenko, naj bi za primerljiva zemljišča prejeli višjo odškodnino. Po mnenju revidentk naj bi bilo zmotno stališče pritožbenega sodišča, da taki sporazumi in z njimi določena odškodnina ne morejo vplivati na določitev odškodnine v nepravdnem postopku, ker načela enakosti ni mogoče razširjati v pogodbena razmerja. Po mnenju revizije bi bilo treba v sodnem postopku upoštevati tudi take odškodnine, ki naj bi pomenile dejansko vrednost primerljivih nepremičnin. V nasprotnem bi bil po mnenju revidentk tisti, ki se o odškodnini ni bil pripravljen sporazumeti, zaradi tega »kaznovan«.

16. Ti očitki niso utemeljeni. Po presoji revizijskega sodišča je sicer treba upoštevati, da država, drugače, kot je to pri zasebnih pravnih subjektih, nima povsem prostih rok pri pridobivanju nepremičnega premoženja in to niti v primerih, ko tako premoženje pridobi na pogodbeni podlagi ali ko lastnika z oblastnim posegom razlasti, se pa z njim sporazume o višini odškodnine. Gre namreč za gospodarjenje z javnimi sredstvi.5 Če bi se izkazalo, da je država z javnimi sredstvi ravnala protipravno ali negospodarno, so za to predvidene ustrezne sankcije. Vendar pa okoliščina, da so lastniki sosednjih nepremičnin na podlagi sporazuma prejeli višjo odškodnino, sama po sebi ne pomeni, da sta revidentki upravičeni do prav take odškodnine. Upravičeni sta, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, do odškodnine, ki temelji na cenitvi zemljišča, kot jo v nepravdnem postopku v skladu z zakonsko določenimi kriteriji in strokovnimi standardi opravil izvedenec ustrezne stroke (glej tretji odstavek 105. člena ZUreP-1).6

17. Revizija graja tudi odgovore pritožbenega sodišča v zvezi s predlogom nasprotnih udeleženk za izročitev nadomestnih zemljišč. Revizijsko sodišče pri tem šteje za odločilno pojasnilo pritožbenega sodišča, da je bila na naroku 29. 4. 2014 med udeleženkami postopka sklenjena delna sodna poravnava, na podlagi katere sta nasprotni udeleženki prejeli nesporni del odškodnine v višini 90.000,00 EUR, sodišču pa so udeleženke predlagale, naj odloči o še sporni višini odškodnine. Po takem predlogu je tudi po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da nasprotni udeleženki pri svojem predlogu za izročitev nadomestnih zemljišč ne vztrajata več in se mu do tega ni bilo treba opredeljevati.

18. Pritožbene očitke, da izvedenci in sodišče prve stopnje niso odgovorili na pripombe udeleženk, je pritožbeno sodišče pravilno zavrnilo kot nekonkretizirane. V postopku s pravnimi sredstvi mora udeleženec postopka namreč natančno in opredeljeno navesti, katere njegove navedbe ali pripombe naj bi ostale spregledane. Drži sicer, da se mora sodišče prve stopnje opredeliti do vseh pravno pomembnih trditev strank, vendar revizija pri tem prezre, da kadar stranka kršitev te dolžnosti uveljavlja v pritožbi, ne zadostuje le navržena navedba, da sodišče tega ni storilo, niti ne zadostuje pavšalno sklicevanje na celotne predhodne vloge udeležencev postopka. Pritožbeni očitki morajo biti jasno opredeljeni in konkretizirani.

19. Pritožbene navedbe o tem, da meje spornih nepremičnin v naravi niso določene, ker ni mejnikov (to pa naj bi onemogočalo določitev odškodnine), je sodišče druge stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da so za odmero zemljišč bistveni katastrski podatki (tretji odstavek 105. člena ZUreP-1), za katere pa pritožnici ne trdita, da so bili napačno upoštevani. Revidentki sodišču ob tem očitata, da je spregledalo njune večkratne, na to nanašajoče se navedbe v postopku. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta v vlogi, na katero v zvezi s temi trditvami revidentki napotujeta, trdili, da so meje neurejene in da cesta v naravi presega domnevne mejne črte. S tem dejansko trdita, da so podatki v katastru napačni. Vendar pa ZUreP-1 predvideva zgolj to, da se upoštevajo taki podatki, kakršni so v trenutku odločanja v katastru zavedeni.

**Odločitev o reviziji**

20. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

**Revizijski stroški**

21. V nepravdnem postopku za določitev odškodnine sicer velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bilo udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen ZNP). V revizijskem postopku se zato navedena določba ne uporabi, če upravičencu do odškodnine zaradi razlastitve ni priznana višja odškodnina od pravnomočno določene. Nasprotni udeleženki zato do povračila revizijskih stroškov nista upravičeni, zavrnitev njunega predloga za povračilo revizijskih stroškov pa je vsebovana v odločitvi o reviziji.

1 Ne sporni znesek odškodnine v višini 90.000,00 EUR je predlagateljica nasprotnima udeleženkama že plačala na podlagi delne sodne poravnave, ki so jo sklenili na naroku dne 29. 4. 2014. 2 Vrhovno sodišče je na podlagi prehodne določbe prvega in tretjega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10-463/2017) odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 3 Iz Priloge 5, na katero se je sklicevalo pritožbeno sodišče in ki predstavlja seznam razlaščenih parcel z opredeljeno namensko rabo po stanju na dan 23. 8. 2002 (priloga A26 spisa), bi bilo mogoče napraviti tudi zaključek, da gre za stanje tik pred uveljavitvijo Odloka o lokacijskem načrtu 2002. Vendar je iz seznama razvidno, da so vse površine, ki niso opredeljene kot kmetijsko zemljišče, opredeljene ravno kot „območje za promet in zveze“. 4 Glej tudi Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (prej ZSPDSLS, Ur. l. RS, št. 86/2010 s spremembami in dopolnitvami, sedaj ZSPDSLS-1, Ur. l. RS, št. 11/2018) in na tej podlagi sprejeto Uredbo. 5 Tretji odstavek 105. člena ZUreP-1: „Vrednost nepremičnine iz prvega odstavka tega člena ocenjujejo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti nepremičnin, sodno zapriseženi cenilci gradbene in kmetijske stroke ter cenilci nepremičnin s certifikatom Agencije Republike Slovenije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij, pri čemer uporabljajo strokovne standarde za področje ocenjevanja nepremičnin. Poleg strokovnih standardov se upoštevajo tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. Glede površine nepremičnine se upoštevajo podatki zemljiškega katastra oziroma katastra stavb, če ta obstaja in se nanaša na nepremičnino, ki se razlašča.“