Jedro

Ker se zaščitna funkcija zgrajenega zaklonišča ne sme spreminjati brez soglasja pristojnega upravnega organa, je dolžnost lastnika, da zaklonišče redno vzdržuje tako, da služi svojemu namenu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 515/97-8 z dne 10.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 10.2.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, Izpostave N.G. z dne 19.9.1996, s katero ji je bilo naloženo, da mora urediti službo za vzdrževanje in uporabo zaklonišča ter jo opremiti z manjkajočo posebno opremo v skladu s predpisi; nadomestiti manjkajočo opremo v zaklonišču; namestiti knjigo vzdrževanja zaklonišča; pridobiti potrdilo o primernosti za zaklonišče od pooblaščene organizacije oziroma zavoda; popraviti poškodovane rešetke za odzračevanje zaklonišča; iz zaklonišča odstraniti vskladiščeni material in navlako ter očistiti in odstraniti iz njega vodo in urediti zapiranje pokrova zasilnega izhoda. Določeni so ji bili roki za odpravo naštetih pomanjkljivosti in sicer od 20.10.1996 do 20.3.1997. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče povzema ugotovitve tožene stranke. Ob inšpekcijskem pregledu dne 23.7.1996 so bile ugotovljene pomanjkljivosti, na katere tožeča stranka ni imela pripomb. Organ prve stopnje je ukrepal v skladu z določili 103. in 104. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Tožeča stranka je upoštevaje veljavno zakonodajo, ki ureja vzdrževanje objektov s področja zaščite in reševanja, dolžna vzdrževati že obstoječe zaklonišče. Upravno sodišče se je z navedeno presojo strinjalo, saj iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da je tožeča stranka v letih 1978 in 1979 zgradila zaklonišče, ki je predmet inšpekcijske odločbe, v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in sicer z Zakonom o ljudski obrambi (Uradni list SRS, št. 23/76) ter Odlokom o zakloniščih občine T. (Uradno glasilo, št. 6/77), tehnično pa je bilo zgrajeno kot zaklonišče osnovne zaščite v skladu s tedaj veljavnim Pravilnikom o graditvi zaklonišč (Uradni list SFRJ, št. 11/76).

Tehnični pregled zaklonišča je bil opravljen 19.7.1979, tožeči stranki je bilo izdano uporabno dovoljenje za celoten objekt (tudi za zaklonišče) dne 23.7.1981. Na ugotovljene pomanjkljivosti zaklonišča, ki jih je ugotovil inšpektor novogoriške izpostave Inšpektorata Republike Slovenije za varstvo pre naravnimi in drugimi nesrečami tožeča stranka ni imela pripomb. Sodišče je zavrnilo ugovor tožeče stranke, da ni dolžna vzdrževati zaklonišča, ker po veljavni zakonodaji ne bi bila več dolžna graditi zaklonišče in da jo to spravlja v neenakopraven položaj s sedanjimi investitorji. Po presoji upravnega sodišča je tožeča stranka bila dolžna zgraditi in vzdrževati zaklonišče in opremo v času gradnje zaklonišča po tedaj veljavni zakonodaji (157., 158. in 160. člen Zakona o ljudski obrambi, Uradni list SRS, št. 23/76 in Odlok o zakloniščih občine T., Uradno glasilo, št. 6/77). Vzdrževanje zaklonišča je tožeči stranki nalagal tudi Zakon o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91 - ZOZ) v 98. členu, ki je v vmesnem obdobju določal, da je treba obstoječa zaklonišča vzdrževati, vzdrževanje pa je nalagal upravljalcem, lastnikom ali uporabnikom stavb, v katerih so bila zaklonišča. Občine so skrbele le za javna zaklonišča. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS,št. 64/94 - ZVNDN), ki je razveljavil 98. člen ZOZ, v 3. odstavku 64. člena določa, da se zaklonišča osnovne zaščite gradijo v mestih in drugih ogroženih naseljih v novih objektih, ki so namenjeni javni zdravstveni službi, varstvu in izobraževanju otrok, varstvu kulturne dediščine, javnim telekomunikacijam, nacionalni televiziji in radiu, upravljanju železniškega, pomorskega in zračnega prometa ter v pomembnih energetskih in industrijskih objektih, kjer se bodo v vojni opravljale dejavnosti posebnega pomena za obrambo in zaščito. Iz podatkov upravnih spisov res ne izhaja, da bi se v industrijskih objektih tožeče stranke odvijala taka proizvodnja, ki bi po sedaj veljavni zakonodaji zahtevala gradnjo zaklonišča. Skladno s 3. odstavkom 67. člena ZVNDN pa praviloma niso dovoljene spremembe zaklonišč, ki zmanjšujejo njihovo zaščitno funkcijo, zato ZVNDN v 4. odstavku 68. člena pooblašča Vlado RS, da določa objekte, kjer se morajo graditi zaklonišča, ter pogoje za graditev in vzdrževanje zaklonišč. Na osnovi 68. člena ZVNDN izdana Uredba o graditvi in vzdrževanju zaklonišč (Uradni list RS, št. 57/96) v 11. členu prepoveduje spreminjanje zaščitnih funkcij obstoječih zaklonišč, razen če Uprava RS za zaščito in reševanje Ministrstva za obrambo RS ne izda soglasja k spremembi zaščitnih funkcij zaklonišča. Do izdaje takega soglasja, je dolžnost rednega vzdrževanja zaklonišč osnovne zaščite naložena lastnikom (člen 10/1). Na tej podlagi je sodišče kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožeče stranke, naj zaklonišče uredi tožena stranka. Tožeča stranka bi torej ves čas od zgraditve zaklonišča dalje bila dolžna vzdrževati zaklonišče in njegovo opremo ter s tem v zvezi tudi izvršiti ukrepe, naložene z odločbo inšpektorja. V kolikor pa bi menila, da zaklonišče ni več potrebno, bi morala za spremembo zaščitnih funkcij zaklonišča pridobiti ustrezno soglasje.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Nesporno je, da je tožeča stranka v letih 1978/79 zgradila proizvodno halo in poleg te tudi zaklonišče. V vseh teh letih pa zaklonišče ni nikoli služilo svojemu namenu, ampak je bil ta prostor namenjen za skladišče njenih izdelkov in za shranjevanje arhiva. V skladu z Uredbo o tehničnih normativih za zaklonišča in druge zaščitne objekte, bi morala občina T. v roku 6 mesecev od dneva uveljavitve te uredbe uskladiti določbe odlokov o graditvi in vzdrževanju zaklonišč, ki se nanašajo na tehnične preglede, z določbami te uredbe. Občina T. takega odloka ni nikoli sprejela, niti ni nihče od tožnice zahteval, da je dolžna zaklonišče vzdrževati in opremiti. Uredba o graditvi in vzdrževanju zaklonišč določa, da zaklonišče v objektu, kakršen je tožničin, ni več potrebno, saj ne spada v nobeno od osmih alinei 3. člena te uredbe. Tožnica tudi ne razpolaga z nobenim dokumentom, po katerem bi se v primeru vojne, na tej lokaciji opravljala dejavnost posebnega pomena za obrambo in zaščito. V samem centru T. je zgrajeno za potrebe občanov zaklonišče osnovne zaščite. Namesto, da bi bilo to vzdrževano tako, kot naj bi določala sedaj veljavna zakonodaja, ga je občina oddala v najem zasebnemu podjetju, ki si je prostore zaklonišča preuredilo v discoteko. Zagrešena je bila tudi bistvena kršitev pravil postopka, saj tožeči stranki sodišče ni vročilo odgovora na tožbo in ji tako ni bila dana možnost, da bi pojasnila navedbe tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani inšpekcijski ukrep temelji na 103. členu Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94 - ZVNDN), ki pooblašča pristojnega inšpektorja, da pri opravljanju inšpekcije preverja zlasti izvajanje ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje posledic naravnih in drugih nesreč, stanje načrtov in drugih priprav za zaščito, reševanje in pomoč. Na podlagi 104. člena ZVNDN inšpektor naloži, da se v določenem roku ali na določen način odpravijo ugotovljene pomanjkljivosti.

Glede na ugotovljene pomanjkljivosti, navedene v zapisniku, sestavljenem ob inšpekcijskem pregledu dne 23.7.1996 pri tožeči stranki in ki jim tožeča stranka ni nikoli ugovarjala, je tudi po presoji pritožbenega sodišča inšpekcijski ukrep, ki je predmet prvostopne odločbe, utemeljen. Ni namreč spora o tem, da je tožeča stranka v letih 1978/79 zgradila proizvodno halo in zaklonišče. Zato bi zaklonišče ter njegovo pripadajočo opremo morala tudi redno vzdrževati, ker so jo k takemu ravnanju zavezovale določbe zakonskih in podzakonskih predpisov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Določbe 3. odstavka 67. člena ZVNDN in 11. člena Uredbe o graditvi in vzdrževanju zaklonišč (Uradni list RS, št. 57/96) prepovedujejo spreminjanje zaščitnih funkcij obstoječih zaklonišč, razen če pristojni organ izda soglasje k spremembi zaščitnih funkcij zaklonišča. Ker se zaščitna funkcija zgrajenega zaklonišča ne sme spreminjati brez soglasja pristojnega upravnega organa, tega pa v tem primeru tožeča stranka očitno nima, je bila dolžnost tožeče stranke kot lastnice, da redno vzdržuje zaklonišče tako, da služi svojemu namenu, to je zaklanjanju delavcev tožeče stranke v primeru vojne ali naravne in druge nesreče. Pritožbeni ugovori na to odločitev nimajo vpliva. Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati, da po Uredbi o graditvi vzdrževanju zaklonišč, zaklonišče v njenem objektu ni več potrebno, ker ne spada v nobeno od osmih alinei 3. člena te uredbe, saj se ta uredba nanaša na gradnjo zaklonišč, ne pa na vzdrževanje že obstoječih. K rednemu vzdrževanju zgrajenega zaklonišča je tožečo stranko, ki je njegova lastnica, zavezoval že sam zakon, zato pritožbeni ugovori, da tega ni nihče zahteval od nje in da so drugi ravnali drugače, ne morejo vplivati na odločitev.

Čeprav upravno sodišče tožeči stranki ni poslalo odgovora tožene stranke na tožbo, pa s tem ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker tožena stranka v njem le pojasnjuje pravno podlago za inšpektorski ukrep in vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi.