Jedro

Na podlagi ugotovitev naknadnega preverjanja carinskih deklaracij je bila ugotovljena nepravilna uvrstitev sporne obutve v napačno tarifno oznako kombinirane nomenklature. Ob pravilni uvrstitvi pa je bila za tako blago, ki je po poreklu iz Ljudske republike Kitajske v Uredbi komisije (ES) št. 553/2006 določena 14,5% stopnja začasne protidampinške dajatve.

Deklarant, ki pri vlaganju carinskih deklaracij ravna v svojem imenu in za svoj račun, se ne more sklicevati na zavezujočo tarifno informacijo, katere imetnik ni on sam, ampak družba, po naročilu katere je oddal te deklaracije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Jesenice, za blago s trgovskima nazivoma A. in B., sproščeno v prost promet z davčno oproščeno dobavo v drugo državo članico s carinsko deklaracijo št. K-8103 z dne 8. 8. 2006, Izpostave Plavski travnik, v tč. 1. izreka naložil tožeči stranki plačilo protidampinške dajatve po stopnji 14,5 % v skupnem znesku 743,59 EUR , v 2. točki določil, da mora naloženi znesek plačati v roku 10 dni po vročitvi izpodbijane odločbe, v točki 3. je ugotovil, da stroški postopka niso priglašeni in v 4. točki odločil, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je oddelek za nadzor na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L, št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljnjem besedilu Carinski zakonik) opravil naknadno preverjanje carinskih deklaracij v obdobju od 1. 4. 2006 do 31. 12. 2006 sprejetih pri izpostavi Plavški travnik, po katerih je bilo sproščeno v prost promet blago, ki je oproščeno davka v okviru davčne dobave v drugo državo članico. Zaradi preverjanja tehnologije izdelave obutve, ki je pomembna za uvrščanje v kombinirano nomenklaturo je deklarant dostavil 3 kataloge blagovne znamke C. v angleškem jeziku in 7 modelov obutve za moške s trgovskimi nazivi, B., A., D., E., F., G., H., ki so bili poslani v analizo carinskemu laboratoriju. Sektor za tarifo, vrednost in poreklo pri Generalnem carinskem uradu je po opravljeni analizi izdal mnenje št. 4245-1291-1295, 1375, 1570/2007-1 z dne 20. 12. 2007 iz katerega izhaja, da obutvi, s trgovskim nazivom A. in B., nista izdelani po posebni tehnologiji. Dne 14. 2. 2008 je bil na podlagi ugotovitev preverjanja sestavljeni zapisnik o opravljeni carinski kontroli št. DT 0610-3/2008-4, s katerega vsebino je bil deklarant seznanjen dne 19. 2. 2008, na katerega pa ni podal pripomb. Glede na to, da obutev ni bila izdelana po posebni tehnologiji, sporno blago s trgovskim imenom ne ustreza poimenovanju TARIC kode 10 (za trifno oznako 6403 91 16 kombinirane nomenklature) se pravilno uvršča v tarifno oznako 6403 91 16 kombinirane nomenklature, s TARIC kodo 99 in dodatno TARIC kodo A999. Za tako blago, ki je po poreklu iz Republike Kitajske, pa je bila v Uredbi Komisije ES št. 553/2006 v 1. členu 3.odstavek (iii) pod odstavek za obdobje od 14.7.2006 do 14.9.2006 določena 14,5 % stopnja začasne protidampinške terjatve. V 2. členu Uredbe Komisije (ES) št. 1472/2006 je bilo določeno, da se zavarovani zneski začasnih protidampinških dajatev dokončno poberejo. Znesek dajatev je bil obračunan na temelju določil 1. odstavka 220. člena Carinskega zakonika, ki določa, da če znesek dajatev, ki izhaja iz carinskega dolga ni bil vknjižen v skladu s členom 218. in 219. ali je bil vknjižen nižji znesek od zakonsko dolgovanega, se mora vknjižba zneska izterjevanih dajatev ali preostalega izterjevanega zneska dajatev opraviti v roku 2 dni, ki se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko izračunajo zakonsko dolgovani znesek ter določijo dolžnika. Carinski dolg je upoštevaje carinsko deklaracijo v skladu z določili točke a. 1. odstavka 201. člena Carinskega zakonika nastal s sprostitvijo v prost promet blaga zavezanega uvoznim dajatvam, to je dne 8. 8. 2006. Dolžnik za carinski dolg pa je po navedeni deklaraciji v skladu s 3. odstavkom 201. člena Carinskega zakonika deklarant, to je tožeča stranka.

Ministrstvo za finance je kot drugostopni organ s svojo odločbo št. DT 498-1-274/2008 z dne 6. 4. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi odločbe povzema ugotovitve dejanskega stanja, kot jih je ugotovil upravni organ prve stopnje in zaključuje, da je bilo pred organom prve stopnje nesporno ugotovljeno, da obutev ni izdelana po posebni tehnologiji, zato ni bila uporabljena pravilna tarifna oznaka kombinirane nomenklature. Ob pravilni uvrstitvi blaga, ki je po poreklu iz Republike Kitajske pa je bila po Uredbi komisije ES št. 553/2006 za obdobje od 14.7.2006 do 14.9.2006 določena 14,5 % začasna stopnja zaščitne protidampinške dajatve (pod odstavek (iii), 3.odstavek 1. člena). V 2. členu Uredbe Komisije ES št. 1472/2006 je bilo določeno, da se zavarovani zneski začasne protidampinške dajatve poberejo, kar se je v zadevi tudi pravilno uporabilo. V zvezi z ugovorom tožeče stranke in v pritožbenem postopku predloženima zavezujočima tarifnima informacija avstrijskih organov št. AT 2008/000016 in AT 2008/000018, obe z dne 4. 3. 2008 pa je navedlo, da se zavezujoči tarifni informaciji sicer res nanašata na blago z enakima trgovskima imenoma, kot v obravnavani zadevi, in navajata tarifno oznako 4603 99 93 kombinirane nomenklature s TARIC kodo 11, vendar pa pri odločanju v pritožbenem postopku predloženih zavezujočih tarifnih informacij ni mogoče upoštevati, saj predstavljata nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 3. odstavka 238. člena ZUP. Tožeča stranka je imela možnost, da zavezujoči tarifni informaciji predloži že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, saj naj bi jih po lastnih navedbah prejela že 15. 3. 2008, vendar tega ni storila, zato ju pri odločanju ni mogoče upoštevati. Predmetni informaciji pa sta bili tudi izdani po tem, ko so bile že opravljene carinske formalnosti in ko je bila sprejeta predmetna carinska deklaracija, zato za carinski organ nista zavezujoči. Tožeča stranka v tožbi ugovarja uvrstitvi deklariranega blaga v drugo carinsko tarifno številko in posledično odmeri protidampinške dajatve. S pomočjo prejemnika blaga je pridobila zavezujočo tarifno informacijo avstrijskega carinskega urada, iz katere izhaja, da je bilo blago, ki je predmet carinskega nadzora izdelano po posebni tehnologiji, za kar ni podvrženo plačilu protidampinških dajatev. Nesprejemljivo je, da dva organa skupne carinske unije ugotavljata povsem drugačne lastnosti enakega blaga. Ugovarja, da naj bi bila predložitev zavezujočih tarifnih informacij prepozna zavoljo česar naj bi bila prekludirana. Zavezujoče tarifne informacije so vnesene v bazo podatkov Evropske unije zato bi lahko tožena stranka le te poznala, saj so bile izdane že pred izdajo izpodbijane odločbe. Zoper carinski zapisnik ni ugovarjala, ker o tistem času še ni imela podatkov, kasneje predloženih, zavezujočih tarifnih informacij. Glede na to, da je avstrijski carinski organ kot organ EU z natančnejšo analizo ugotovil drugačne lastnosti blaga, kot slovenski, bi moral Carinski urad Jesenice ob seznanitvi z zavezujočo tarifno informacijo, s katero je bil seznanjen ob vložitvi pritožbe tožeče stranke, začeti postopek za revizijo le te ali pa odpraviti izpodbijano odločbo. Glede na navedeno ugovarja tudi kršitev načela prepovedi diskriminacije, saj ne more organ v eni državi članici EU isto blago obravnavati drugače kot v drugi državi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi obeh odločb in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je upravni organ prve stopnje na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/2 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami – Carinski zakonik) opravil naknadno preverjanje carinskih deklaracij, ki so predmet tega postopka, po katerih je bilo blago sproščeno v prost promet in oproščeno davka v okviru davčne dobave v drugo državo članico. V okviru naknadnega preverjanja je upravni organ prve stopnje od tožeče stranke pridobil vzorce spornega blaga in kataloge za sporno blago ter jih poslal v analizo sektorju za tarifo, vrednost in poreklo, pri Generalnem carinskem uradu Carinske uprave Republike Slovenije, ki je s tem v zvezi podal dne 20. 12. 2007 mnenje št. 4245-129-1295, 1375, 1579/2007-2, iz katerega izhajajo pravilne tarifne uvrstitve blaga. Navedene ugotovitve so bile povzete v zapisniku št. DT 0610-3/2008-4 z dne 14. 2. 2008, ki so bile vročene tožeči stranki, ki v danem roku ni podala nobenih pripomb na zapisnik.

Izpodbijana odločba Carinskega urada Jesenice je bila torej izdana na podlagi ugotovitev naknadnega preverjanja carinskih deklaracij, saj je bila ugotovljena nepravilna uvrstitev sporne obutve v napačno tarifno oznako kombinirane nomenklature. Ob pravilni uvrstitvi pa je bila za tako blago, ki je po poreklu iz Ljudske republike Kitajske v Uredbi komisije (ES) št. 553/2006 (UL 98 z dne 6.4.2006)) določena 14,5% stopnja začasne protidampinške dajatve (pod odstavek iii, 3. odst. 1. člena začasne uredbe), ki je postala dokončna. Uredba komisije ES št. 1472/2006 z dne 5.10.2006 (UL 275/1 z dne 6.10.2006) v 2. členu namreč določa, da se zneski zavarovani z začasnimi protidampinškimi dajatvami dokončno poberejo po stopnji, ki jo dokončno uvaja ta Uredba, zavarovani zneski, ki presegajo znesek dokončnih protidampinških dajatev, pa se sprostijo. Poleg navedenega sodišče ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje upoštevaje postopek in roke, ki ga določa Zakon o davčnem postopku (Ur. list RS, št. 117/06, 125/08 – ZDAavP-2) v 130. členu, na kar je bila tožeča stranka v pravnem pouku zapisnika o opravljeni carinski kontroli tudi opozorjena, pravilno izdal izpodbijano odločbo po tem, ko je bil pravilno zaključen dokazni postopek pred upravnim organom prve stopnje.

Ugovor tožeče stranke, da bi upravni organ druge stopnje ob odločanju o pritožbi moral upoštevati tekom pritožbenega postopka (dne 11.7.2008) upravnemu organu druge stopnje predložene zavezujoče tarifne informacije avstrijskih carinskih organov z dne 4.3.2008, ni utemeljen. Zavezujoča tarifna informacija se dejansko nanaša na blago z enakim trgovskim imenom kot v obravnavani zadevi, vendar tudi po mnenju sodišča, pri odločanju v pritožbenem postopku predloženih zavezujočih tarifnih informacij ni mogoče upoštevati, saj predstavljajo pritožbeno novoto v smislu 3. odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 24/06 – UPB2 in 65/08 – ZUP). Novi predloženi dokazi so torej obstajali pred izdajo izpodbijane odločbe upravnega organa prve stopnje in je tožeča stranka zanje vedela, kljub temu pa ni opravičljivo izkazala, zakaj jih ni mogla predložiti oziroma navesti njihov obstoj pred izdajo izpodbijane odločbe. Zavezujoče tarifne informacije, upoštevaje 2. odstavek 12. člena Carinskega zakonika pa niso zavezujoče za carinske organe glede blaga, za katerega so bile carinske formalnosti izpolnjene pred datumom, ko je bila informacija izdana, to pa je s sprostitvijo blaga zavezanega uvoznim dajatvam v prost promet (1. in 2. odstavek 201. čl. Carinskega zakonika).

Predložene zavezujoče tarifne informacije bi bilo v konkretnem postopku šteti kot dokaz, ki se je predložil v postopku naknadnega preverjanja carinskih deklaracij uvedenem na podlagi 78. člena Carinskega zakonika, vendar pa sodišče ugotavlja, da je Sodišče Evropske unije v zadevi C – 153/10 z dne 7.4.2011, izdani o predlogu za sprejetje predhodne odločbe glede razlage 12. člena Carinskega zakonika, odločilo, da je potrebno 12. člen Carinskega zakonika razlagati tako, da se deklarant, ki pri vlaganju carinskih deklaracij ravna v svojem imenu in za svoj račun, ne more sklicevati na zavezujočo tarifno informacijo, katere imetnik ni on sam, ampak družba, po naročilu katere je oddal te deklaracije. Lahko pa v postopku v zvezi z odmernimi carinami to odmero izpodbija tako, da kot dokaz predloži zavezujočo tarifno informacijo, ki je bila za enako blago izdana v drugi državi članici, ne da bi take zavezujoče tarifne informacije imele pravne učinke, ki se nanje nanašajo. Nacionalno sodišče pa mora ugotoviti ali upoštevna postopkovna pravila zadevne države članice določajo možnost predložitve takih dokazov. Upoštevaje navedeno, so dokazi tožeče stranke, ki se nanašajo na zavezujoče carinske informacije, ki niso bile izdane le tej, temveč družbi I. m.b.H iz Avstrije glede na to, da so bili predloženi organu druge stopnje po izdaji izpodbijane odločbe iz razlogov, ki so bili že obrazloženi, neupoštevni. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, da bi moral carinski organ v skladu z 9. členom Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2.7.1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 1913/92 o Carinskem zakonu skupnosti, sprožiti postopek zaradi obstoja različnih zavezujočih carinskih informacij. Upravni organ prve stopnje je namreč do zaključkov o pravilni uvrstitvi spornega carinskega blaga prišel na podlagi analiz in mnenj, ki jih je opravil v dokaznem postopku Generalni carinski urad v skladu z 21.a členom Zakona o carinski službi (Ur. list RS, št. 103/04 ZCS-1 UPB in 40/09 – ZCS-1), ni pa bila izdana o tem zavezujoča carinska deklaracija.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.