Jedro

Pri zamudni sodbi se ocenjuje pasivnost toženca kot priznanje dejanskih trditev tožeče stranke. Sodišče zato ne ugotavlja dejanskega stanja in ne izvaja v tožbi predlaganih dokazov, ampak le preizkusi, če so izpolnjeni pogoji iz I. odstavka 318. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek odslej pravilno glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici znesek 4.890,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2006 dalje do plačila in ji v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 630,23 EUR, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka, pod izvršbo.

2. Tožbeni zahtevek se za znesek 951,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2006 dalje do plačila zavrne kot neutemeljen." V nadaljnjem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 36,41 EUR, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačati tožnici znesek 4.590,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2006 dalje do plačila in ji v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 587,23 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 1 izreka); za znesek 1.251,88 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (točka 2 izreka).

Zoper zavrnilni del zamudne sodbe (točka 2 izreka) je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navedla je, da je eden od pogojev za zamudno sodbo pasivnost toženca, ki se po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb, zato sodišču dejanskega stanja ni potrebno ugotavljati. Nastanek škode, ki jo mora povrniti toženec, saj ni ugovarjal niti temelju niti višini škode, pa dokazujejo tudi tožbi priloženi dokazi. Sodišče je zato neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot posledica obravnavanega dogodka ji je namreč ostala boleča in omejena gibljivost vratnega dela hrbtenice in to v vseh smereh, predvsem v skrajnih legah ter nezmožnost hitrih in sunkovitih gibov z vratnim delom hrbtenice. Zaradi tega ne zmore opravljati del, pri katerih mora vrat in glavo držati v prisilni drži, ne zmore dvigovati in prenašati težjih bremen, ne zmore sunkovitih gibov z vratom oz. glavo, kar jo ovira predvsem pri vožnji z avtomobilom. Prav tako je ostala boleča in omejena gibljivost desne rame in desnega gležnja, zaradi česar je ovirana pri hoji po neravnem terenu, pri hoji po stopnicah, pri poskusu počepa in pokleka ter pri dolgotrajnem stanju, dvigovanju in prenašanju težkih bremen. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je s tem priznal tudi višino nastale škode, zato bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, saj tožbena zatrjevanja niso v nasprotju z dokazi ali splošno znanimi dejstvi. Pritožnica je še očitala sodišču, da je neutemeljeno ni zaslišalo, čeprav je to predlagala. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se ji prisodi še nadaljnja odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1.251,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti, zahtevala pa je tudi povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženec se zoper zamudno sodbo ni pritožil, zato je postala v prisodilnem delu (točka 1 izreka) pravnomočna.

Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijano zamudno sodbo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nematerialno škodo delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo za plačilo odškodnine za nematerialno škodo za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pravilno je ocenilo, da so bile za izdajo zamudne sodbe v pretežnem delu izpolnjene predpostavke iz 318. člena ZPP, saj je bila tožba pravilno vročena tožencu v odgovor, ta pa nanjo ni odgovoril. Pritožbeno izpodbijani je le zavrnilni del (točka 2 izreka).

Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenim navedbam tožnice, da je toženec dne 26.3.2006 in 28.3.2006 tožnico pri njej doma fizično napadel, tako da je ta na podlagi obeh škodnih dogodkov utrpela udarnino glave, poškodbo vratne hrbtenice, desne rame in desnega zapestja, udarnino desnega komolca, desnega kolka in desnega kolena ter zvin desnega gležnja. O višini odškodnine za nematerialno škodo je odločalo na pravilni materialnopravni podlagi določila členov 179 in 182 Obligacijskega zakonika (OZ).

Za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je tožnica zahtevala odškodnino v višini 300.000,00 SIT (1.251,88 EUR), saj so se njene življenjske aktivnosti zaradi posledic škodnega dogodka bistveno zmanjšale na vseh področjih njenega življenja in bo zaradi tega tudi v bodoče prestajala intenzivne duševne bolečine. V pritožbi je opozorila, kot izhaja tudi iz tožbe in izpodbijane sodbe, da ji je ostala kot trajna posledica omejena gibljivost vratnega dela hrbtenice, zaradi česar ne more opravljati del, pri katerih mora vrat in glavo držati v prisilni drži, ne more dvigovati in prenašati težjih bremen, ne zmore sunkovitih gibov z vratom oz. glavo. Ostala ji je tudi boleča in omejena gibljivost desne rame in desnega gležnja, zaradi česar je ovirana pri hoji po neravnem terenu, po stopnicah in pri dolgotrajnem stanju ter dvigovanju in prenašanju težjih bremen. V posledici navedenega je ovirana pri opravljanju gospodinjskih opravil (kuhanje, čiščenje, likanje, obešanje, sesanje) in pri vožnji z avtomobilom (zlasti v križišču in parkirišču). Tožnica je k tožbi priložila obvestilo dežurne službe z dne 26.3.2006 (priloga A12) in izvid urgentne kirurške ambulante z dne 28.3.2006 (priloga A13) ter predlagala dokaz z izvedencem in zaslišanjem strank.

Pritožnica ima prav, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo celoten tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki jo je utrpela zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Teorija in sodna praksa enotno ocenjujeta pasivnost toženca kot priznanje tožničinih dejanskih trditev (afirmativna litinskontestacija). Sodišče zato ne ugotavlja dejanskega stanja in ne izvaja v tožbi predlaganih dokazov ter ne zaslišuje strank, s katerimi se ugotavljajo sporna dejstva (257. člen ZPP), ki pa ob izdaji zamudne sodbe niso sporna, saj jim toženec ni ugovarjal (iz tega razloga zamudne sodbe tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, II. odstavek 338. člena ZPP). Sodišče mora pred izdajo zamudne sodbe preizkusiti le, če so izpolnjeni pogoji iz I. odstavka 318. člena ZPP, med katere sodi tudi utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, navedenih v tožbi, ki ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi. Če namreč tožnik za svoje trditve predloži dokaze in so njegove trditve v nasprotju s temi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, zamudna sodba ni dopustna oz. izda sodišče zavrnilno (zamudno) sodbo. Šteje se, da v tožbi navedena dejstva nasprotujejo predloženim dokazom, če govorijo proti njim. O nasprotovanju pa ni mogoče govoriti, če dokazi tožbenih zatrjevanj ne potrjujejo (vendar jim ne nasprotujejo), saj se ob že obrazloženem v tožbi navedena dejstva štejejo za priznana in se njihova resničnost ne preverja.

Glede na navedeno je pritožnica utemeljeno opozorila, da dejstva, na katera je oprla tožbeni zahtevek za povrnitev nematerialne škode iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, niso v nasprotju s predloženo zdravstveno dokumentacijo, ki potrjuje nastale poškodbe in ne zanika duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot posledico utrpelih poškodb. Odškodnine iz tega naslova pa tudi ne gre zavrniti zgolj iz razloga, ker predložena medicinska dokumentacija ne potrjuje zatrjevanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj navedeno še ne pomeni nasprotovanja med zatrjevanimi dejstvi in dokazi. Poleg tega je tožnica v tožbi kot posledico utrpelih poškodb ustrezno obrazložila zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zaradi česar trpi duševne bolečine, v podkrepitev pa predlagala dokaz z izvedencem in svojim zaslišanjem. Toženec njenim navedbam ni ugovarjal, zato jih je ob že obrazloženem šteti kot neizpodbite, pritožnici pa pritrditi, da je upravičena tudi do odškodnine za nematerialno škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

V obsegu tožbenih zatrjevanj je njena sposobnost zmanjšana in napori povečani pri gospodinjskih opravilih, daljši hoji in stoji, čepenju in poklekanju, dvigovanju in prenašanju težjih bremen ter vožnji z avtomobilom, ko so potrebni hitri in sunkoviti gibi z vratnim delom hrbtenice. Tožničino začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo že pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti. Upoštevaje vse navedene trajne posledice, zaradi katerih bodo zmanjšane tožničine življenjske aktivnosti in bo zaradi tega tudi v bodoče trpela duševne bolečine je po mnenju pritožbenega sodišča primerna in pravična odškodnina v znesku 300,00 EUR (71.892,00 SIT), medtem ko je za še zahtevanih 951,88 EUR (228.108,00 SIT) potrebno zahtevek zavrniti kot pretiran in zato neutemeljen. Pritožbeno sodišče mora namreč pri določanju višine odškodnine iz naslova nepremoženjske škode po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (II. odstavek 350. člena ZPP) in pri tem ravnati enako, kot bi bila sodba rezultat kontradiktorne obravnave. Pri odmeri odškodnine je zato poleg navedenih konkretnih okoliščin upoštevalo tudi objektivno merilo, da odmerjena odškodnina ne odstopa od sodne prakse glede odškodnin v podobnih primerih (takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča v odločbi z dne 6.12.2007, opr.št. II Ips 840/2007).

Pritožnici je še pojasniti, da je šteti zgoraj navedene poškodbe med lažje poškodbe, za katere je glede na sodno prakso in konkretne okoliščine odškodnina v skupnem znesku 4.890,21 EUR (1.171.889,92 EUR) primerna in pravična ter ustrezno individualizirana in primerljiva s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih iz sodne prakse. Višja odškodnina od tako odmerjene bi bila neustrezna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice le delno ugodilo in ji prisodilo odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 300.00 EUR (71.892,00 SIT), v nadaljnjem, kolikor zahteva še višjo odškodnino od prisojene, to je za 951,88 EUR (228.108,52 SIT) pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V skladu s 4. točko 358. člena ZPP je ob obrazloženem sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je celotno odškodnino zvišalo na 4.890,21 EUR (1.171.889,92 SIT), katero mora toženec plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Zaradi delne spremembe odločitve o višini odškodnine je pritožbeno sodišče po II. odstavku 165. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka. Upoštevalo je pravilno odmero pravdnih stroškov, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 5) in tožničin uspeh v pravdi glede na v pritožbenem postopku zvišano odškodnino. Stroški tožnice znašajo tako glede na njen 83,71% pravdni uspeh (prej 78%) 630,23 EUR, katere ji mora v roku 15 dni povrniti toženec, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker je tožnica s svojo pritožbo delno uspela, je upravičena do delne povrnitve pritožbenih stroškov, katere ji mora v skladu z II. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP povrniti toženec. Njen pritožbeni uspeh je šteti kot 24,00 % (zahtevala je zvišanje odškodnine za 1.251,88 EUR, pritožbeno sodišče pa je le-to zvišalo za 300,00 EUR). V skladu z Odvetniško tarifo (OT) in upoštevaje vrednost ene točke 0,459 EUR so njeni stroški 151,69 EUR (za pritožbo 250 točk in ne priglašenih 500 točk, saj je pritožbeno sporni znesek 1.251,88 EUR, za poročilo stranki o uspehu pritožbe 20 točk, za materialne stroške 5,4 točke (2% od 270 točk) in 20% DDV, ni ji pa priznati stroškov za poročilo o prejeti sodbi sodišča prve stopnje, saj ji je te stroške priznalo že sodišče prve stopnje in stroškov poročila o vloženi pritožbi, saj so ti stroški že vsebovani v stroških sestave pritožbe). Glede na pritožbeni uspeh je tožnica upravičena do pritožbenih stroškov v višini 36,41 EUR, katere ji je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje (načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji vrhovnega sodišča RS dne 13.12.2006).

Pritožbeno sodišče je upoštevaje določila Zakona o uvedbi eura (ZUE) opravilo ustrezen preračun tolarskih zneskov v novo denarno valuto, ki se v Republiki Sloveniji od 1.1.2007 dalje uporablja kot zakonito plačilno sredstvo.