Jedro

V sodbi, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo, mora oceniti vse relevantne navedbe zahteve.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim plačilnim nalogom je bila M.S. kot odgovorni osebi pravne osebe V.d.o.o., zaradi prekrška po drugem odstavku 397. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izrečena globa v višini 400 eurov. Okrajno sodišče v Celju je zahtevo storilke za sodno varstvo zoper plačilni nalog zavrnilo in storilki naložilo plačilo sodne takse.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je sodišče z navedeno sodbo kršilo drugi odstavek 167. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, saj v sodbi ni presodilo vseh navedb zahteve za sodno varstvo. Namesto tega je le prebralo spisovno gradivo in v razlogih citiralo določbe zakona, ki jih je storilka kršila. Glede navedb zahteve je ugotovilo, da jim "ni moglo slediti", saj je ob presoji ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi spisovnega gradiva ugotovilo, da je prekrškovni organ pravilno ugotovil dejansko stanje. Poleg tega sodba ne vsebuje nobene navedbe o utemeljenosti odgovornosti odgovorne osebe po 15. členu ZP-1. Storilka je navajala, da je računovodske storitve za V.d.o.o. vodil računovodski servis J.A. s.p., ki je za leto 2007 obračunal vse davke in prispevke od plač storilke kot edine zaposlene v V.d.o.o., ki jih je družba tudi plačala. O tem je računovodski servis obvestil davčni organ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilki prekrška, ki nanjo ni odgovorila.

B.

4. Odločanje o zahtevi za sodno varstvo predstavlja (praviloma) edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku, obenem pa gre za odločanje o pravnem sredstvu zoper odločbo (plačilni nalog) prekrškovnega organa. Odločanje sodišča v tem postopku je omejeno zlasti (pred novelo ZP-1E pa izključno) na uveljavljane razloge zahteve za sodno varstvo in je po svoji naravi instančno (sodba VS RS IV Ips 23/2007 z dne 18.11.2007); gre za odločanje o pravnem sredstvu, ki ga je mogoče vložiti iz vseh klasičnih pritožbenih razlogov, to je kršitev materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi izrečenih sankcij, odvzema premoženjske koristi, stroškov postopka in odločitve o premoženjskopravnem zahtevku.

5. Zakon ne predpisuje vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 30/2007 z dne 20.9.2007 presodilo, da je zato treba na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1 smiselno uporabiti določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Po določbi drugega odstavka 167. člena ZP-1 višje sodišče v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe (in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti). Ob smiselni uporabi citirane določbe je torej sodišče dolžno v sodbi, s katero odloči o zahtevi za sodno varstvo, oceniti relevantne navedbe zahteve. Če tega ne stori, je podana (relativno) bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1, pod pogojem, da je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je storilka M.S. v zahtevi za sodno varstvo svoje trditve glede (ne)storitve očitanega prekrška dovolj konkretno problematizirala ter jih podprla s priloženimi listinami, predlagala pa je tudi izvedbo dokazov. Sodišče njenih trditev niti ni preizkušalo, ampak jih je zavrnilo s posplošeno obrazložitvijo, da navedbam zahteve za sodno varstvo "ni moglo slediti", saj je ob presoji ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi spisovnega gradiva ugotovilo, da je prekrškovni organ pravilno ugotovil dejansko stanje, njenih dokaznih predlogov pa sodišče glede na ugotovitev o pravilnosti ugotavljanja in postopanja prekrškovnega organa ni sprejelo.

7. Prav tako izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je M.S. kot odgovorna oseba družbe V.d.o.o., odgovorna za prekršek po drugem odstavku 397. člena ZDavP-2, čeprav je storilka v zahtevi za sodno varstvo navajala, da je računovodske storitve za V.d.o.o. vodil računovodski servis J.A. s.p., ki je za leto 2007 obračunal vse davke in prispevke od plač storilke kot edine zaposlene v V.d.o.o. Sodišče se do njenih trditev niti ni opredelilo, ampak se je zgolj sklicevalo na spisovno gradivo in predložitveno poročilo prekrškovnega organa, iz katerega izhaja, da je storilka storila prekršek kot odgovorna oseba pravne osebe V.d.o.o., ker do dne 31.1.2008 davčnemu organu ni predložila podatkov za odmero dohodnine za leto 2007, pa bi to v skladu s 337. členom ZDavP-2 morala storiti. To ne zadošča, saj je treba odgovornost odgovorne osebe v sodbi konkretizirati, ker odgovorna oseba odgovarja za prekršek, če je bil storjen z njenim dejanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva (drugi odstavek 15. člena ZP-1).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi sodišče moralo navedene okoliščine, ki so pravno relevantne in se nanašajo na odločilna dejstva, od katerih je odvisno, ali je bil prekršek sploh storjen, in odgovornost odgovorne osebe za storjeni prekršek, preučiti in se v sodbi do njih opredeliti. Ker tega ni storilo, je očitek zahteve za varstvo zakonitosti o bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 utemeljen, zaradi česar je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje.