Jedro

Kljub temu, da tožnik v času delovne nezgode ni nosil delovne obleke, ki bi lahko preprečila oziroma vsaj zmanjšala poškodbe, njegov soprispevek k nastanku škode ne more biti večji od 30%, saj zavarovanec tožene stranke ni nadziral delavca, če uporablja predpisana delovna sredstva. Navedene dolžnosti se ne razbremeni zgolj s tem, da nabavi varovalno opremo oziroma pripomočke za varno delo, pač pa mora poskrbeti za uporabo le-teh, saj le z uporabo teh pripomočkov zagotovi varno delo. V skladu z določbami ZVZD mora tudi delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

Ali je podana negmotna škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca, itd. Presoja pa se tudi, ali in v kakšni meri spremenjena zunanjost oškodovanca vzbuja v okolju gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost. Subjektivno merilo pa pomeni vplivanje vseh navedenih elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje nasploh. Subjektivne lastnosti oškodovanca se pri tem upoštevajo do razumne mere.

Izrek

1.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se prisojena odškodnina zniža za 630,00 EUR (na 1.435,00 EUR), - v 3. točki izreka se zavrnjeni del posledično zviša za 630,00 (na 2.315,00 EUR).

- v 2. točki pa se spremeni tako, da se pravdni stroški znižajo za 230,28 EUR (na 1.032,91 EUR).

2.V preostalem delu se pritožba tožene stranke ter pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 56,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.065,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, ter pravdne stroške v znesku 1.263,19 EUR v roku 15 dni po izdaji sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.685,00 EUR s pripadki je zavrnilo.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je uspela tožeča stranka, pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnik v tožbi navajal, da je do nezgode prišlo pri vrtanju ventilatorja s fiksnim svedrom, pri čemer je z levo roko držal ventilator, z desno roko pa ročko vrtalnega stroja. Pri tem je sveder tožniku zgrabil levo roko in ko je tožnik z desno roko skušal rešiti svojo levo roko, je sveder zagrabil jopico na desni roki in mu poškodoval desno roko. Tožnik ni pravočasno zatrjeval, da je do poškodbe prišlo pri prevrtanju ventilatorja, kar naj bi bilo po mnenju izvedenca za varnost in zdravje pri delu pogoj za nastanek nezgode. Tožnik je navedbe o prevrtanju obdelovanca podal prepozno in s tem spremenil trditveno podlago, sodišče pa jo je kljub ugovorom tožene stranke upoštevalo kot pravočasno. Nadalje tožena stranka navaja, da po mnenju izvedenca do poškodbe ne bi moglo priti brez prevrtanja obdelovanca in če bi tožnik uporabljal zaščitno obleko. Dejstvo je, da tožnik pri delu ni bil oblečen v zaščitno obleko, temveč v svojo jopico, kar je bilo po mnenju izvedenca usodno za nastanek poškodbe. Tožniku je delodajalec izročil zaščitno delovno obleko, ki pa je tožnik v času nezgode ni nosil. Vzročno zvezo za nastanek nezgode je potrebno iskati ravno v dejstvu, da tožnik v času nezgode ni nosil delovne obleke, kar je privedlo do tega, da se je tožnikov rokav zapletel v sveder. Glede na to je sodišče prenizko ocenilo tožnikov prispevek k nastanku nezgode in poškodbe. Tožena stranka nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine, češ, da je ta previsoka in da sodišče ni dovolj upoštevalo izvedeniškega mnenja izvedenca kirurga. Izvedenec navaja, da gre za lahko telesno poškodbo, da je bilo zdravljenje končano po 22 dneh, da tožnik hudih bolečin ni imel, srednje pa so trajale skupno 14 dni, občasne lahke pa ima še sedaj, da je bil primarni strah kratkotrajen – pol ure, sekundaren strah pa je bil blažji in je trajal od enega do dveh mesecev. Izvedenec je tudi pojasnil, da pri tožniku ne gre za skaženost, sodišče pa je kljub temu tožniku priznalo odškodnino iz tega naslova. Izvedenec je poimenoval nežne tožnikove brazgotine kot kozmetični defekt in je izrecno zapisal, da ne gre za takšno spremembo zunanjosti, ki bi jo mogli opredeliti kot skaženost. V zvezi z materialno škodo tožena stranka meni, da je sodišče neupravičeno tožniku prisodilo odškodnino za obleko, ki je bila v nezgodi poškodovana, saj je bil tožnik v času nezgode v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu oblečen v svojo jopico, čeprav je razpolagal z delovno obleko. Po mnenju izvedenca pa sveder delovne obleke ne bi mogel zgrabiti.

3.Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da bi v primeru, če bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, sodišče moralo odločiti, da je v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke za vso tožniku nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanka tožene stranke objektivno odškodninsko odgovorna ter da je podana tudi njena krivdna odškodninska odgovornost. V primeru, ko sodišče ugotovi objektivno odškodninsko odgovornost, krivdne odgovornosti sploh ne presoja, zato izpodbijana sodba ne more biti ustrezna. Sodba je sama s seboj v nasprotju, saj najprej ugotavlja, da gre za objektivno nevarno delo in da se zavarovanec tožene stranke oziroma tožena stranka ni razbremenila odgovornosti, potem pa tožniku pripiše 30 % soprispevek. Edini očitek, ki gre tožniku je ta, da ni delal dovolj previdno, ker naj bi med vrtanjem s preveliko silo pritiskal na sveder. Sama organizacija dela pa je na strani delodajalca in delodajalec je tisti, ki odgovarja za način dela in za nadzor ter skrbi za to, da delavci uporabljajo pravilno delovno opremo in delajo na pravilen način. V zvezi z višino prisojene odškodnine tožnik navaja, da je ta glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka ter da bi mu morala biti prisojena odškodnina v celotnem zahtevanem znesku. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti je tožnik zahteval 2.700,00 EUR, sodišče pa mu je prisodilo 2.200,00 EUR, zmanjšano za 30 %. Iz sodbe ni razvidno, da je zahtevek nad 2.200,00 EUR zavrnjen. Odškodnina za prestani strah je prenizka, saj se je tožnik ob škodnem dogodku zelo prestrašil in je utrpel hud primaren strah, njegov strah pa je bil utemeljen tudi tekom zdravljenja. Navedeno izhaja tako iz tožnikovega zaslišanja kot tudi iz izvedenskega mnenja. Pri odškodnini iz naslova skaženosti je potrebno upoštevati dejstvo, da je tožnik mlad in da sprememba zunanjosti nanj vpliva še toliko bolj, saj zaradi tega težje navezuje stike in zaradi skaženosti trpi duševne bolečine. Pri odmeri materialne škode je sodišče nepravilno določilo tek zakonskih zamudnih obresti, saj premoženjska škoda šteje za zapadlo z dnem nastanka in bi morala tožena stranka tožniku plačati od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo obresti od 9.1.2009 dalje do plačila. Tožnik izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Nepravilna je odločitev sodišča, da se mu prizna nagrada samo za en narok, saj sodna praksa glede tega ni enotna. Pri odmeri stroškov toženi stranki pa je sodišče nepravilno upoštevalo tudi takso, saj tožena stranka povrnitve stroškov sodnih taks sploh ni zahtevala.

4.Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in morebitne absolutne bistvene kršitve določb postopka (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 339. člena ZPP).

6.Po presoji pritožbenega sodišča navedbe glede (ne)pravočasnosti tožnikovih navedb o prevrtanju ventilatorja niso utemeljene, saj je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v okviru trditvene podlage, ki jo je podal tožnik. Ta je že v tožbi navedel, da je do obravnavane poškodbe prišlo pri vrtanju ventilatorja s fiksnim svedrom, ko ga je sveder zagrabil za levo roko. Ko je z desno roko poskušal rešiti levo roko, mu je sveder zagrabil jopico na desni roki, zaradi česar je prišlo do poškodb. Izvedenec s področja varstva in zdravja pri delu je kot strokovnjak s svojega področja v okviru tožnikovih navedb le natančneje pojasnil vzrok za nastanek vibracij in močnega sunka, ki je imel za posledico, da se je tožnik z roko tako približal svedru, da je ta s svojo spiralo zagrabil mehak del jopiča in ga navil na orodje. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb pravdnega postopka in so pritožbeni očitki tožene stranke v tej smeri neutemeljeni.

7.Na pritožbeni stopnji ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da do poškodbe ne bi moglo priti, če bi bil tožnik v času spornega dogodka oblečen v delovno obleko in ne v svoj volneni pulover. Vendar se tožena stranka zaradi tega dejstva svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj je prav tako nesporno, da je bilo primaren vzrok za nastanek delovne nezgode dejstvo, da zavarovanec tožene stranke ni spoštoval navodil za varno delo na vrtalnem stroju, da morajo biti predmeti, ki se vrtijo, pritrjeni na delovno mizo z ročnim ali strojnim primežem, oziroma da mora biti vrtalna naprava narejena tako, da je zavarovana proti zasuku ali pa mora biti predmet ali obdelovanec zasidran proti zasuku. Ko brez škodljivega ravnanja tudi dogodkov, ki so sledili, ne bi bilo, pa o pretrganju vzročne zveze ni mogoče govoriti. Gotovo pa je to dejstvo potrebno upoštevati v luči določbe 1. odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o deljeni odgovornosti, skladno s katero ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ugovor deljene odgovornosti je mogoč tako pri krivdni kot pri objektivni odgovornosti, zato je tožnikov pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, neutemeljen. Drži sicer, da v primeru, ko sodišče ugotovi objektivno odškodninsko odgovornost, ni potrebno presojati, ali je podana tudi krivdna odgovornost, vendar takšno ravnanje sodišča prve stopnje na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni imelo vpliva.

8.Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je k nastanku škode s svojim ravnanjem deloma prispeval tudi tožnik, pri čemer je soprispevek tožnika pravilno ocenjen na 30%. Kljub temu, da tožnik v času delovne nezgode ni nosil delovne obleke, ki bi lahko preprečila oziroma vsaj zmanjšala poškodbe, njegov soprispevek k nastanku škode ne more biti večji, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da zavarovanec tožene stranke ni nadziral delavca, če uporablja predpisana delovna sredstva. Dolžnost delodajalca pa je, da mora nadzorovati, ali delavec pred in med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD). Navedene zakonske obveznosti se ne razbremeni zgolj s tem, da nabavi varovalno opremo oziroma pripomočke za varno delo, pač pa mora poskrbeti za uporabo le-teh, saj le z uporabo teh pripomočkov zagotovi varno delo. Po drugi strani pa si tudi tožnik neutemeljeno prizadeva za ugotovitev, da je za nastanek škode izključno odgovoren zavarovanec tožene stranke. V skladu z določbami ZVZD (9. člen in 1. odstavek 36. člena ZVZD) mora tudi delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. ZVZD torej tudi delavcem nalaga skrb za varovanje lastnega življenja in zdravja. Ker tožnik dela ni opravljal s tolikšno pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje življenje in zdravje, njegovo ravnanje predstavlja kršitev drugega odstavka 9. člena ZVZD. Iz nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik delo opravljal s premajhno pazljivostjo in da pri delu ni bil dovolj previden, ker je med vrtanjem s preveliko silo pritisnil na ročico, zaradi česar je predrl steno ventilatorja in povzročil, da obdelovanec ni bil več obvladljiv. Prav tako je uporaba varovalne delovne obleke tudi stvar odgovornega ravnanja tožnika samega.

9.V konkretnem primeru ni sporno, kakšen je obseg nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku, obe pravdni stranki pa izpodbijata višino prisojene odškodnine.

10.Po 1. odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Temeljni načeli za odmero te odškodnine sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

11.Glede telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju je sodišče prve stopnje ocenilo, da pripada tožniku odškodnina v višini 2.200,00 EUR, tožnikov zahtevek nad tem zneskom pa je zavrnilo, kar izhaja iz 3. točke izreka izpodbijane sodbe. Tožnik je zaradi škodnega dogodka utrpel lahke telesne poškodbe, in sicer odrgnine na levi podlakti, na mezincu in hrbtišču desne roke ter udarnine na desnem zapestju, hrbtišču desne roke in na mezincu desne roke. Tožniku je bila napravljena toaleta ran in imobilizacija desne roke z opornico in pestovalko. Priporočeno mu je bilo hlajenje in počitek, roka je bila zatečena. Trpel je neprestane srednje bolečine 9 dni, občasne srednje hude bolečine 5 dni in neprestane lahke bolečine 8 dni, občasne lahke bolečine pa trpi tudi ob spremembah vremena in izrazitejših fizičnih naporih. Jemati je moral sredstva proti bolečinam, ambulantno je moral obiskati svojega zdravnika ter kirurško ambulanto, dvakrat je bil izpostavljen RTG slikanju. Ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem po določbi 179. člena OZ, upoštevaje pri tem sodno prakso, ki se je razvila v podobnih primerih, kakor tudi načelo individualizacije odškodnine, narekujejo znižanje odškodnine na 1.500,00 EUR. V tem delu je delno utemeljena pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena. Zaradi soprispevka tožnika k nastali škodi pa se navedeni znesek zmanjša za 30 % in znaša 1.050,00 EUR.

12.Kar zadeva odškodnino za prestani primarni in sekundarni strah v višini 500,00 EUR (upoštevajoč 30 % soprispevek znaša odškodnina za strah 350,00 EUR) je po presoji pritožbenega sodišča ta povsem primerna. Sodišče prve stopnje je, v nasprotju s pritožbenimi očitki tožeče stranke zadostno upoštevalo tako intenzivnost strahu kot tudi njegovo trajanje in tudi v tem delu pritožba tožeče stranke ni utemeljena, prav tako pa tudi ne pritožba tožene stranke.

13.Glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, pa pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da tožniku odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti ni mogoče prisoditi. Ali je podana negmotna škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca, itd. Presoja pa se tudi, ali in v kakšni meri spremenjena zunanjost oškodovanca vzbuja v okolju gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost. Subjektivno merilo pa pomeni vplivanje vseh navedenih elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje nasploh. Subjektivne lastnosti oškodovanca se pri tem upoštevajo do razumne mere.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre pri tožniku le za nežne brazgotine, ki jih je izvedenec medicinske stroke poimenoval kot kozmetični defekt, zato po presoji pritožbenega sodišča ne gre za skaženost v objektivnem smislu. Ne gre namreč za takšne brazgotine, ki bi v okolju vzbujale gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost. 14.Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odškodnino za materialno škodo, saj glede na to, da je podana soodgovornost zavarovanca tožene stranke za delovno nezgodo, ni mogoče izključiti niti njegove soodgovornosti za premoženjsko škodo, nastalo zaradi uničene jopice. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo tudi tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za materialno škodo, in sicer od 20.2.2009, tj. od poteka izpolnitvenega roka, določenega v odškodninskem zahtevku tožeče stranke z dne 3.2.2009, ki ga je tožena stranka prejela dne 4.2.2009. Drži sicer, da se skladno s 165. členom OZ odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, vendar za nastanek akcesorne obveznosti zamudnih obresti zapadlost ne zadošča. Za nastanek obveznosti plačila zamudnih obresti je potrebna zamuda z izpolnitvijo obveznosti. V zamudo pride dolžnik po 299. členu OZ z zamudo izpolnitvenega roka, če pa ta ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega izpolnitev obveznosti ustno ali pisno, z zunajsodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti. V konkretnem primeru je torej zamuda vezana na odškodninski zahtevek.

15.Tožnik torej do odškodnine za skaženost ni upravičen. Tožniku gre odškodnina v višini 1.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 500,00 EUR za strah in 50,00 EUR za uničeno jopico, ob upoštevanju 30% spoprispevka tožnika torej 1.435,00 EUR, kar znaša za 630,00 EUR manj kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Za ta znesek je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti, prisojeno odškodnino v 1. točki izreka znižati, zavrnjeni del zahtevka v 3. točki pa posledično za ta znesek zvišati.

16.Sprememba prisojene odškodnine je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Tožniku so v tem delu postopka nastali potrebni pravdni stroški v znesku 1.850,32 EUR (7. stran izpodbijane sodbe). Glede na uspeh, ki po spremembi znaša 62,50 % (70% po temelju in 55 % po višini) znašajo stroški, ki mu jih je dolžna povrniti tožena stranka 1.156,45 EUR. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tožniku skladno s sodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 56/2011) pravilno priznalo nagrado samo za en narok. Nagrada za narok po tar. št. 3102 Tarife namreč vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej . Potrebni stroški tožene stranke pa znašajo 329,44 EUR (in ne 498,19 EUR kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje), saj se ji ne priznajo stroški sodne takse, ker, kot pravilno v pritožbi opozarja tožnik, vračila le-te ni zahtevala. Tožena stranka je glede na uspeh v pravdi upravičena do povrnitve stroškov v višini 37,50%, kar znaša 123,54 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.032,91 EUR.

17.Na podlagi navedenega je torej sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, skladno s 5. alinejo 1. odstavka 358. člena ZPP, kakor izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP), saj ob preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

18.O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela s 30,51% , zato ji mora tožeča stranka v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP povrniti 30,51 % odmerjenih pritožbenih stroškov v znesku 185,00 EUR (sodna taksa za pritožbo v znesku 165,00 EUR in materialni stroški v znesku 20,00 EUR), to je 56,44 EUR. V primeru zamude mora tožnik navedeni znesek pritožbenih stroškov povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.