3. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata 27. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1701/2003 z dne 4. 10. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. I P 412/2002 z dne 1. 7. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek proti Republiki Sloveniji za sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje na V. ulici 11 v U. po privatizacijskih pogojih Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju SZ). Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev sodišč temelji na stališču, da pritožnik nima pravice zahtevati odkupa stanovanja, ker ob uveljavitvi SZ ni bil imetnik stanovanjske pravice.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22. in 33. člena Ustave. Meni, da je bil s strani tožene stranke, ki je z nekaterimi njegovimi sodelavci sklenila kupoprodajne pogodbe pod ugodnimi pogoji SZ, postavljen v neenakopraven položaj. Nekateri upravičenci naj bi tudi uspeli s tožbo. V utemeljitev teh navedb prilaga sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1088/2003 z dne 14. 1. 2004, izdano v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 1688/2000 z dne 3. 3. 2003. Vztraja pri stališču, da je bila ponudba, ki naj bi mu jo poslala tožena stranka, zanjo pravno obvezujoča.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega prava. Prav nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava pa pritožnik očita sodiščema z vztrajanjem pri svojem stališču, da bi tožena stranka kupoprodajno pogodbo z njim, glede na to, da naj bi mu poslala pravno obvezujočo ponudbo za odkup, morala skleniti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) pritožnik utemeljuje z navedbo, da je bil pri odkupu stanovanja postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi s tistimi, s katerimi je tožena stranka kupoprodajne pogodbe sklenila. S takšnimi očitki pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Za presojo utemeljenosti te ustavne pritožbe namreč ni pomembno, kako je ravnala tožena stranka v drugih primerih, temveč je pomembno le, ali je bila pritožniku v postopku pred sodiščem kršena pravica do enakega obravnavanja. Pomembno je torej, kako je sodišče odločalo v drugih primerih, ki so po bistvenih dejanskih in pravnih okoliščinah enaki pritožnikovemu. Pritožnik sicer zatrjuje, da sta sodišči v njegovem primeru odločili drugače, kot sicer sodišča odločajo v podobnih primerih, kar bi lahko bilo pomembno z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz slednje izhaja med drugim zahteva, da sodišče ne sme samovoljno, tj. brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Vendar pritožnik kršitve te pravice ne izkaže. Ne samo zato, ker tega očitka ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na en primer iz sodne prakse, ki enotne in ustaljene sodne prakse še ne izkazuje, temveč predvsem zato, ker je Vrhovno sodišče na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti sodni odločbi, na kateri se sklicuje pritožnik, s sodbo št. II Ips 422/2004 z dne 2. 3. 2006 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

5.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, vendar tudi tega očitka ne izkaže. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da zgolj očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, sam po sebi še ne utemeljuje kršitve te pravice. Za takšno kršitev bi šlo v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo pravno stališče, ki bi bilo z vidika te človekove pravice nesprejemljivo. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger