Jedro

Le fizična oseba je lahko pooblaščenec, saj je le ona poslovno sposobna za opravljanje procesnih dejanj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, št. U 1722/96-6 z dne 17.11.1998 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.10.1996. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Carinarnice C. z dne 12.4.1995, s katero je ta zavrnila tožnikov ugovor zoper zapisnik Carinske izpostave C. z dne 24.2.1994 o netočni prijavi vrednosti blaga, ki se je carinilo po UCD, št. ... z dne 24.2.1994 in določila carinsko osnovo za rabljeno in poškodovano osebno vozilo ..., letnik 1992, v znesku 698.458,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je, glede na podatke upravnih spisov, odločitev tožene stranke in prvostopnega carinskega organa, da se kot carinska vrednost uvoženega osebnega avtomobila ne upošteva njegova transakcijska vrednost, pravilna. Prvostopni carinski organ je glede na okoliščine uvoza utemeljeno menil, da vrednost vozila, navedena v fakturi ne ustreza določbam Carinskega zakona (v nadaljevanju CZ) o dogovorjeni ceni. Zato je ravnal pravilno, ko je carinsko osnovo ugotovil na podlagi 3. odstavka 41. člena CZ, to je z uporabo pomožnih pravil za določanje carinske vrednosti v skladu z določbami 34. - 45. člena navedenega zakona. Prav tako se sodišče strinja z razlogi in določitvijo carinske osnove po 37. členu CZ, po katerem se carinska osnova določi takrat, ko se zaradi narave blaga, za določitev carinske osnove ne more uporabiti določb 35. in 36. člena zakona, ki kot carinsko osnovo določata dogovorjeno ceno. Po presoji sodišča prve stopnje so razlogi za zavrnitev cene v fakturi utemeljeni, carinska organa pa sta pravilno obrazložila tudi metodo vrednotenja ki sta jo uporabila za ugotovitev carinske osnove. Zato je odločba tožene stranke po presoji pritožbenega sodišča pravilna in temelji na zakonu.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. V pritožbi navaja, da CZ kot osnovno pravilo za določanje carinske vrednosti uvoženega blaga določa njegovo transakcijsko vrednost, če le ustreza z zakonom predpisanim pogojem. Zato bi morala biti v obravnavani zadevi carinska osnova za uvoženo vozilo določena na podlagi 34. člena CZ. Šele, če prijavljena carinska vrednost ne ustreza zakonskim kriterijem, CZ napotuje na uporabo pomožnih pravil za določanje carinske vrednosti blaga v točno določenem vrstnem redu (34. - 45. člen CZ). Sodišče je presodilo, da gre v obravnavani zadevi za tak primer. Vendar v sodbi ni navedlo razlogov, zakaj se transakcijska vrednost ne sme upoštevati in tudi ne, zakaj je carinska vrednost, ki je bila ugotovljena na podlagi 37. člena CZ, pravilna. Ker izpodbijana sodba o tem nima razlogov, je tudi ni mogoče preizkusiti. Neposredna podlaga za določitev carinske osnove uvoženega vozila je bilo pravzaprav Navodilo, št. 12/94 z dne 15.9.1994, ki ga je tožena stranka izdala za ugotavljanje carinske vrednosti rabljenih motornih vozil. Predmet Navodila je enak pojasnilom tožene stranke. Za slednje pa je Ustavno sodišče RS odločilo, da se ne smejo uporabljati, ker niso bila objavljena v Uradnem listu RS in ker je z njihovo izdajo direktor tožene stranke prekoračil svoja pooblastila (Odločba št. U-I-87/96). Katalog, ki je bil uporabljen za določitev carinske osnove, vsebuje cene nepoškodovanih rabljenih vozil, uvoženo pa je bilo poškodovano rabljeno vozilo. Pri določitvi carinske osnove bi morala carinska organa upoštevati škodo, ugotovljeno po merilih, ki veljajo v tujini, od koder se vozilo uvaža, saj so tam stroški popravil višji. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so v izpodbijani odločbi in sodbi sodišča prve stopnje ustrezno obrazloženi razlogi za zavrnitev fakture. Pojasnjuje, da so katalogi, omenjeni v pritožbi, v postopku določitve carinske osnove za uvoženo rabljeno vozilo uporabljeni le kot pripomoček pri oceni vrednosti vozila in ne kot neposredna podlaga za določitev carinske osnove. Sodišču predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 89. člena ZPP/77, ki se na podlagi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, lahko procesno sposobna stranka opravlja procesna dejanja sama ali jih na podlagi pooblastila opravlja zanjo pooblaščenec. Pooblaščenec je lahko vsak, kdor je popolnoma poslovno sposoben, razen tistih, ki se ukvarjajo z zakotnim pisaštvom (90. člen ZPP). Iz navedenega sledi, da je to lahko le fizična oseba, ne pa tudi pravna oseba, saj ta nima poslovne sposobnosti.

Na podlagi podatkov v spisih je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v obravnavanem upravnem sporu tožbo in pritožbo, kot tožnikov pooblaščenec, vložila A. d.o.o., Š., torej pravna oseba, ki nima poslovne sposobnosti in zato ne more biti pooblaščenec.

Tožnik je na poziv sodišča prve stopnje s podpisom pritožbe to procesno dejanje odobril. Ni pa tožnik izkazal odobritve drugih procesnih dejanj v postopku, in sicer vložitve tožbe, na kar ga prvostopno sodišče tudi ni opozorilo in mu določilo roka, v katerem to lahko stori.

Ker se je glede na navedeno v upravnem sporu postopka na prvi stopnji kot tožnikov pooblaščenec udeleževal nekdo, ki sploh ne more biti pooblaščenec, so bila, po presoji pritožbenega sodišča ob upoštevanju 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, bistveno kršena pravila postopka v upravnem sporu. Po navedeni zakonski določbi je namreč vselej podana bistvena kršitev določb postopka, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal pooblaščenec, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec stranke ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. Na bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek.