Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 128. in 129. člen ZIZ in pravilno zaključilo, da letni dodatek za rekreacijo predstavlja enega od predmetov, na katere se lahko vrši izvršba na druge stalne denarne prejemke in zato tudi pravilno zaključilo, da je takšna izvršba že bila dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog upnika, s katerim je predlagal nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom in sicer z rubežem terjatve – letnega dodatka za rekreacijo ter drugih prejemkov v zvezi s statusom upokojenca. Sodišče je v točki 2 obrazložitve sklepa pojasnilo, da je izvršba s tem sredstvom oziroma na pokojnino in druge stalne prejemke že bila dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 3. 12. 2012, zato upnik ne more ponovno predlagati oprave izvršbe. Pri tem se je oprlo na določbo 128. člena ZIZ.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita napačno uporabo 128. člena ZIZ in navaja, da je ta določba umeščena v poglavje naslovljeno na posebne določbe o izvršbi na plačo in druge stalne denarne prejemke in da sodišče pojem drugi stalni denarni prejemki neopravičeno širi tudi na letni dodatek za rekreacijo. Ta po svoji naravi ne more biti uvrščen med druge stalne denarne prejemke, ker da ta dodatek ZPIZ izplača le enkrat na leto. Tako tudi drugi prejemki, ki jih lahko dolžnik prejema pri svojem delodajalcu kot povračilo stroškov za prehrano, za prevoz na delo, regres, dnevnice ne morejo biti po svoji naravi stalni denarni prejemki. Ker torej ne gre za stalne denarne prejemke, ampak gre za povračilo stroškov, ki delavcu nastanejo zaradi dela oziroma v zvezi z delom in zato za te terjatve veljajo pravila izvršbe na denarno terjatev. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep spremeni tako, da poleg že dovoljenih sredstev izvršbe sodišču dovoli še izvršbo z novim sredstvom in sicer z rubežem terjatve letnega dodatka za rekreacijo ter drugih prejemkov v zvezi s statusom upokojenca, in jih dolžnik prejema pri ZPIZ ter odmeri stroške, ali da se pritožbi ugodi in sklep v celoti razveljavi in vrne zadeva sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo na plačo, pokojnino ter na prejemke iz delovnega razmerja, prejemke iz socialnega zavarovanja in druge stalne denarne prejemke, ki jih dolžnik prejema pri dolžnikovem dolžniku. Tako je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi, ki je postal pravnomočen dovolilo izvršbo ne le na pokojnino, pač pa tudi na druge stalne prejemke. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 128. člena ZIZ in da prejemek iz letnega dodatka za rekreacijo ni samostojno izvršilno sredstvo, ampak je le eden izmed možnih predmetov, na katere je mogoče poseči z izvršbo nad stalne denarne prejemke. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ki je veljal v času prejetja izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje je določal, da se z obveznim zavarovanjem zagotavljajo pravice do pokojnine, pravice do invalidskega zavarovanja, dodatne pravice in druge pravice. Med druge pravice sodi med drugim tudi pravica do letnega dodatka kot je določeno v prvem odstavku 4. člena. Tako letni dodatek za rekreacijo sodi med druge stalne denarne prejemke, zato je sodišče na takšne denarne prejemke že dovolilo izvršbo s sklepom o izvršbi z dne 30. 12. 2012, ki je postal pravnomočen. Pritožnik zmotno navaja, da dodatek za rekreacijo ni stalni prejemek, ker se izplača le enkrat na leto in še to ne vsem upokojencem. Pravno odločilno za presojo o tem, ali gre za stalni prejemek je, da se ta prejemek izplačuje vsako leto, torej stalno.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo 128. in 129. člen ZIZ in pravilno zaključilo, da letni dodatek za rekreacijo predstavlja enega od predmetov na katere se lahko vrši izvršba na druge stalne denarne prejemke in zato tudi pravilno zaključilo, da je takšna izvršba že bila dovoljena. Zato je pravilno predlog upnika zavrglo. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z prvo točko prvega odstavka 365. člena ZPP zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165/1, 154/1 v zvezi a 15. členom ZIZ).