Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica ni izpolnila pogojev, da bi se po mirovanju štipendijskega razmerja redno vpisala v višji letnik (v študijskem letu 2012/2013). Zato je tožena stranka utemeljeno odločila, da tožnici štipendijsko razmerje preneha. Vrnitev štipendije je urejena v 50. členu ZŠtip. Določeno je, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da že s tem, ko je izpolnjen pogoj po 49. členu ZŠtip o prenehanju štipendijskega razmerja, obstaja tudi dolžnost vrnitve štipendije. Tako razlogovanje je nepravilno. Iz citiranega prvega odstavka 50. člena namreč izhaja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer prvi, da je podan en od primerov iz 49. člena, ki ureja prenehanje štipendijskega razmerja in drugi, da letnika, za katerega bi štipendist moral vrniti štipendijo, ni uspešno zaključil. V sporni zadevi je izpolnjen prvi pogoj, to je prenehanje štipendijskega razmerja, ni pa izpolnjen drugi pogoj, saj je tožnica 2. letnik uspešno zaključila. Izpolnila je namreč vse obveznosti za navedeni letnik in se v študijskem letu 2013/2014 vpisala v 3. letnik. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da v prvem odstavku 50. člena ZŠtip ni določen rok, po katerem bi moral štipendist letnik študija zaključiti. Bistvena je zgolj ugotovitev, ali je štipendist letnik, za katerega je prejemal štipendijo, uspešno zaključil ali ne. Ker je tožnica 2. letnik uspešno zaključila in se tudi redno vpisala v 3. letnik v študijskem letu 2013/2014, s tem ni izpolnjen en od pogojev, določen v prvem odstavku 50. člena ZŠtip za vrnitev štipendije. To posledično pomeni, da štipendije za 2. letnik izobraževalnega programa ni dolžna vrniti toženi stranki. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke in pa 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na vrnitev štipendije.
I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 2014. V prvostopenjski odločbi št. ... z dne 3. 4. 2013 pa se odpravi 2. točka izreka. V preostalem se pritožba zavrne.
II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbe v višini 111,80 EUR v roku 15 dni.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 15. 5. 2013 in št. … z dne 3. 4. 2013. 2. Zoper sodbo je po pooblaščenki pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je bila vpisana v 2. letnik visokošolskega izobraževalnega programa, za katerega je prejela štipendijo. Ker ni končala 2. letnika se je ponovno vpisala v 2. letnik. V tem letu ji je štipendija mirovala. V času mirovanja je izpolnila vse obveznosti za 2. letnik. Ker pa ni imela opravljenih vseh obveznosti za 1. letnik, ji je prenehal status študenta, je pa obenem dobila dovoljenje za opravljanje izpitov za 3. letnik, kar pomeni, da je de facto imela status študenta, ni ga pa imela de iure. Sodišče bi po mnenju tožnice ob presojanju zadeve moralo upoštevati tudi pravila sistema izobraževalnega zavoda, ki je očitno nekonsistenten, kar zadeva uspešnosti zaključka letnika in pogojev za nadaljnji vpis ter možnosti, da se opravljajo izpiti tudi na način posebnega dovoljenja izobraževalnega zavoda. Izraz „uspešno zaključiti letnik“ ne more biti ozko interpretiran, temveč bi se morale upoštevati vse okoliščine v zvezi z načinom zaključka letnika, možnosti vpisa v naslednji letnik brez izpolnitve obveznosti iz prejšnjega letnika in možnost opravljanja izpitov s posebnim dovoljenjem. Navedena okoliščina, ko je zavod tožnici dovolil opravljanje izpitov, kljub temu, da ni imela statusa študenta, zaradi formalno pravnih pravil, temveč je imela status osebe, prijavljene na zavodu za zaposlovanje, kaže na to, da jo je potrebno upoštevati v smislu izpolnjevanja pogojev za prejemanje štipendije. Pri odločitvi bi bilo torej potrebno upoštevati vsa navedena dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da je odločba za vrnitev štipendije za 2. letnik neutemeljena in napačna. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.
3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je podlaga za izdajo upravnih odločb v zvezi s prenehanjem štipendijskega razmerja in vračilom neupravičeno prejetih štipendij za 2. letnik podana v 6. alineji 49. člena Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju: ZŠtip)(1) , ker tožnica po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja ni predložila ustreznih dokazil oziroma na podlagi predloženih dokazil ni izpolnila pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. Sodišče je pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, prav tako je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Odločilno je zgolj dejstvo, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za vpis v 3. letnik, čeprav je imela dovoljenje za opravljanje izpitov. Državno štipendijo je namreč pridobila za 2. letnik, ki ga ni uspešno opravila ne prvo šolsko leto (2010/2011), ne drugo šolsko leto (2011/2012), ko ji je štipendija mirovala. Ker ni imela opravljenih vseh izpitov iz 1. letnika, se v šolskem letu 2012/2013 ni mogla vpisati v 3. letnik, zato je tudi izgubila status študenta. Glede na navedeno so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pravila izobraževalnega zavoda. V tem primeru gre tudi za pritožbene novote, ki pa so tudi povsem pavšalne in za rešitev sporne zadeve nerelevantne.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(2) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v delu, ki se nanaša na vrnitev štipendije zmotno uporabilo materialno pravo.
6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 2014, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 4. 2013. Z omenjeno odločbo je bilo v 1. točki odločeno, da tožnici, ki ji je bila priznana pravica do državne štipendije z odločbo CSD št. ... z dne 11. 10. 2010, preneha pravica do državne štipendije. V 2. točki navedene odločbe pa je bilo tožnici naloženo, da vrne prejete zneske štipendije v višini 2.563,62 EUR in sicer v 30 dneh od dneva dokončnosti odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki očitno med strankama tudi niso sporne, izhaja, da je bila tožnici za študijsko leto 2010/2011 z odločbo št. ... z dne 11. 10. 2010 priznana pravica do državne štipendije za izobraževanje na izobraževalnem zavodu: Visoka šola za ..., program: 1. st. VS A. od 1. 10. 2010 do zaključka izobraževalnega programa. Državna štipendija za šolsko oziroma študijsko leto 2010/2011 je znašala 213,38 EUR mesečno. Štipendija je bila tožnici priznana za 2. letnik navedenega izobraževalnega programa. Ker tožnica letnik ni uspešno zaključila, ji je bila dne 16. 1. 2012 izdana odločba o mirovanju štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2011/2012. Tožnica v študijskem letu 2012/2013 ni imela statusa študentke in je bila ponovno vpisana v 2. letnik. Ji je bilo pa s pogodbo o izobraževanju z dne 28. 9. 2012 ter z aneksom k tej pogodbi z dne 5. 10. 2012 omogočeno, da opravlja izpite iz 3. letnika. Tožnica je sicer imela opravljene vse obveznosti iz 2. letnika, ni pa imela opravljenega izpita iz 1. letnika, zato se ni mogla redno vpisati v 3. letnik. Je pa tožnica kasneje opravila vse obveznosti in se je v 3. letnik vpisala v šolskem letu 2013/2014. Da je redno vpisana v 3. letnik v navedenem študijskem letu izhaja tudi iz potrdila Visoke šole za ... (priloga A/2).
8. ZŠtip v 49. členu določa primere, kdaj preneha štipendijsko razmerje. V 6. alineji je tako določeno, da štipendijsko razmerje preneha tudi v primeru, če po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja štipendist ne predloži ustreznih dokazil oziroma na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije.
9. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča izhaja, da tožnica ni izpolnila pogojev, da bi se po mirovanju štipendijskega razmerja redno vpisala v višji letnik (v študijskem letu 2012/2013). Ker je izpolnjen dejanski stan po že citirani 6. alineji 49. člena ZŠtip je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožena stranka utemeljeno odločila, da tožnici štipendijsko razmerje preneha, kot to izhaja iz 1. točke izreka prvostopenjske odločbe tožene stranke z dne 3. 4. 2013. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.
10. Vrnitev štipendije je urejena v 50. členu ZŠtip. Določeno je, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da že s tem, ko je izpolnjen pogoj po 49. členu ZŠtip o prenehanju štipendijskega razmerja, obstaja tudi dolžnost vrnitve štipendije. Po stališču pritožbenega sodišča pa je tako razlogovanje nepravilno. Iz citiranega prvega odstavka 50. člena namreč izhaja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer prvič, da je podan en od primerov iz 49. člena, ki ureja prenehanje štipendijskega razmerja in drugič, da letnika, za katerega bi štipendist moral vrniti štipendijo, ni uspešno zaključil. 11. V sporni zadevi je, kot je bilo že obrazloženo, izpolnjen prvi pogoj, to je prenehanje štipendijskega razmerja, ni pa izpolnjen drugi pogoj, saj kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, je tožnica 2. letnik uspešno zaključila. Izpolnila je namreč vse obveznosti za navedeni letnik in se v študijskem letu 2013/2014 vpisala v 3. letnik.
12. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi(3) zavzelo stališče, da v prvem odstavku 50. člena ZŠtip ni določen rok, po katerem bi moral štipendist letnik študija zaključiti. Bistvena je zgolj ugotovitev, ali je štipendist letnik, za katerega je prejemal štipendijo uspešno zaključil ali ne. Ker je tožnica 2. letnik uspešno zaključila in se tudi redno vpisala v 3. letnik v študijskem letu 2013/2014, s tem ni izpolnjen en od pogojev, določen v prvem odstavku 50. člena ZŠtip za vrnitev štipendije. To posledično pomeni, da štipendije za 2. letnik izobraževalnega programa ni dolžna vrniti toženi stranki. Ker je to dejstvo, torej uspešno zaključen 2. letnik in vpis v 3. letnik obstajalo že v času odločanja tožene stranke, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu ugodilo pritožbi ter odpravilo izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke z dne 15. 5. 2014 in pa 2. točko izreka prvostopenjske odločbe z dne 3. 4. 2013, ki se nanaša na vrnitev štipendije.
13. Ker je tožnica v bistvenem delu uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti tudi priglašene stroške za vložitev pritožbe. Tožnica je priglasila 200 točk za vložitev pritožbe in pa 20 EUR za materialne stroške. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeni znesek utemeljen, saj je celo nižji, kot pa bi tožnici šli stroški, če bi bili odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT)(4). Tožnici je tako upoštevaje postavljen zahtevek po tar. št. 3210 za vložitev pritožbe priznalo 91,80 EUR ter po tar. št. 6002 za materialne stroške 20,00 EUR, skupaj torej 111,80 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožnici povrniti tožena stranka v roku 15 dni.
(1) Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami
(2) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami
(3) glej Psp 140/2016 z dne 18. 8. 2016
(4) Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami