Jedro

Prvi odstavek 48. člena Pravilnika sicer vsebuje določbo, da lahko izvedenec oziroma cenilec po opravljenem študiju spisa predlaga sodišču zvišanje založenega zneska, če oceni, da zaradi predvidene obsežnosti dela že plačani znesek v obliki predujma ne bo zadostoval za izplačilo stroškov in nagrade, vendar to določilo ni obligatorno. Izvedenec namreč, v kolikor oceni, da založeni znesek ne bo zadostoval za izplačilo stroškov in nagrade, lahko predlaga sodišču zvišanje založenega predujma, zato dejstvo, ker v obravnavanem primeru izvedenec tega ni storil, ne more imeti za posledico, da se njegova nagrada in stroški izplačajo le iz založenega predujma. Po 41. členu Pravilnika samo materialni stroški v zvezi z izvedenskim oziroma cenilskim delom za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja, obračunajo po veljavni ceni podjetij ali zavodov, ki te storitve opravljajo, če to ni možno, pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške, medtem ko se po 42. členu Pravilnika za izračun nagrade za izvedensko in cenilsko delo uporablja točkovna tarifa, določena s tem Pravilnikom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje računovodstvu Okrožnega sodišča naložilo, da po pravnomočnosti sklepa in po plačilu ustreznega davka od zneska bruto 500,00 EUR v breme založenega predujma nakaže nagrado v neto znesku izvedencu na transakcijski račun.

Proti citiranemu sklepu je izvedenec po svojem pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo. Smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa v smeri, da se pravdnim strankam naloži plačilo manjkajoče izvedenine v razmerju, kot ga je določilo sodišče prve stopnje v sklepu o naložitvi plačila predujma, ter Okrajnemu sodišču naloži plačilo vseh stroškov tega pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter naložitev Okrajnemu sodišču povrnitve vseh stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določilo 249. člena v zvezi z 242. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ob upoštevanju prvega odstavka 48. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik), ko je zaključilo, da izvedenec potem, ko je ocenil, da založeni predujem ne bo zadoščal za plačilo izvedenskega dela, ni zaprosil sodišča za zvišanje založenega predujma, zato je glede na tretji odstavek 242. člena ZPP in 48. člena Pravilnika odločilo, da se lahko ovrednoteno delo izvedenca izplača le do višine založenega predujma. Takšni zaključki sodišča prve stopnje nimajo podlage v veljavnih predpisih, in sicer ne v določbah ZPP, kot tudi ne v Pravilniku. Kot pravilno navaja pritožba, prvi odstavek 48. člena Pravilnika sicer vsebuje določbo, da lahko izvedenec oziroma cenilec po opravljenem študiju spisa predlaga sodišču zvišanje založenega zneska, če oceni, da zaradi predvidene obsežnosti dela že plačani znesek v obliki predujma ne bo zadostoval za izplačilo stroškov in nagrade, vendar kot pravilno trdi pritožba, to določilo ni obligatorno. Izvedenec namreč, v kolikor oceni, da založeni znesek ne bo zadostoval za izplačilo stroškov in nagrade, lahko predlaga sodišču zvišanje založenega predujma, zato dejstvo, ker v obravnavanem primeru izvedenec tega ni storil, ne more imeti za posledico, da se njegova nagrada in stroški izplačajo le iz založenega predujma. Res je, da 242. člen ZPP, ki se uporablja v skladu z drugim odstavkom 249. člena ZPP, določa, da se stroški in izvedenina izplačata iz predujma, kar pa ne pomeni takšne razlage, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Že drugi del tretjega odstavka 242. člena ZPP namreč določa, da če predujem ni bil položen, kar je smiselno šteti tudi, če ni bil položen v zadostni višini, sodišče naloži stranki, da naj v določenem roku plača določeni oziroma manjkajoči znesek.

V navedenem obsegu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo – določilo 48. člena Pravilnika, kar je imelo za posledico tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in že iz tega razloga je pritožbeno sodišče sledilo utemeljeni pritožbi in je izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje – 3. točka 365. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pozvati stranke postopka k založitvi potrebnega predujma, in sicer ko bo tudi glede na pritožbena izvajanja znova ocenilo specifikacijo računa izvedenca (l. št. 100 in 94 v spisu). Znova bo moralo presoditi, ali gre izvedencu v obravnavanem primeru izplačilo stroškov in nagrade po tarifi za vrednotenje izvedenskega oziroma cenilskega dela, ali po ceniku storitev, ki je mnenje izdelal, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje izvedensko delo zaupalo strokovni inštituciji in ne enemu izvedencu kot fizični osebi, kot tudi, da se po 41. členu Pravilnika samo materialni stroški v zvezi z izvedenskim oziroma cenilskim delom za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja, obračunajo po veljavni ceni podjetij ali zavodov, ki te storitve opravljajo, če to ni možno, pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške, medtem ko se po 42. členu Pravilnika za izračun nagrade za izvedensko in cenilsko delo uporablja točkovna tarifa, določena s tem Pravilnikom. V tej smeri bo moral izvedenec znova specificirati že izdani račun.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.