Jedro

V obravnavanem primeru dokončen posamični upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o vtoževanih pravicah, sploh ni bil izdan. Zaradi neizpolnjene procesne predpostavke, določene v 63. členu ZDSS-1, pogoji za vsebinsko odločanje niso izpolnjeni. Pri tem ni relevantno, ali bi tožnik v postopku pred tožencem s takšno zahtevo sploh uspel glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je pri njem od 24. 2. 2020 dalje podana I. kategorija invalidnosti, do tedaj pa je bil invalid II. kategorije invalidnosti, na tej podlagi pa ni pridobil pravice do poklicne rehabilitacije, ki jo glede na starost edino lahko pridobi kot invalid II. kategorije invalidnosti, ne pa drugih pravic, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 11. 2020 in št. ... z dne 16. 7. 2020 ter da se tožniku priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja v času od 18. 1. 2020 do 23. 2. 2020, in sicer plačilo prispevkov iz obveznega socialnega zavarovanja in nadomestilo iz naslova invalidskega zavarovanja. Obenem je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Po mnenju tožnika je potrebno v spornem obdobju od 18. 1. 2020 do 23. 2. 2020 izhajati iz ugotovitve Zavoda A. z dne 17. 1. 2020, da poklicna rehabilitacija za tožnika ni smiselna in ugotovitve naslovnega sodišča v socialnem sporu zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije opr. št. V Ps 776/2018 v sodbi z dne 2. 12. 2020 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp (pravilno: Psp) 66/2021 z dne 4. 5. 2021, da je tožnik od 18. 4. 2018 dalje zmožen za delo kot invalid III. kategorije izključno za dela po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 30. 3. 2018 in da je bil začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu (60 %) in bolezni (40 %) od 11. 4. 2018 do 17. 1. 2020. Iz slednjega tako izhaja, da je bil tožnik v času od 18. 1. 2020 do 23. 2. 2020 začasno zmožen za delo kot invalid III. kategorije, izključno za dela po odločbi z dne 30. 3. 2018 vse do izdaje odločbe tožene stranke z dne 3. 6. 2020, ko je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 40 % in poškodbe zunaj dela 30 % ter bolezni 30 % s pravico do invalidske pokojnine. Toženec je z izpodbijanima odločbama v tem postopku odločil, da tožnik nima pravice do poklicne rehabilitacije in je posledično sodba naslovnega sodišča z dne 13. 6. 2018 neizvršljiva. Vendar je potrebno tožniku v spornem obdobju priznati določene pravice iz naslova socialnih zavarovanj, za katere je bil pred nastankom invalidnosti zavarovan. Če torej sodba, ki je tožnika razvrstila v II. kategorijo invalidnosti s pravico do rehabilitacije ni izvršljiva in tožnik iz tega naslova ne more zahtevati priznanja pravice do poklicne rehabilitacije, naslovno sodišče pa do datuma 17. 1. 2020 tožniku priznava začasno nezmožnost za delo kot invalidu III. kategorije po odločbi z dne 30. 3. 2018, hkrati pa mu gre pravica do invalidske pokojnine šele od 24. 2. 2020, je jasno, da mu v vmesnem obdobju od 18. 1. 2020 do 23. 2. 2020 gre pravica do nadomestila kot invalidu III. kategorije. Drži, da bi lahko tožnik svoje pravice v spornem obdobju uveljavljal v postopku zoper prvostopenjsko odločbo z dne 3. 6. 2020 in zahteval pravice iz naslova invalidnosti I. kategorije že od 18. 1. 2020 dalje, pa jih ni. S tem si je škodoval le v delu višine nadomestila, do katerega je v vsakem primeru upravičen, saj je bil tudi v spornem obdobju invalid in na dan 17. 1. 2020 zavarovan za primer invalidskega zavarovanja. Dejstvo, da tožnik ni uveljavljal pravice do invalidske pokojnine v postopku pred toženo stranko tudi za sporno obdobje, mu ne odvzema pravic iz invalidskega zavarovanja, ki mu gredo kot invalidu III. kategorije invalidnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije izhaja, da sta bili s sodbo prvostopnega sodišča opr. št. V Ps 551/2018 z dne 13. 6. 2019 odpravljeni prvostopna odločba toženca z dne 23. 11. 2017 in dokončna odločba toženca z dne 30. 3. 2018 (I. točka izreka). Tožnik je bil s citirano sodbo razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 60 % in bolezni 40 % od 13. 11. 2017 dalje (II. točka izreka). Hkrati je bilo odločeno, da bo o pravicah tožnika iz naslova II. kategorije invalidnosti odločila tožena stranka v posebnem upravnem postopku, ki ga mora uvesti v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Citirana odločba z dne 13. 6. 2019 je dne 2. 7. 2019 postala pravnomočna.

5. S citirano sodbo z dne 13. 6. 2019 je sodišče prve stopnje med drugim odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 30. 3. 2018 in prvostopno odločbo toženca z dne 23. 11. 2017, s katero je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto: zmožen za delo, ki se opravlja le z nožnimi komandami le z levo nogo, s polnim delovnim časom od 13. 11. 2017 dalje. Z dokončno odločbo z dne 30. 3. 2018 pa je bila prvostopna odločba z dne 23. 11. 2017 spremenjena tako, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal fizično lažje delo, lahko z občasno hojo na krajše razdalje po ravnem terenu, brez vožnje motornih vozil v poklicne namene, ne na višini oziroma tam, kjer obstaja večje tveganje za poškodbe pri delu in ne del, ki zahtevajo dobro gibljivost desnega stopala, s polnim delovnim časom od 13. 11. 2017. Na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje z dne 13. 6. 2019 je torej tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu (60 %) in bolezni (40 %) od 13. 11. 2017 dalje in ni več delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ker sta bili odločbi z dne 23. 11. 2017 in z dne 30. 3. 2018 odpravljeni. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da se tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja. Pravno zmotno je tudi stališče pritožbe, da je potrebno upoštevati ugotovitve naslovnega sodišča v socialnem sporu zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije V Ps 776/2018 v sodbi z dne 2. 12. 2020. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2. 12. 2020 ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu od 18. 4. 2018 do 17. 1. 2020 in zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu od 18. 1. 2020 do 23. 2. 2020. Višje delovno in socialno sodišče pa je nato s sodbo opr. št. Psp 66/2021 z dne 4. 5. 2021 citirano sodbo prvostopnega sodišča z dne 2. 12. 2020 spremenilo tako, da je ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu (60 %) in bolezni (40 %) tudi od 11. 4. 2018 do 17. 1. 2020. Navedeno pomeni, da je bilo s citiranima sodbama odločeno o začasni nezmožnosti za delo tožnika za čas od 11. 4. 2018 do 17. 1. 2020, tožena stranka pa je bila Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

6. Glede na navedeno je zmotno stališče pritožbe, da iz slednjega izhaja, da je bil tožnik v času od 18. 1. 2020 do 23. 2. 2020 začasno nezmožen za delo kot invalid III. kategorije, izključno za dela po odločbi z dne 30. 3. 2018, vse do izdaje odločbe toženca z dne 3. 6. 2020, ko je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je bil tožnik na podlagi sodbe opr. št. Psp 551/2018 z dne 13. 6. 2019 napoten na Zavod A. zaradi preučitve možnosti poklicne rehabilitacije. Iz zaključnega mnenja zavoda A. z dne 17. 1. 2020 izhaja, da poklicna rehabilitacija za tožnika ni smiselna in da se tožnik s tem strinja. Tožnik se namreč ne čuti več sposobnega za pridobitno delo – posledično ni motiviran za prekvalifikacijo.

8. Na podlagi takšnega mnenja in ugotovitev je toženec s prvostopno odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 7. 2020 odločil, da tožnik nima pravice do poklicne rehabilitacije. Takšno odločitev pa je nato toženec z izpodbijano dokončno odločbo iste opr. št. z dne 4. 11. 2020 potrdil kot pravilno in zakonito in zavrnil tožnikovo pritožbo. Citirani odločbi sta predmet tega spora. Torej je bilo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) dolžno presojati pravilnost in zakonitost citiranih odločb v materialnem in procesnem smislu. Torej, ali je toženec pravilno postopal in pravilno odločil. 9. Kot izhaja že iz obrazloženega, je s sodbo opr. št. V Ps 551/2018 z dne 13. 6. 2019, ki je postala pravnomočna 2. 7. 2019, sodišče prve stopnje odločilo, da bo o pravicah tožnika iz naslova II. kategorije invalidnosti odločil toženec v posebnem upravnem postopku, in mu naložilo, da mora ta postopek uvesti v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Skladno s citirano pravnomočno sodbo je toženec tudi postopal in o pravicah na podlagi II. kategorije invalidnosti odločil z izpodbijanima odločbama. Na podlagi citirane pravnomočne sodbe je bil tožnik napoten na Zavod A. zaradi preučitve možnosti poklicne rehabilitacije. Na podlagi mnenja, da pri tožniku poklicna rehabilitacija ni smiselna, tožnik pa se je s tem strinjal, je toženec s prvostopno odločbo z dne 16. 7. 2020, potrjeno z odločbo z dne 4. 11. 2020 pravilno odločil, da tožnik nima pravice do poklicne rehabilitacije. S citiranima odločbama je toženec tudi določil okvir sporne presoje.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožbeni zahtevek na odpravo citiranih odločb toženca z dne 16. 7. 2020 in z dne 4. 11. 2020, ker sta pravilni in zakoniti, zavrnilo.

11. Obenem je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da se tožniku priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja v času od 18. 1. 2020 do 23. 2. 2020, in sicer plačilo prispevkov obveznega socialnega zavarovanja in nadomestilo iz naslova invalidskega zavarovanja, saj takšna tožba ni sklepčna. Iz zatrjevanih dejstev namreč ne izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu oziroma ne izhaja zatrjevana pravna posledica. Določno in pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik na podlagi II. kategorije invalidnosti ne more pridobiti pravic, ki jih vtožuje oziroma ne more pridobiti nobenih drugih pravic, razen poklicne rehabilitacije. Ne glede na navedeno pa bi sodišče pravno formalno pravilno tožbo v tem delu moralo zavreči skladno z določbo 75. člena ZDSS-1. 12. Po ZDSS-1 in tudi sodni praksi je obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega upravnega postopka. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1). Predmet obravnavanja in odločanja v sodnosocialnem sporu je torej določen že z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom, izven predmeta, o katerem je bilo odločeno, pa ni dopustno soditi. V obravnavanem primeru pa takšen dokončen posamični upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o vtoževanih pravicah, sploh ni bil izdan. Zaradi neizpolnjene procesne predpostavke določene v 63. členu ZDSS-1 pogoji za vsebinsko odločanje niso izpolnjeni. Pri tem ni relevantno, ali bi tožnik v postopku pred tožencem s takšno zahtevo sploh uspel glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je pri njem od 24. 2. 2020 dalje podana I. kategorija invalidnosti, do tedaj pa je bil invalid II. kategorije invalidnosti, na tej podlagi pa ni pridobil pravice do poklicne rehabilitacije, ki jo glede na starost edino lahko pridobi kot invalid II. kategorije invalidnosti, ne pa drugih pravic, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.