Jedro

Sporna je pravna presoja vsebine 11. člena citirane pogodbe, ki določa, da "pogodba stopi v veljavo z dnem podpisa obeh pogodbenih strank in ko prodajalec sodno overi svoj podpis na pogodbi". Sodišče druge stopnje je presodilo, da ima navedeno pogodbeno določilo pomen dogovora pogodbenikov o obliki pogodbe v smislu prvega odstavka 69. člena ZOR, ki določa, da se pogodbeni stranki lahko sporazumeta, da naj bo posebna oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe. Zato je v nadaljevanju zaključilo, da je sporna pogodba nastala, ta je stopila v veljavo šele 21.6.1991, ko promet s takimi zemljišči, ki so bili predmet sporne pogodbe, ni bil več dopusten po določbah zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 29/90) in je zato sporna pogodba nična.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti dela pogodbe, ki sta jo 3. oziroma 4. 1.1990 pod št. 425-177/89-b o oddaji stavbnega zemljišča za gradnjo objekta E v ureditvenem območju BS-3/2 R., sklenili toženki, podpis na njej pa prodajalec overil 21.6.1991 in to v delu, ki se nanaša na parc. št. 1206/3 del. v izmeri 800 m2 in parc. št. 1204/1 del. dvorišče v izmeri 2753 m2 k.o. B. S sodbo je bilo naloženo tožniku, da povrne stroške postopka in sicer prvi toženi stranki 22.345 SIT in drugi toženi stranki 16.192,50 SIT. Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo ter ugotovilo, da je pobijana pogodba nična. Toženima strankama je naložilo nerazdelno povrnitev tožnikovih stroškov postopka 26.525 SIT in stroške postopka druge stopnje 20.540 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje. V reviziji navaja, da gre v zadevi izključno za pravno vprašanje in sicer kdaj je pričela veljati sporna pogodba ali že s sklenitvijo 4.1.1990 ali pa šele z overovitvijo podpisa predstavnika prodajalca 21.6.1991 glede na določilo 11. člena pogodbe. Meni, da je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje in ne druge stopnje. Toženi stranki sta sklenili sporno pogodbo 4.1.1990, ko sta jo tudi že podpisali ter so bile tedaj izpolnjene vse predpostavke po 26. in 29. členu ZOR. Stališče sodišča druge stopnje ni pravilno, ker določilo 11. člena pogodbe pravzaprav ne predvideva posebne oblike za sporno pogodbo in dejansko lahko pomeni le, da gre za zgolj zagotovitev dokaza v smislu tretjega odstavka 69. člena ZOR.

Na revizijo je tožnik odgovoril in predlagal, da naj se revizija zavrne kot neutemeljena, saj je pogodba stopila v veljavo šele z dnem overovitve pogodbe. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Od vseh elementov, ki so potrebni za nastanek veljavne pogodbe po določbah zakona o obligacijskih razmerjih (dalje ZOR), vsebovanih v prvem odseku prvega oddelka II poglavja (členi 26 do 73), je v obravnavanem primeru materialnopravno sporna le oblika pogodbe, ki sta jo toženi stranki zapisali 3. ali 4.1.1990, podpis na njej pa je prodajalec overil 21.6.1991. Sporna je pravna presoja vsebine 11. člena citirane pogodbe, ki določa, da "pogodba stopi v veljavo z dnem podpisa obeh pogodbenih strank in ko prodajalec sodno overi svoj podpis na pogodbi". Sodišče druge stopnje je presodilo, da ima navedeno pogodbeno določilo pomen dogovora pogodbenikov o obliki pogodbe v smislu prvega odstavka 69. člena ZOR, ki določa, da se pogodbeni stranki lahko sporazumeta, da naj bo posebna oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe. Zato je v nadaljevanju zaključilo, da je sporna pogodba nastala to je stopila v veljavo šele 21.6.1991, ko promet s takimi zemljišči, ki so bili predmet sporne pogodbe, ni bil več dopusten po določbah zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 29/90) in je zato sporna pogodba nična.

Revizijsko sodišče sprejema materialnopravno presojo spora sodišča druge stopnje. V 11. členu sporne pogodbe zapisan dogovor toženih strank je v skladu z določilom prvega odstavka 69. člena ZOR mogoče oceniti le kot sporazum pogodbenikov, da naj bo posebna oblika to je sodna overovitev prodajalčevega podpisa pogoj za veljavnost pogodbe. Navedeno pogodbeno določilo je jasno zapisano in mimo sprejete interpretacije ne dopušča drugačnih razlag. Ker pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nima pravnega učinka, kadar sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost njena oblika (drugi odstavek 70. člena ZOR), sporna pogodba pred 21.6.1991 zaradi pomanjkanja oblike ni izpolnjevala pogoja za veljavnost in zato tudi ni nastala. Dne 21.6.1991, ko je za prodajalca A. V. na sodišču lastnoročno podpisal pogodbo, pa promet z nepremičninami, s katerimi so razpolagale družbenopolitične skupnosti, zaradi zavarovanja pravic prejšnjih lastnikov, ni bil več dopusten. Namreč po določilu 4. člena citiranega zakona je bila pogodba o prometu z nepremičninami, ki je bila sklenjena v nasprotju s tem zakonom, nična. Veljavnost tega zakona pa je bila po 30.6.1991 podaljšanja vse do sprejetja zakona o denacionalizaciji, ki je v določilu 88. člena prepovedal razpolaganja s takimi nepremičninami.

Temelj sporne pogodbe je bila oddaja pravice uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo. Oddaja pravice uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo pa predstavlja po uveljavljeni sodni praksi obliko pravnega prometa z neprimičninami v družbeni lastnini. Zato sporno pogodbo zadenejo posledice, ki so v obliki ničnosti predvidene v določbi 4. člena spredaj navedenega zakona. Ugotovljena ničnost pa omogoča tožeči stranki kot denacionalizacijskemu opravičencu, da zahteva vrnitev v promet danih nepremičnin v naravi. V skladu z navedenimi razlogi zaključuje tudi revizijsko sodišče, da je sporna pogodba nična ter je zato sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Revizija prve tožene stranke iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče samo pa v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je v celoti neutemeljeno revizijo zavrnilo (člen 393 ZPP).

Ker tožnikov odgovor na revizijo ni vseboval pravno relevantnih razlogov, z njim nastali stroški niso potrebni stroški pravde. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).