Jedro

Nekaj mesecev star otrok (sam po sebi) ne more predstavljati razloga za odložitev izvršbe. "Tretji" lahko vloži le ugovor, ne pa predloga za odložitev izvršbe.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 4.11.1993 (sklep o zavrnitvi ugovora in predloga za odložitev izršbe) se zavrne kot neutemeljena in se sklep potrdi.

Pritožba zoper sklep z dne 26.11.1993 (sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe in o zavrženju predloga "tretjih") se zavrne kot neutemeljena in se sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s prvoizpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi in njen predlog za odložitev izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom opr.št. In 276/92 z dne 22.9.1992. Z drugoizpodbijanim sklepom pa je zavrnilo ponoven predlog za odložitev izvršbe, predlog "tretjih" ml. A.B. in An.B. pa je zavrglo.

Zoper oba sklepa se pritožujejo dolžnica in prizadeti stranki A.B. in An. B. V prvi pritožbi, torej pritožbi zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen ugovor in prvi predlog za odložitev izvršbe dolžnica uveljavlja pritožbene razloge v skladu z določbami Zakona o izvršilnem postopku in navaja, da pravnomočen izvršilni naslov zavezuje zgolj dolžnico, ki je tudi edina bila tožena v pravdnem postopku in je zaradi tega nevzdržno izvršilno dovolilo, iz katerega izhaja, da je dolžnica dolžna upniku izročiti garsonjero prazno oseb.

Dejstvo je, da v stanovanju že od 1.9.1988 živi dolžničin mož An.B. in da se je dne 25.8.1993 rodila hči A.B. Mati dolžnice pa v stanovanju živi od 1.1.1991 dalje. Vse te prizadete stranke v pravdnem postopku niso sodelovale in je zato sklep sodišča prve stopnje nesprejemljiv. Tudi odločitev o predlogu za odložitev izvršbe ni pravilna. Dolžnica je slabega zdravstvenega stanja, poleg tega mora skrbeti za komaj nekaj mesecev staro hči A.B.. Dne 15.5.1993 se je poročila z An.B., kakor izhaja to iz poročnega lista. Realizacija prisilne izvršbe zaradi vsega navedenega ni sprejemljiva. Dolžnici in prizadetim strankam bo namreč nastala nenadomestljiva škoda, še posebej ob dejstvu, da prihaja dolga in huda zima in se bo mlada družina znašla v brezizhodni situaciji.

V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo ponoven predlog za odložitev izvršbe dolžnica in tretji uveljavljajo pritožbene razloge v skladu z določbami Zakona o izvršilnem postopku. Opozarjajo na nerazumen izrek izpodbijanega sklepa, pri čemer je le iz obrazložitve moč zaslediti, da je sodišče zavrnilo predlog dolžnice in prizadetih strank za odložitev izvršbe. Dolžnica ponovno poudarja, da je hudo bolna, vendar se ne more podvreči zdravljenju, kajti njena komaj nekaj mesecev stara hči zahteva materinsko skrb, ki jo je ona kot mati dolžna dojenčku nuditi. Ne gre za zavlačevanje postopka, ampak za objektivne okoliščine, kot so bolezen dolžnice, nekaj mesecev stara hči in nastopajoča huda zima. Vse to bi pripeljalo do neslvtenih težav, ki bi nastale dolžnici in prizadetima strankama.

Vsi skupaj bi se namreč znašli na cesti in že to predstavlja nenadomestljivo škodo. Sicer pa dolžnica in obe prizadeti osebi menijo, da bi bilo treba iz teh razlogov deložacijo, ki je določena za 16.12.1993, odložiti vsaj do meseca maja 1994. Udeleženca v pritožbi tudi zatrjujeta, da je pri njiju izkazan pravni interes za predmetno zadevo in zato ni prav, da je sodišče njun predlog zavrglo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pri preizkusu izpodbijanih sklepov je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Izvršilni naslov za to izvršbo je sodba, ki toženi stranki, sedaj dolžnici nalaga, da izprazni garsonjero, se iz nje izseli in jo izroči tožeči stranki. Kaj to pomeni? To pomeni, da je treba garsonjero prazno izročiti tožeči stranki in nikakor ni sprejemljivo stališče, da izpraznitev ni možna zaradi oseb, ki jih je v garsonjero pripeljala dolžnica. Obveznost izselitve se razteza na vse osebe, ki stanujejo z dolžnico na podlagi njenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi. Prav tako je pravilno zavrnilo prvi predlog za odložitev izvršbe, ki ga je vložila dolžnica sama in v katerem je uveljavljala svoje slabo zdravstveno stanje in slabo zdravstveno stanje njene matere G.V. Pri tem seveda ne gre prezreti, da je o tem predlogu, ki ga je dolžnica vložila 2.10.1992 sodišče odločalo 4.11.1993, torej več kot po enem letu, kar predstavlja "dejanski odlog izvršbe za več kot eno leto". Ne glede na to pa tudi pritožbeno sodišče meni, da so razlogi, iz katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo ta prvi predlog za odložitev izvršbe, pravilni. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

Tudi pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ponoven predlog za odložitev izvršbe in zavrglo predlog "tretjih", ne more imeti uspeha, saj samo dejstvo, da ima dolžnica sedaj nekaj mesecev starega otroka, ne more predstavljati razloga, zaradi katerih bi bila odložitev izvršbe utemeljena. Dolžnica bi morala za verjetno izkazati, da bi z izvršbo pretrpela znatnejšo škodo, kar pa samo golo dejstvo, da bi se vsi znašli na cesti, še ne predstavlja. Tudi ni mogoče govorii o posebno upravičenih razlogih za odložitev izvršbe, kajti kot pravi sodišče prve stopnje, je bila dolžnica že leta 1991 seznanjena s tem, da bo morala stanovanje zapustiti. V tem času, torej v roku dveh let, bi dolžnica brez nadaljnjega lahko našla neko rešitev, ne pa da se je v tem času poročila in imela otroka in sedaj vse to uveljavlja kot razlog, zaradi katerega se naj izvršba odlaga.

Poleg tega pa je treba reči, da starost otroka ne more biti razlog za odložitev izvršbe, saj npr. po preteku enega leta otrok ne bo prav nič bolj sposoben bivati "na cesti" kot je sedaj. Če bi šteli mladost otroka za enega od razlogov za odložitev izvršbe, potem bi se morala izvršba odlagati za nekaj let, kar pa prav gotovo ni sprejemljivo.

Pravilen pa je tudi sklep, s katerim je sodišče zavrglo predlog tretjih za odložitev izvršbe, kajti zakon v 63. čl. govori o tem, da je dolžnik tisti, ki lahko predlaga odložitev izvršbe. "Tretji" pa se pojavlja v Zakonu o izvršilnem postopku le kot tisti, ki lahko vlaga ugovor. Ugovora pa "tretji" niso vložili. Končno pa je treba reči, da so lahko udeleženci v postopku le tiste osebe, ki uveljavljajo kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa niso stranke v postopku. Ml. hči A. in mož dolžnice pa kakšne svoje pravice ne morejo uveljavljati, saj nobene take pravice nimata, kar pa pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju njunega predloga za odložitev izvršbe pravilna.

Določbe ZIP so v tem sklepu uporabljene kot republiški predpis po prvem odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).