Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da s tem, ko sta tožnika pokojno obiskovala v bolnišnici oziroma v domu starejših občanov, toženci v ničemer niso bili obogateni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

I. „Prvo tožena stranka A. A. je dolžna tožnikoma plačati 2.814,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2019 dalje do dne plačila.

Druga tožena stranka B. B., tretje tožena stranka C. C. in četrta tožena stranka D. D. je vsaka dolžna tožnikoma plačati 4.221,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2019 dalje do dne plačila.

Peta tožena stranka E. E. je dolžna tožnikoma plačati 1.407,25 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2019 dalje do dne plačila.

II. Kar zahtevata tožnika več ali drugače, se zavrne.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške prvostopenjskega postopka.“

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prva tožena stranka A. A. dolžna tožnikoma plačati 2.798,50 EUR, druga tožena stranka B. B., tretja tožena stranka C. C. in četrto tožena stranka D. D. so vsaka dolžna tožnikoma plačati 4.197,75 EUR, peta tožena stranka E. E. pa je tožnikoma dolžna plačati 1399,25 EUR. Vse tožene stranka so poleg omenjenih zneskov dolžne plačati še zamudne obresti od 18. 1. 2019 dalje do dne plačila (I. točka izreka). Kar sta tožnika zahtevala več, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se iz vseh predvidenih razlogov pritožila tožnika in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da so toženci (poleg že prisojenih zneskov) tožnikoma dolžne plačati še sledeče zneske: prva tožena stranka 1.658,00 EUR, druga, tretja in četrta tožena stranka vsaka po 2.487,00 EUR ter peta tožena stranka 829,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Podrejeno predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Očitata, da je prvostopenjsko sodišče za obdobje od 24. 12. 2012 do 31. 12. 2012 pri oceni porabljenih ur premalo upoštevalo, da je bil to čas praznikov in je bilo treba kupiti hrano, urediti stanovanje, pripraviti večerjo ter obiskati nakupovalni center in pokopališče. Pojasnjujeta, da sta v tem obdobju za nego in pomoč zapustnice porabila 29 ur, ne pa 4 ure, kot je ugotovilo sodišče. Izračuna za leto 2013 in leto 2014 sta nepravilna, saj je sodišče naredilo izračun za 48 tednov, čeprav ima leto 52 tednov. Prav tako je sodišče za omenjeni dve leti premalo upoštevalo starost in zdravstveno stanje zapustnice. Vztrajata, da sta za pomoč in nego zapustnice v letu 2013 porabila 818 ur, v letu 2014 1520 ur, v letu 2015 1735 ur, v letu 2016 2109 ur in v letu 2017 2285 ur. Dodajata, da je prvostopno sodišče navedlo, da uveljavljata pomoč in postrežbo do 21. 12. 2017. Menita, da je prišlo do pomote, saj iz evidence, s katero razpolaga pooblaščenec tožnikov, izhaja, da uveljavljata nadomestilo do 31. 12. 2017. Nepravilno je, da sodišče ni upoštevalo pomoči in nege za obdobje od 24. 12. 2017 do 21. 2. 2018, glede katerega je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bila zapustnica v Domu starejših občanov oz. v bolnišnici v T. Tožnika sta morala tudi v tem obdobju poskrbeti za vse, kar je zapustnica potrebovala tako v domu kot tudi v bolnici. Glede na navedeno sta tožnika prepričana, da so bili vsi dediči po zapustnici obogateni za znesek 53.478,00 EUR, toženci konkretno pa glede na svoje dedne deleže za znesek 26.739,00 EUR. Ker je prvostopno sodišče razsodilo, da so toženci dolžni plačati tožnikoma 16.791,00 EUR, s to pritožbo tožnika uveljavljata še plačilo nadaljnjih 9.948,00 EUR.

3. Na pritožbo je v enotni vlogi odgovorilo vseh pet tožencev in predlagajo, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnika sta v prvostopenjskem postopku uspešno dokazala, da sta od konca leta 2012 do konca leta 2017 nudila pomoč in nego zapustnici F. F. Toženci, dediči po zapustnici, pa so bili obogateni, saj zapustnici ni bilo treba plačevati stroškov oskrbe v domu starejših občanov in se je s tem ohranjalo njeno premoženje.1 V pritožbenem postopku ostaja sporno, v kolikšnem obsegu sta tožnika negovala zapustnico in zlasti, koliko pomoči je slednja sploh potrebovala. Glede tega pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da 190. člen Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju: OZ) predpisuje obogatitveno načelo. To v kontekstu obravnavane zadeve pomeni, da ni poglavitno, v kolikšnem obsegu sta tožnika opravljala svoje delo (vrnitveno načelo), temveč je odločilno, kolikšno korist so imeli toženci od opravljene skrbi in nege za pokojno (obogatitveno načelo).3

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno utemeljilo, da je evidenca opravljenih ur (A11), ki sta jo priložila tožnika, preveč posplošena in posledično nekonkretizirana. Obenem je prepričljivo obrazložilo, da so opravljena dela nedoločno opisana, se periodično ponavljajo, pri čemer se porabljeni čas od dneva do dneva ne razlikuje in je zaokrožen na cele ure. Zato se pritožnika neutemeljeno sklicujeta in vztrajata pri številu ur za obdobje od 1. 1. 2015 do 21. 12. 2017, kot izhaja iz njune evidence. Prvostopenjsko sodišče je število opravljenih ur pravilno ocenilo glede na zdravstveno stanje zapustnice in tip pomoči, ki jo je potrebovala ter čas, ki je potreben za izvedbo tovrstnih storitev (25. točka obrazložitve). Omenjeno se sklada tudi z zgoraj podanim izhodiščem, da sta tožnika upravičena do povračila zgolj v obsegu, v katerem so bili toženci obogateni. Slednji pa so bili okoriščeni za znesek, ki bi ga sicer bilo potrebno plačevati za nastanitev v ustreznem socialnovarstvenem zavodu ali za strokovno pomoč za nego in skrb na domu.4 Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, koliko bi na trgu znašala cena storitev, ki bi jih glede na svoje zdravstveno stanje potrebovala pokojna.

7. Posledično je neutemeljeno, zlasti pa nepodkrepljeno tudi pritožbeno navajanje, da prvostopno sodišče pri oceni pomoči in nege zapustnice za obdobji od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 ter 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 ni upoštevalo starost in zdravstveno stanje zapustnice. Pritožba v ničemer ne pojasni, kako se je starost oz. zdravstveno stanje pokojne v letih 2013 in 2014 odražalo drugače, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Prav tako je sodišče, upoštevaje skladno izpovedbo nekdanjih sosedov pokojne, zanesljivo ugotovilo, da je tožnica v navedenem obdobju še lahko samostojno hodila in kuhala (35. točka obrazložitve).

8. Prav tako ne drži, da je sodišče za obdobje od 24. 12. 2012 do 31. 12. 2012 premalo upoštevalo, da je bil to čas praznikov. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, da je bilo zdravstveno stanje zapustnice tedaj boljše, saj je lahko sama poskrbela za osnovna opravila in vsakodnevni obiski tožnikov v tem obdobju niso bili potrebni. Ocena, da je pokojna, ne glede na to, da je šlo za praznike, potrebovala pomoč dvakrat tedensko po 2 uri, ne pa 29 ur, kot navajata tožnika, je razumna, prepričljivo obrazložena in povsem ustreza življenjskim okoliščinam primera.

9. Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek, da je iz evidence, ki jo ima na razpolago pooblaščenec tožnikov, razvidno, da tožnika uveljavljata pomoč in nego do 31. 12. 2017, ne pa samo do 21. 12. 2017, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče. Relevantna je zgolj dokazna listina, ki sta jo tožnika predložila sodišču, ne pa listina, s katero razpolaga njun pooblaščenec. Ker iz evidence, ki sta jo tožnika predložila sodišču, izhaja, da sta za pokojno skrbela do 21. 12. 2017 (priloga A11), je prvostopenjsko sodišče pravilno opravilo izračun opravljenega dela zgolj do tega dne, ne pa do 31. 12. 2017. Sodišče sme namreč ugotavljati zgolj dejstva, ki so jih navedle stranke, z izjemo, če izhaja, da imajo namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena Zakona v pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP5).

10. Prvostopenjsko sodišče prav tako pravilno ni upoštevalo pomoči in nege, ki sta jo tožnika uveljavljala od 24. 12. 2017 do 21. 2. 2018, saj je bila pokojna v tem obdobju v Domu starejših občanov oziroma v bolnišnici v T. Ker je bilo za nego pokojne tedaj poskrbljeno s strani omenjenih institucij, pomoč tožnikov ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da s tem, ko sta tožnika pokojno obiskovala v bolnišnici oziroma v domu starejših občanov, toženci v ničemer niso bili obogateni.

11. Gre pa pritrditi tožnikoma, da je prvostopenjsko sodišče napravilo napako, ko je za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 in za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 napravilo izračun tako, da je upoštevalo, da ima leto 48 tednov. Ker ima leto 52 tednov, pritožba utemeljeno navaja, da je izračun napačen in je posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje. Upoštevaje, da pri izračunu tako za leto 2013 kot tudi za leto 2014 manjkajo štiri tedni, kar znaša skupaj 8 tednov in ugotovitev, da je pokojna v tem obdobju potrebovala štiri ure pomoči na teden, je treba izračunu dodati še 32 ur potrebne pomoči.6 Glede na neprerekano urno postavko v višini 6 EUR na uro, to pomeni, da je treba skupnemu znesku obogatitve vseh dedičev pokojne (33.582,00 EUR - 43. točka obrazložitve), prišteti 192,00 EUR.7 Z ozirom na dedne deleže toženih strank je treba prvostopenjsko sodbo spremeniti tako, da je prva toženka A. A., kateri pripada 1/12 delež zapuščine, poleg že prisojenega (2.798,50 EUR), dolžna plačati še 16,00 EUR, kar znaša skupaj 2.814,5 EUR.8 Druga toženka B. B., tretji toženec C. C. in četrti toženec D. D., katerim vsakemu pripada 1/8 delež zapuščine, so poleg že prisojenega (4.197,75 EUR), vsak dolžan plačati 24,00 EUR, kar za vsako znaša skupaj 4.221,75 EUR.9 Peta tožena E. E., kateri pripada 1/24 delež zapuščine, je poleg že prisojenega (1.399,25 EUR), dolžna plačati še 8,00 EUR, kar znaša skupaj 1.407,25 EUR.10

12. V preostalem delu je tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo.

13. Ker sta tožnika s svojih zahtevkom delno uspela (zahtevala sta 37.000,00 EUR, skupaj jima je bilo prisojenih 16.887,00 EUR), pritožba pa zgolj neznatno spreminja njun (ne)uspeh, drugostopenjsko sodišče ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov in upoštevaje določilo drugega odstavka 154. člena ZPP vsaka stranka krije svoje stroške prvostopenjskega postopka. Ker sta tožnika v drugostopenjskem postopku uspela v neznatnem delu (0,97%)11, odgovor toženih strank na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k rešitvi te zadeve in zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP), krijeta pravdni stranki tudi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. VSRS Sodba II Ips 178/2016. 2 Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631. 3 Prim. VSL sodba in sklep I Cp 651/2014, 13. in 14. točka obrazložitve. 4 Prim. VSRS Sodba II Ips 178/2016, 18. točka obrazložitve. 5 Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US in 3/22 – ZDeb). 6 8 x 4h = 32h. 7 32 x 6 EUR = 192 EUR. 8 2798,50 EUR + 16,00 EUR = 2.814, 50 EUR. 9 4.197,75 EUR + 24,00 EUR = 4.221,75 EUR. 10 1.399,25 EUR + 8,00 EUR = 1399,25 EUR. 11 Tožnika stav pritožbenem postopku zahtevala še 9.948,00 EUR, od tega jima je bilo prisojenih skupaj še 96 EUR, kar predstavlja približno 0,97 odstotka.