Jedro

Aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti imajo tiste osebe, ki izkazujejo pravovarstveno potrebo - z uveljavljanjem pravnega sredstva bi se jim njihov pravni položaj izboljšal. Predlagatelja, ki uveljavljata, da je sporna nepremičnina funkcionalno zemljišče k njuni stanovanjski stavbi, sta tak pravni interes izkazala.

Zaključka, da gre za funkcionalno zemljišče, ni mogoče utemeljiti z navedbami iz pogodb ter s tem, da površina konkretnega funkcionalnega zemljišča ne presega limita za gradbeno parcelo po določbah tedanjega PUP-a. Tudi to, v kakšen namen se zemljišče uporablja, ni odločilno dejstvo. Bistveno je, ali je bilo neko zemljišče v času izdaje odločbe o denacionalizaciji dejansko funkcionalno zemljišče k objektu, ki ni bil v lasti upravičenca. Po vseh predpisih, ki so funkcionalno zemljišče definirali, pa je bilo to tisto zemljišče, ki je bilo kot takšno bodisi določeno v ustreznem pravnem aktu, bodisi je bilo dejansko potrebno za redno rabo objekta.

Če obravnavano zemljišče kot funkcionalno zemljišče v tem primeru še ni bilo formalno odmerjeno, mora toženka ugotoviti, katero zemljišče je bilo v času izdaje odločbe o denacionalizaciji potrebno za redno rabo objekta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Laško št. 339-10/2016-41 z dne 5. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 7,90 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ugodil predlogu A.A. tako, da je dopolnilno odločbo o denacionalizaciji št. 321-22/92-6 z dne 1. 9. 1999 in delno odločbo o denacionalizaciji št. 321-8/92-6 z dne 14. 3. 2000, ki ju je izdala Upravna enota Tržič, v delih, ki se nanašata na nepremičnini s parc. št. 266/84 travnik v izmeri 49 m2 in 266/93 k. o. ..., travnik v izmeri 85 m2, izrekel za nično.

2. Iz obrazložitve izhaja, da sta odločbi o denacionalizaciji v tem obsegu dejansko neizvršljivi in zato nični. Prvostopenjski organ navaja, da je zemljišče z družbenim planom občine Tržič za obdobje 1986 - 1990 prikazano kot stavbno zemljišče. Nepremičnina s parc. št. 266/86 in 266/87 k.o. ... je bila v uporabi Kmetijske zemljiške skupnosti, ki jo je 14. 6. 1989 s pogodbo prenesla na Sklad X., Sklad pa je z B.B. sklenil pogodbo o neposredni oddaji stavbnega zemljišča. Pogodbi nista bili izvedeni v zemljiški knjigi. Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da so bila v letu 1989 zemljišča, med katerimi sta tudi obravnavani, namenjeni za širitev obstoječih gradbenih parcel, na katerih so bile tedaj že zgrajene stanovanjske hiše. V pogodbi je nedvoumno navedeno, da gre za funkcionalno zemljišče k hiši, ki stoji na parceli 266/37 k.o. ... in meri 400 m2. Površina parcele 266/84, ki je bila dodana kot funkcionalno zemljišče k hiši, pa je merila 134 m2. Skupna površina je torej znašala 534 m2, kar ne presega dovoljene velikosti gradbene parcele za stanovanjski objekt, ki je po tedanjih občinski predpisih znašala 800 m2. Zemljišče se je vsaj od 1989 uporabljalo kot funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi, ki stoji na parc. 266/37 k.o. ..., in sicer deloma kot vrt, deloma kot zelenica, na njem pa je postavljen tudi lesen objekt, ki se uporablja kot drvarnica oziroma lopa. Na zelenici so otroška igrala. Ugotovitve jasno kažejo na dejansko uporabo te površine za namen redne rabe stanovanjske stavbe v lasti družine B. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbe, ki so jih vložili tožnica, dr. C.C., D.D., in E.E. V obrazložitvi med drugim navaja, da sta med dokumenti zadeve dve pogodbi, sklenjeni med Y. in Skladom X., od katerih je ena sicer brez datuma, a obe z žigom davčnega organa. V spisu je tudi pogodba o neposredni oddaji stavbnega zemljišča parc. št. 266/84 k. o. ... v izmeri 134 m2 (iz katere sta kasneje nastali parc.št. 266/84 in 266/93) iz leta 1989, s katero je Sklad X. prenesel pravico uporabe na njej na B.B., prednika A.A. in sicer kot funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši na zemljišču s parc. št. 266/37 k. o. ... Iz pogodbe izhaja, da gre za zaokrožitev stavbnega zemljišča ter da sta zanj dolžna plačati v pogodbi določeno odškodnino. Nadalje iz pogodbe izhaja, da se je z občinskimi planskimi akti, sprejetimi po izgradnji stanovanjske hiše, spremenilo funkcionalno zemljišče. Iz pogodbe je razvidno, da je funkcionalna zemljišča za obravnavano območje urejal 34. člen Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območja izven ureditvenih območij naselij (Uradni vestnik Gorenjske št. 12/86). Ker so bile novonastale parcele, tudi parc. št. 266/84 k.o. ..., z lokacijsko dokumentacijo št. 1/89 z dne 11. 4. 1989 predvidene kot funkcionalna zemljišča k stanovanjskim hišam na naslovih od hišne številke ... do ... je na tej podlagi obravnavano zemljišče funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši na parc. št. 266/37 k. o. ...

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja vse razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da izpodbijana odločba ne vsebuje pravno odločilnih dejstev in zakonske podlage za odločitev o ničnosti ter da ničnostni razlog ni podan. Argument, da odločb o denacionalizaciji ni mogoče "dejansko izvršiti", je v nasprotju z gradivom v spisu, predlaganimi dokazi in resničnim dejanskim stanjem. Navaja, da je izvršba zoper stranko z interesom v izvršilnem postopku dovoljena in sledi le še njena izvršitev na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova - pravnomočne sodbe civilnega sodišča. Upravni organ je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, ker ni sledil predlogom za prekinitev postopka do zaključka izvršbe, ki bo ovrgel vse trditve o tem, da odločbe ni mogoče izvršiti. Navaja, da bi organ moral postopek prekiniti tudi zaradi smrti denacionalizacijske upravičenke G.G., ki nima pooblaščenca v tem postopku.

5. Izpodbijani določbi očita, da se ne opredeli do glavnine njenih pripomb in ugovorov, podanih v postopku. Prevelika teža naj bi bila dana nezakonito sestavljenemu zapisniku, tožničinih navedb pa organ ni upošteval oziroma se do njih ni opredelil. Dokaznega postopka naj niti ne bi bilo. Nadalje navaja, da izpodbijana odločba napačno razume vezanost na odločbo Upravnega sodišča v zadevi Horvatič in stališča v navedeni zadevi, prav tako pa ne upošteva pravnomočnih sodb civilnega sodišča, na katera je po načelu prirejenosti vezan. Meni, da judikati, na katere se sklicuje izpodbijana odločba, niso uporabni za ta primer, saj gre za drugačno dejansko stanje. Navaja še, da je bila denacionalizacija pravnomočno zaključena že pred dvajsetimi leti, nepremičnine pa so bile „vrnjene na originaren način“. Obravnavanje pridobitve lastninske pravice na derivativen način ne more biti predmet tega postopka, ker gre za že razsojeno stvar.

6. Trdi, da sta ji bila dokumentacija in odgovor občine Tržič z dne 9. 1. 2017 poslana šele po koncu ugotovitvenega postopka, ko je na to opozorila v pripombah na poročilo o zadevi. Zato je bila prikrajšana za možnost, da se o njih izjavi, prav na dejstvih in okoliščinah iz te dokumentacije pa temelji izpodbijana odločba in jih nekritično prepisuje. Vztraja, da je pravico uporabe imela Z., ki je bila zavezanka za vrnitev, ne pa Zemljiška skupnost ali sklad kmetijskih zemljišč občine, ter da gre zato za neizkazano verigo prenosov. Pogodbe o neposredni oddaji stavbnega zemljišča pa tudi naj ne bi imele vseh zahtevanih sestavin. Poleg tega z njimi tudi ni bila prenesena pravica uporabe.

7. Trdi še, da obravnavano zemljišče ni ne pozidano, ne funkcionalno zemljišče. Glede tega, ali gre za funkcionalno zemljišče, je relevantno stanje ob gradnji stavbe, to je leta 1966. Če gradbene parcele takrat ne bi bile dovolj velike, stranka z interesom ne bi dobila lokacijskega in gradbenega dovoljenja za gradnjo montažne hišice. Izpodbijana odločba tudi zmotno razume, kaj je funkcionalno zemljišče. Funkcionalno zemljišče je samo tisto zemljišče, ki je nujno za uporabo same stavbe. Poleg tega iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerih dokumentov je organ ugotovil, da so na zemljišču objekti stali že v času, ko je tekla denacionalizacija. Izpodbijana odločba se izogne bistvu in sicer, da inšpekcijski postopek, ki je bil opravljen leta 2006 tj. dobrih 7 let po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, dokazuje, da so predlagatelji ničnosti današnje provizorije postavljali kasneje tj. sedem in več let po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, do česar se odločba ne opredeli.

8. Trdi tudi, da stranka z interesom ni upravičeni predlagatelj ničnosti in da je organ odločal brez zahteve upravičenega vlagatelja, predlog pa naj bi bil tudi prepozen, saj je bila odločba izvršena pred dvajsetimi leti. Uveljavlja še, da ji je v postopku kršena pravica do poštenega in nepristranskega postopka, v zvezi s čemer opisuje ravnanja uradne osebe, ki je vodila postopek. Njena zahteva za izločitev naj bi bila zavrnjena, pri tem pa meni, da ta odločitev ne upošteva ustavnega jamstva o nepristranskem odločanju, zato meni, da ji ni bila zagotovljena učinkovita pravica zahtevati izločitev uradne osebe, posledično pa kršena pravica do nepristranskega odločanja.

9. Sodišče je tožbo vročilo toženki in naslednjim strankam z interesom: A.A., Občina Tržič, Državno odvetništvo, U., D.D., E.E., dr. C.C. 10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da tožnica v postopku ni zahtevala izločitve uradne osebe, niti ni tovrstnih zahtev navajala v pritožbi. Zato gre za tožbeno novoto. Zavrača tudi tožničine očitke, da ji ni bil vročen zapisnik z ustne obravnave z ogledom z dne 28. 11. 2016 in o kršitvi 188. člena ZUP v zvezi z zapisovanjem izjav strank ter trdi, da sta upravna organa odgovorila na vse tožničine pravno relevantne navedbe.

11. Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in predlaga zavrnitev tožbe. Meni, da je v tem primeru bistveno, da tožnica ne more prevzeti posesti nepremičnin, ki so v njegovi dejanski oblasti, ker gre za stavbno funkcionalno zemljišče, na katerem stoji garaža, kar vse funkcionalno pripada nepremičninam v lasti stranke z interesom. Vse od pravnomočnosti odločb ni prišlo do dejanske izvršitve, prisilna izvršitev pa ni dejanska izvršitev. Sklicuje se še na vsebino tretjega odstavka 16. člena in drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 133/2013, določbe Zakona o prometu z nepremičninami, vsebino funkcionalnega zemljišča. Vztraja, da je obravnavano zemljišče stavbno funkcionalno zemljišče, ki je nujno potrebno za normalno rabo stavbe na parc. št. 266/37 k. o. ..., in da je bilo odmerjeno kot del parc. št. 266/78 in preneseno nanj ravno z namenom uporabe tega zemljišča kot funkcionalnega k navedeni stavbi. Po ustaljeni sodni praksi pa se tovrstno premoženje ne vrača. Nasprotna odločitev bi pomenila hud in nedopusten poseg v zasebno lastnino. Sklicuje se tudi na načelo ZDen, da se z vračanjem ne povzročajo nove krivice.

12. Prizadeta stranka dr. C.C. v svoji vlogi navaja, da s tožbo soglaša. 13. Tožnica v vlogah z dne 27. 9. 2017 in 3. 11. 2017, v katerih odgovarja na navedbe toženke in stranke z interesom, med drugim ponavlja, da je funkcionalno zemljišče treba ugotavljati skladno s predpisi, ki so veljali v času izgradnje stavbe, h kateri naj bi pripadalo.

14. Tožba je utemeljena.

15. Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero je upravni organ dve denacionalizacijski odločbi izrekel za nični v delu, s katerim je bilo denacionalizacijskim upravičencem v naravi vrnjeno zemljišče s sedanjima parc. št. 266/84 in 266/93 k. o. ..., in sicer iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

16. Najprej sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, s katerimi tožnica uveljavlja, da stranka z interesom A.A. ni upravičeni predlagatelj ničnosti, in da je njegova vloga prepozna. Aktivno legitimacijo strank za uveljavljanje ničnosti je razložilo že Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-666/10, Up 1153/10 z dne 12. 5. 2011. V skladu z njegovo razlago prvi odstavek 280. člena ZUP ne priznava legitimacije le osebam, ki so v postopku imele položaj stranke, temveč tudi tistim osebam, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ta možnost ni bila dana - to pa so tiste osebe, ki imajo za udeležbo pravni interes, ker odločba vpliva na njihove pravice ali pravne koristi. Aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti imajo torej tiste osebe, ki izkazujejo pravovarstveno potrebo - z uveljavljanjem pravnega sredstva bi se jim njihov pravni položaj izboljšal. Predlagatelja, ki uveljavljata, da je sporna nepremičnina funkcionalno zemljišče k njuni stanovanjski stavbi, sta tak pravni interes izkazala. Ker za uveljavljanje ničnosti ZUP ne predpisuje nobenega roka, njuna vloga tudi ni prepozna.

17. Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bilo o takem predlogu že pravnomočno odločeno. S sodbo I U 1853/2012 z dne 21. 5. 2013, na katero je se sklicuje, je sodišče namreč zavrnilo tožbo Občine Tržič zoper odločitev prvostopnega organa, s katero je prvostopni organ zavrnil njen predlog za izrek ničnosti odločb z dne 1. 9. 1999 in 14. 3. 2000. Občina Tržič je sicer uveljavljala isti ničnostni razlog, vendar pri tem ni bila uspešna, ker ni uveljavljala svojih pravic, temveč pravice tretjih oseb. Ker o njenem predlogu zato ni bilo vsebinsko odločeno, ni mogoče šteti, da gre za identični predlog in zato za pravnomočno razsojeno stvar.

18. Glede na vsebino te upravne stvari (ničnost odločb o denacionalizaciji) za odločitev v tej zadevi tudi niso pomembne sodne odločbe, ki so jih v pravdnih in izvršilnih postopkih med tožnico in predlagateljema ničnosti zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine izdala sodišča splošne pristojnosti. Pri tem je pravdno sodišče upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Up 20/2010 z dne 2. 3. 2012 svojo odločitev oprlo na dejstvo, da v pravdnem postopku ni mogoče posegati v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni odločbi. Odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. O tem, ali obstaja razlog za ničnost odločbe tj. ali je odločba dejansko neizvršljiva, pa odloča upravni organ v tem postopku. Izvršilni postopki, ki tečejo na podlagi pravnomočnih sodb sodišč redne pristojnosti v navedenih postopkih, zato tudi ne pomenijo odločitve o predhodnem vprašanju.

19. Utemeljeno pa tožnica v tožbi uveljavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi za ničnost navedenih denacionalizacijskih odločb. 20. Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo, katerega uveljavljanje ni časovno omejeno. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnostni razlogi v zakonu omejeni in natančno določeni ter jih je potrebno razlagati restriktivno. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, na katero se opira izpodbijana odločba, se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti.

21. Izpodbijana odločitev izhaja iz stališča, uveljavljenega v sodni praksi, da je odločba o denacionalizaciji, kolikor se z njo vrača zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, neizvršljiva in zato nična (npr. I Up 1109/2004, X Ips 748/2006). Takšno stališče sodne prakse izhaja iz pravne ureditve stvarnopravnih upravičenj v prejšnjem družbenolastninskem sistemu in s tem povezane ureditve v določbi drugega odstavka 32. člena ZDen.

22. Po navedeni določbi ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Ta določba pa ne pomeni le tega, da se denacionalizacijskim upravičencem ne vračajo objekti, ki jim niso bili podržavljeni, temveč predvsem tudi, da se jim ne vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča, ki so s takimi objekti neločljivo povezana. Zakonodajalec je namreč pri sprejemanju ZDen izhajal iz v prejšnjem sistemu uveljavljene ureditve, po kateri je zemljišče sledilo objektu (obrnjeno načelo superficies solo cedit, prim. 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami, v nadaljevanju ZPN)1. To v praksi pomeni, da je bila denacionalizacijska odločba, s katero je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je bilo v skladu z navedenim načelom povezano z objektom, ki pa ni bil vrnjen, prav zaradi neločljive povezanosti zemljišča z objektom in obrnjenega načela superficies solo cedit neizvršljiva, saj je na takem zemljišču mogoče le isto lastniško stanje kot na objektu. Zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato od njega ne more biti oddeljeno ter vrnjeno v denacionalizaciji, je poleg zemljišča pod stavbo tudi zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe - funkcionalno zemljišče. Funkcionalno zemljišče je družbeno lastninski pojem, ki je bistven za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Gre za pojem, ki se je izoblikoval v sistemu družbene lastnine, in ki ga je zato treba razumeti v okviru pravil, ki so veljala v tistem času (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-1381/08, prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 259/2008). Po prvem odstavku 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih - ZSZ/84 in drugem odstavku 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN (ki sta veljala v času, ko naj bi v obravnavani zadevi sporno zemljišče postalo funkcionalno zemljišče k objektu predlagateljev ničnosti - to je leta 1989) pa je funkcionalno zemljišče tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta.

23. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistveno, kakor je sodišče pojasnilo že v primerljivi zadevi I U 1455/2015 z dne 18. 5. 2016 (zadeva Horvatić, na katero se sklicujejo tako organ kot stranke), ali je obravnavano zemljišče funkcionalno zemljišče k objektu v lasti predlagatelja ničnosti, ki stoji na parc. št. 266/37 k. o. ...

24. Tožnica utemeljeno uveljavlja, da toženka za svojo ugotovitev, da gre v tem primeru za funkcionalno zemljišče, ni navedla pravno odločilnih dejstev. Toženka namreč svojo presojo utemeljuje z navajanjem verige pogodbenih prenosov s prvotnega imetnika pravice uporabe, tj. Kmetijske zemljiške skupnosti do predlagatelja ničnosti in jo opira na naslednje ugotovitve: - iz pogodb izhaja, da je zemljišče, iz katerega sta nastali sporni parceli, z družbenim planom občine za obdobje 1986 - 1990 prikazano kot stavbno zemljišče, ki se ureja s 34. členom Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje izven ureditvenih območij naselij (Uradni vestnik Gorenjske št. 12/86, v nadaljevanju PUP), v 9. členu PUP pa so navedeni kriteriji za določitev funkcionalnih zemljišč k stanovanjskim objektom; - iz lokacijske dokumentacije - poročilo št. 1/89-24 z dne 11. 4. 1989 o ugotovitvi funkcionalnega zemljišča je razvidno, da je tedanja lokalna oblast za del zemljišča v Ročevnici, kjer se nahajata tudi parc. št. 266/84 in 266/93 k. o. ..., predlagala, da se prosilcem dodeli funkcionalno zemljišče na severovzhodni strani obstoječih stanovanjskih objektov, ki je tedaj služilo kot varovalni pas dovozne poti. Seznam prosilcev (med katerimi je tudi B.B.) in velikost posameznih funkcionalnih zemljišč je razviden iz priloge dokumenta; - v pogodbi o neposredni oddaji stavbnega zemljišča, sklenjeni s predlagateljem ničnosti, je navedeno, da gre za funkcionalno zemljišče k njegovi stanovanjski stavbi na parc.št. 266/37 k. o. ...; - zemljišče s parc. št. 266/37 k. o. ... meri 400 m2, površina parc. št. 266/84, ki je bila dodana kot funkcionalno zemljišče pa je merila 134 m2, skupaj torej 534 m2, kar ne presega dovoljene velikosti gradbene parcele za to območje po določbah PUP; - sporno zemljišče se vsaj od leta 1989 dalje uporabljalo kot funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi predlagatelja ničnosti, in sicer služi deloma kot vrt, deloma kot zelenica, na njem pa je postavljen lesen objekt na betonski plošči, ki se uporablja kot drvarnica oziroma lopa, na zelenici pa so postavljena otroška igrala.

25. Po presoji sodišča navedena dejstva ne zadoščajo za ugotovitev, da je zemljišče parc.št. 266/48 in 266/93 funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi na parc. št. 266/37 k. o. ... Zaključka, da gre za funkcionalno zemljišče, namreč ni mogoče utemeljiti z navedbami iz pogodb ter s tem, da površina konkretnega funkcionalnega zemljišča ne presega limita za gradbeno parcelo po določbah tedanjega PUP-a. Tudi to, v kakšen namen se zemljišče uporablja, ni odločilno dejstvo. Kot izhaja iz sodbe U 1455/2015 z dne 18. 5. 2016, na katero se toženka večkrat sklicuje, je bistveno, ali je bilo neko zemljišče v času izdaje odločbe o denacionalizaciji dejansko funkcionalno zemljišče k objektu, ki ni bil v lasti upravičenca. Po vseh predpisih, ki so funkcionalno zemljišče definirali, pa je bilo to tisto zemljišče, ki je bilo kot takšno bodisi določeno v ustreznem pravnem aktu, bodisi je bilo dejansko potrebno za redno rabo objekta.

26. Za formalno določitev zemljišča kot funkcionalnega, je bil tedaj relevanten 46. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (v nadaljevanju ZUN), ki je določal, da se gradbene parcele določijo z načrtom gradbenih parcel, ki je sestavina prostorskega izvedbenega načrta oziroma lokacijske dokumentacije (prvi odstavek). Po drugem odstavku tega člena je gradbena parcela stavbno zemljišče, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt ali naprava (stavbišče) in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). Funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte (…) kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorsko ureditvenih pogojev (tretji odstavek). Če drži zapis v pogodbah, da naj bi to območje urejali prostorsko ureditveni pogoji, bi bilo v obravnavanem primeru funkcionalno zemljišče k že obstoječemu objektu, lahko določeno z odločbo pristojnega upravnega organa. Lokacijska dokumentacija, na katero se sklicuje toženka, pa ni odločba o odmeri funkcionalnega zemljišča v smislu navedene določbe ZUN. Glede na 5. alinejo drugega odstavka 55. člena ZUN lokacijska dokumentacija sicer vsebuje tudi podatke o funkcionalnem zemljišču, vendar to ni upravni akt, temveč dokumentacija, ki jo je v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, dolžan predložiti investitor (drugi odstavek 54. člena in 55. člen ZUN). Sodišče pri tem ne izključuje možnosti, da bi bilo zemljišče formalno odmerjeno tudi s katero drugo upravno odločbo. Taka upravna odločba bi namreč lahko bila tudi lokacijsko dovoljenje, vendar pa iz izpodbijane odločbe in doslej zbranih podatkov v upravnem spisu ne izhaja, da bi bilo tako dovoljenje izdano.

27. Če pa obravnavano zemljišče kot funkcionalno zemljišče v tem primeru še ni bilo formalno odmerjeno, mora toženka ugotoviti, katero zemljišče je bilo v času izdaje odločbe o denacionalizaciji potrebno za redno rabo objekta, to je, ali tudi zemljišče parc.št. 266/84 in 266/93 k.o. ... Tega preizkusa toženka z ugotovitvami, za kaj se sporno zemljišče uporablja, ni opravila. Zgolj na podlagi teh ugotovitev namreč še ni mogoče sklepati o funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo in posledično tudi ne, ali ima zato naravo funkcionalnega zemljišča, torej da gre za zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta. V zvezi s tem sodišče dodaja, da bi na funkcionalno naravo spornega zemljišča lahko kazala na njem postavljena lopa, če se ta uporablja kot pomožen objekt k stanovanjskemu objektu predlagatelja in je potreben za redno rabo objekta, pri čemer pa je za odločitev pravno pomembno tudi, ali je bil tak objekt postavljen pred zaključkom denacionalizacije ali po njem. V postopku za izrek ničnosti odločbe se namreč odloča na podlagi pravnega in dejanskega stanja v času izdaje odločbe, ki je predmet postopka.

28. Glede na navedeno bo moral prvostopenjski organ to, ali je sporno zemljišče ob uporabi navedenih določb ZSZ/84, ZUN in PUP funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi, torej ali gre za zemljišče, ki je bilo v času izdaje odločbe o denacionalizaciji potrebno za redno rabo objekta stranke z interesom in zato z njim neločljivo povezano, ter ali sta zato denacionalizacijski odločbi v predmetnem delu neizvršljivi, ugotoviti v ponovnem postopku.

29. Ker je bilo v tem primeru zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. Zato se ni opredeljevalo do ugovorov, ki ob tem, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, za odločitev niso pomembni. Dodaja pa, da bo morala toženka glede na tožbene navedbe o tem, da je ena od stranskih udeleženk, ki v postopku nima pooblaščenca, umrla, v ponovljenem postopku paziti na to, ali v postopku sodelujejo vse stranke in stranski udeleženci in ali so pravilno zastopani.

30. Sodišče je v skladu z določbami 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker dokazi, ki jih navajajo stranke, glede na pojasnjeno za odločitev niso pomembni, uporaba sodne prakse Vrhovnega, Ustavnega in naslovnega sodišča pa ne pomeni izvajanja dokazov, temveč uporabo prava.

K II. točki izreka:

31. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Sodišče je zato tožnici priznalo stroške v priglašeni višini 7,9 EUR, kar ne presega stroškov iz prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

K III. točki izreka:

32. Ker stranka z interesom v tem upravnem sporu ni uspela, je ob smiselni uporabi določb 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen stroškovni zahtevek neutemeljen.

1 „S prenosom uporabe na stavbi v družbeni lastnini se prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. S prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, se prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo; če je stavba na zemljišču, na katerem je lastninska pravica, se prenese hkrati s prenosom lastninske pravice na stavbi tudi lastninska pravica na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo.“