Up-3936/07

4. 7. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Gjon Munega in Teuta Munega, oba Republika Kosovo, ki ju zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, ter Gabrijela Munega in Rafaelj Munega, ki ju po pooblastilu njunih zakonitih zastopnikov Gjona Munege in Teute Munega zastopa mag. Matevž Krivic, na seji 4. julija 2008

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 724/2007 z dne 17. 12. 2007 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1900/2007 z dne 19. 9. 2007 in s sklepom Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-241/2007/11 (1352-07) z dne 14. 8. 2007 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je zavrglo ponovno prošnjo za azil pritožnikov. Zoper navedeno odločitev so pritožniki vložili tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.

2.V ustavni pritožbi pritožniki zatrjujejo kršitev 22. in 23. člena Ustave. Menijo, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Trdijo tudi, da je Vrhovno sodišče odločilo v nasprotju z dosedanjo sodno prakso pri obravnavi ponovnih prošenj za azil. Pritožniki v dopolnitvi ustavne pritožbe še navajajo, da imajo kljub pobegu iz azilnega doma še vedno pravni interes za nadaljevanje postopka. Pritožniki naj bi azilni dom zapustili "v paničnem strahu pred policijsko privedbo v Center za tujce." Menijo, da Ustavno sodišče z zavrženjem ustavne pritožbe zaradi prenehanja pravnega interesa, če prosilci za azil samovoljno zapustijo azilni dom, diskriminira državljane in v Sloveniji živeče tujce v primerjavi s tujci, ki se nahajajo izven Republike Slovenije. Menijo, da imajo pravico, da o njihovi ustavni pritožbi odloča Ustavno sodišče, ne glede na to, ali se v času odločanja nahajajo v državi.

B.

3.MNZ, ki ga je Ustavno sodišče v postopku preizkusa ustavne pritožbe zaprosilo za podatke, je 25. 1. 2008 sporočilo, da je iz uradne evidence MNZ razvidno, da so pritožniki 3. 1. 2008 samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso več vrnili, niti niso vložili prošnje za razselitev na zasebni naslov.

4.Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno korist (izboljšanje pravnega položaja), ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

5.Po Zakonu o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZAzil), ki je veljal v času odločanja MNZ o ponovni prošnji za azil pritožnikov, je prošnja za azil prošnja, s katero tujec v Republiki Sloveniji išče zaščito na podlagi drugega in tretjega odstavka 1. člena ZAzil.[1] Podobne določbe ima tudi sedaj veljavni Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ), ki je 4. 1. 2008 nadomestil ZAzil. V skladu z drugo alinejo 3. člena ZMZ je prošnja za mednarodno zaščito prošnja, s katero državljan tretje države ali oseba brez državljanstva zaprosi za zaščito po tem zakonu. Namen vložitve prošnje je pridobiti zaščito Republike Slovenije v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek 2. člena ZMZ).

6.Prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji ali s tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnemu organu brez odlašanja. Tudi v ZMZ je določeno, da morajo prosilci za mednarodno zaščito biti vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (druga alineja 88. člena ZMZ).

7.Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji, oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Razlog za samovoljno zapustitev azilnega doma pritožnikov, ki jih navaja pooblaščenec pritožnikov (strah pred premestitvijo v Center za tujce), ne more opravičiti ravnanja pritožnikov. Če pritožniki želijo zaščito Republike Slovenije, se morajo ravnati v skladu s predpisi. Ker so pritožniki azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožniki ne izkazujejo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to ustavno pritožbo. Zato je njihovo ustavno pritožbo zavrglo.

C.

8.Senat je ta sklep sprejel na podlagi druge alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter člana Marta Klampfer in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Miroslav Mozetič

Predsednik senata

Opomba

[1]V drugem odstavku 1. člena ZAzil je bilo določeno: "Republika Slovenija daje zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito, iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in v Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS – MP, št. 9/92 – v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija)". V tretjem odstavku 1. člena ZAzil je bilo določeno. "Republika Slovenija daje subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma v državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo."