Jedro

Res je, na kar opozarja pritožba, da se po določbi 20. člena ZST-1 pri določitvi vrednosti spornega predmeta v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Citirana določba pri določitvi vrednosti za odmero takse ne pride v poštev, ker v obravnavanem primeru ne gre za isti postopek in za več spornih predmetov (zahtevkov), temveč za posamezne zahtevke zoper več tožencev, ki so v razmerju formalnih navadnih sospornikov, zaradi česar se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1, vrednosti spornih predmetov (zahtevkov) ne seštejejo. Prvostopno sodišče je z odmero od vrednosti posameznih zahtevkov sodno takso pravilno odmerilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilne naloge za plačilo sodne takse za tožbo.

2. Prvostopni sklep s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče po nepravilni razlagi 19. in 20. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) izdalo štiri plačilne naloge za odmero takse za tožbo. Za vsak zahtevek je odmerilo samostojno takso, kar pa je v nasprotju z določbo 20. člena ZST-1, ki določa, da se v istem postopku na isti stopnji vrednost več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Navedena določba tudi ne predstavlja pravne praznine v zvezi z odmero sodne takse, ker vrednost zahtevka ni sporna. Tožeča stranka zoper vse štiri tožence vtožuje plačilo denarne terjatve. Tako pa tudi ne pride v poštev določba drugega odstavka 19. člena ZST-1 in s tem smiselna uporaba določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma spornega predmeta. V danem primeru bi prvostopno sodišče takso moralo odmeriti tako, da bi zahtevke zoper vse štiri tožence seštelo in od seštevka odmerilo sodno takso. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka zoper vse štiri tožence na podlagi bistvene istovrstne in pravne podlage vtožuje plačilo denarne terjatve iz naslova neupravičene pridobitve po določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženci so formalni navadni sosporniki (2. točka 191. člena in 195. člen ZPP). Vrednost spornega predmeta je za vsakega od tožencev točno določljiva. Predstavlja višino vtoževane denarne terjatve.

5. Res je, na kar opozarja pritožba, da se po določbi 20. člena ZST-1 pri določitvi vrednosti spornega predmeta v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Citirana določba pri določitvi vrednosti za odmero takse ne pride v poštev, ker v obravnavanem primeru ne gre za isti postopek in za več spornih predmetov (zahtevkov), temveč za posamezne zahtevke zoper več tožencev, ki so v razmerju formalnih navadnih sospornikov, zaradi česar se po določbi drugega odstavka 41. člena (1) ZPP v zvezi z drugim odstavkom 19. člena (2) ZST-1, vrednosti spornih predmetov (zahtevkov) ne seštejejo. Prvostopno sodišče je z odmero od vrednosti posameznih zahtevkov sodno takso pravilno odmerilo. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

6. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

7. Pritožbeni stroški niso priglašeni.

Op. št. (1) : Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Op. št. (2) : Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače.