Jedro

Če je bilo izvedensko mnenje storilcu vročeno šele skupaj s sodbo v postopku o prekršku, ni imel možnosti, da se izjavi o tem delu procesnega gradiva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki PR 690/2006 z dne 20.5.2009 ter sodba Višjega sodišče v Ljubljani PRp 1172/2009 z dne 10.9.2009 se razveljavita in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je dne 20.5.2009 z uvodoma navedeno sodbo storilca D.K. spoznalo za odgovornega prekrška po 234. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) v zvezi s petim odstavkom 25. člena ZVCP-1 ter mu izreklo globo v znesku 125,19 EUR in tri kazenske točke za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije A, ker svojega vozila ni vozil po desni strani vozišča glede na dovoljeno smer vožnje in je s tem povzročil prometno nesrečo II. kategorije. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe storilca sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku 25. člena ZVCP-1 in mu izreklo globo v višini 40,00 EUR. V ostalem je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni plačilni nalog in sodbo je vrhovna državna tožilka N.F. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je Okrajno sodišče v Škofji Loki dne postavilo izvedenca prometne stroke, ki je dne 15.5.2009 sodišču poslal izdelano izvedensko mnenje, sodišče pa je dne 20.5.2009 izdalo sodbo, ne da bi storilca pred tem s tem mnenjem seznanilo. Obdolženi ima v skladu z določbo 90. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pravico do materialne obrambe, ki se v postopku manifestira z možnostjo, da predlaga dokaze in daje druge predloge. Ker storilcu izvedensko mnenje kljub izrecni zahtevi, da se ga obvešča o izvajanju dokazov, ni bilo vročeno, se z ugotovitvami izvedenca, na katerih temeljita izpodbijani sodbi, ni mogel seznaniti. Tako tudi ni mogel predlagati postavitve drugega izvedenca. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

B.

4. Policijska postaja Škofja Loka je dne 19.10.2006 zoper D.K. vložila obdolžilni predlog na Okrajno sodišče v Škofji Loki, ki je storilca zaslišalo preko zaprošenega sodišča in sicer Okrajnega sodišča v Tolminu. Ob zaslišanju je storilec predlagal, naj sodišče postavi izvedenca cestnoprometne stroke, obenem pa je izrazil željo, da se ga obvešča o izvajanju dokazov. Okrajno sodišče v Ljubljani je kot zaprošeno sodišče zaslišalo oškodovanca F.G. ter o zaslišanju obvestilo tudi storilca, ki je bil pri zaslišanju prisoten. Okrajno sodišče v Škofji Loki je postavilo izvedenca cestnoprometne stroke, ki je dne 15.5.2009 sodišču poslal svoje mnenje.

5. Sodišče prve stopnje je dne 20.5.2009 izdalo sodbo, s katero je storilca spoznalo za odgovornega uvodoma navedenega prekrška, pri čemer se je oprlo na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke J.P., iz katerega izhaja, da se je storilčevo motorno kolo pred trčenjem z osebnim avtomobilom nahajalo na nasprotnem voznem pasu. Kot neposreden vzrok prometne nesreče je izvedenec navedel prehod namišljene sredinske črte vozišča s strani storilca K. Izvedensko mnenje je bilo storilcu vročeno šele skupaj s sodbo, to je dne 22.5.2009. 6. Storilec je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo, v kateri navaja, da je v izvedenskem mnenju izvedenca P. prišlo do namernih ali nenamernih napak. Pritožbi je priložil mnenje strokovnjaka prometne stroke, ki ga je sam angažiral in iz katerega izhaja, da je bil voznik osebnega vozila F.G. v trenutku trka 0,8 metra čez zamišljeno sredinsko črto, ter da je on povzročil obravnavano prometno nesrečo. 7. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o odgovornosti in sankcijah po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku 25. člena ZVCP-1 in mu izreklo globo v višini 40,00 EUR. Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Vrhovna državna tožilka navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 90. členom ZP-1, ko je izreklo sodbo, ne da bi storilca prekrška pred tem seznanilo z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke. Obdolženi ima v skladu z določbo 90. člena ZP-1 pravico do materialne obrambe, ki se v postopku manifestira z možnostjo, da predlaga dokaze in daje druge predloge. Ker storilcu izvedensko mnenje kljub izrecni zahtevi, da se ga obvešča o izvajanju dokazov, ni bilo vročeno, se z ugotovitvami izvedenca, na katerih temeljita izpodbijani sodbi, ni mogel seznaniti. Tako tudi ni mogel predlagati postavitve drugega izvedenca.

9. Zakon o prekrških v 90. členu določa pravico obdolženca, da se zagovarja, da predlaga dokaze in da daje druge predloge. Gre za pravico do materialne obrambe. V 121. členu pa ZP-1 določa, da je potrebno po končanem izvedenskem delu, pri katerem nista bila prisotna, obdolženca in oškodovanca obvestiti, da je bilo delo opravljeno in da lahko pregledata zapisnik oziroma pisni izvid. Seznanitev z izvedenskim mnenjem je namenjena temu, da lahko obdolženi na mnenje poda svoje pripombe in dokazne predloge, zato mu je ob seznanitvi z mnenjem potrebno določiti rok, v katerem lahko poda svoje pripombe in morebitne predloge. Kot je Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo (zadevi IV Ips 58/2007 z dne 28.2.2008 ter IV Ips 78/2008 z dne 28.10.2008), izhajajoč iz stališč Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-120/97 z dne 18.3.1999 in Up-32/01 z dne 13.3.2003, je potrebno tudi v postopku o prekršku obdolžencem zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, pri čemer je lahko raven zagotovljenih pravic v primerih manj hudih prekrškov (z blažjimi posledicami za kaznovanega) tudi nižja od tiste iz kazenskega postopka. Presoja, ali je bil obdolženec za prekršek deležen poštenega postopka, obsega predvsem odgovor na vprašanje, ali je imel zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj. Kriterij za presojo je Ustavno sodišče izpeljalo iz jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave. Obdolžencu mora biti omogočeno, da se izjavi o dokaznem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj.

10. Ravno zagotavljanje možnosti izjave o procesnem gradivu (v tem primeru izvedenskega mnenja) je namen določbe 121. člena ZP-1. Izvedensko mnenje J.P. je bilo storilcu vročeno šele skupaj s sodbo, kar pomeni, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel možnosti, da se izjavi o tem delu procesnega gradiva. Upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o položaju storilca in oškodovanca v času obravnavane prometne nesreče črpalo predvsem iz ugotovitev tega izvedenca, izvedensko mnenje nedvomno predstavlja procesno gradivo, ki utegne vplivati na položaj storilca prekrška. Ker storilec ni imel možnosti, izjaviti se o izvedenskem mnenju, postopka o prekršku ni mogoče šteti kot poštenega v smislu zgoraj opisanih ustavnih izhodišč. Da bi bilo zadoščeno procesnim jamstvom, ki jih storilcu prekrška zagotavlja Ustava ter 90. člen ZP-1, bi bilo potrebno izvedensko mnenje, na katerega se opira sodba, vročiti storilcu ter mu dati primeren rok, da se o njem izjavi.

11. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.