Jedro

Če zaradi napake pri izračunavanju valorizacijskih zneskov preživnine pride do realnega znižanja preživnine, je to okoliščino mogoče upoštevati v okviru predloga za prilagoditev višine preživninskega prispevka spremenjenim razmeram.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da od 20.1.1993 dalje plačuje tožnici na 14.000,00 SIT mesečno zvišano preživnino, katere višina se za posamezna časovna obdobja prilagaja upravnim valorizacijam tako, da mora za tožničino preživljanje od 1.4.1994 dalje plačevati po 17.543,00 SIT mesečno. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Nižji sodišči nista ugotovili spremenjenih razmer, zaradi katerih bi bilo mogoče po določbi 79. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih preživnino zviševati. Tožnica je 15 let mlajša od toženca in zdrava, toženec pa je izčrpan in potreben tuje pomoči. Dedovanju po svojem očetu se je tožnica odpovedala v korist svojega brata, čeprav bi si lahko z dediščino izboljšala svoje premoženjske razmere. Nadomestilo, ki ga tožničina hči prejema zaradi brezposelnosti skupaj z otroškim dodatkom za njenega otroka ne znese bistveno manj, kolikor je bila prej njena plača. Če je prišlo pri delu centra za socialno delo, ki usklajuje preživnine, do napake pri navedbi datuma sodbe o določitvi preživnine, kar naj bi imelo za posledico prikrajšanje pri valorizacijah preživnine, bi bilo mogoče to napako sanirati v okviru rednega ali izrednega pravnega sredstva, ne pa obstoj napake šteti za spremenjeno okoliščino, ki pogojuje zvišanje preživnine.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

V izpodbijani sodbi je določba 5. odstavka 132. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 14/89) pravilno upoštevana kot pravna podlaga za odločitev. S pravnomočno odločbo določeno preživnino je namreč po predlogu prizadetega mogoče zvišati, če se pozneje spremenijo okoliščine na podlagi katerih je bila določena. Presoja, ali je na podlagi ugotovljenih dejstev mogoče sklepati na obstoj spremenjenih okoliščin, ki omogočajo zvišanje preživnine, je pravne narave. V tem okviru je možno sprejeti razlago izpodbijane sodbe, da je v smislu 5. odstavka 132. člena ZZZDR pravno odločilno, da je tožničina hči brez posla in da je s tem odpadel eden od virov, iz katerih je tožnica črpala dodatno pomoč za kritje življenjskih stroškov. V reviziji poudarjena okoliščina, da tožničina hči prejema nadomestilo za brezposelnost je v tem pogledu bila dokazno preizkušena kot neupoštevna že v postopku na nižjih stopnjah in ne more biti predmet revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Nominalna rast življenjskih stroškov in plač (ter pokojnin) ima za posledico "uradno" valorizacijo preživnin, ki jo opravijo centri za socialno delo. Stopnja valorizacije z navedbo posameznih obdobij za sodišče predstavlja materialno pravo, ki ga je dolžno upoštevati. Zaradi napake pri izračunavanju valorizacijskih zneskov je v obravnavanem primeru po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč prišlo do realnega znižanja preživnine. Nižji sodišči nista ravnali napak, ko sta tudi to okoliščino upoštevali v okviru podlage za prilagoditev višine preživninskega prispevka spremenjenim razmeram. Izpodbijani sodbi v tem pogledu tudi ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, še najmanj pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Ob ugotovljeni podlagi, ki je omogočila zvišanje preživnine, pa je izpodbijana sodba tudi ocenila, da se razmere na strani tožnice niso izboljšale zaradi dedovanja po njenem očetu. Po dednem dogovoru tožnica sicer ni prejela v last zapustnikovih nepremičnin, zagotovila pa si je užitek manjše njive in streho nad glavo. Presoja, da bi ji vknjižba solastninskega deleža na nepremičnini ne prinesla neposrednih in praktičnih koristi, je dejanske narave, ker je del dokazne ocene, ki se nanaša na tožničine trenutne premoženjske razmere. Na takšno oceno pa je revizijsko sodišče vezano. V sklop dejanskih ugotovitev, ki jih ni mogoče revizijsko grajati, spadajo tudi sicer pravno relevantne okolnosti o zdravju pravdnih strank in njunih fizičnih zmožnostih, kolikor se te okoliščine lahko odrazijo pri določitvi višine preživnine.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).