Jedro

Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačila odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni) niso predmet obdavčitve po ZDDV-1. Ker prisojeni znesek nadomestila za uporabo avtorske glasbe ni predmet obdavčitve z DDV, ni tožeča stranka upravičena toženki v tem oziru ničesar „zaračunati.“

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe za znesek 351,72 EUR s pp sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 69737/2012 z dne 19. 5. 2012 razveljavilo v prvem odstavku izreka za znesek 351,72 EUR z obrestmi in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka); odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 69737/2012 z dne 19. 5. 2012 v prvem odstavku izreka, s katerim je dolžniku naloženo plačilo, v veljavi za znesek 21.375,20 EUR in zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov po vtoževanih računih od dneva zapadlosti posameznega vtoževanega računa do dne plačila (II. točka izreka); v preostalem delu prvega odstavka izreka je predhodno omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da krije vsaka stranka svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev ter predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (vse s stroškovno posledico), podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotna in protispisna naj bi bila ugotovitev sodišča, da naj tožena stranka ne bi priznavala uporabe glasbe v srednjih in manjših poslovalnicah, zaradi česar naj bi bilo dokazno breme o predvajanju glasbe v teh poslovalnicah na tožeči stranki. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi navajala, da je od 1. 1. 2007 dalje predvajala glasbo na interni mreži v trgovskih centrih, v poslovalnice oziroma druge poslovne objekte pa je bila glasba distribuirana na podatkovnih nosilcih oziroma CD-jih. Šele kasneje je začela prirejati svoje navedbe potrebam postopka, da naj se glasba v nekaterih poslovalnicah sploh ne bi predvajala. Ker torej uporaba glasbe med pravdnima strankama (vsaj sprva) sploh ni bila sporna, bi moralo sodišče po prostem prepričanju presoditi, ali naj šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je tožena stranka najprej priznala, potem pa zanikala. Tožena stranka je sicer tudi trdila, da so se zaposleni v nekaterih manjših poslovalnicah po lastni presoji odločili, da po 1. 1. 2007 glasbe ne bodo predvajali, vendar pa ni podala trditev, kdaj in v katerih poslovalnicah se glasba ni predvajala. Trditev tožene stranke o nepredvajanju glasbe je bila torej pavšalna oziroma nekonkretizirana, kar potrjuje tudi odločba pritožbenega sodišča II Cp 2922/2012 z dne 5. 6. 2013, zaradi česar se sodišču z ugotavljanjem dejstva, ali je bila glasba predvajana, ni bilo treba ukvarjati. Ker je sodišče kljub temu ugotavljalo, ali je tožeča stranka dokazala uporabo avtorsko varovane glasbe, je s tem kršilo 214. člen ZPP. Preseglo je trditveno podlago tožene stranke, ki ni konkretizirano zatrjevala, v katerih poslovalnicah naj se glasba ne bi predvajala. S tem je zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je neuporaba 7. in 214. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker je tožeča stranka dejstvo uporabe glasbe štela za priznano, ga ni podrobneje pojasnjevala. Sodišče je s tem, ko je to dejstvo ugotavljalo, tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, saj ni imela možnosti, da se o njem izreče. Zato je bila storjena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z izpovedbami prič je sicer dokazana uporaba glasbe v vseh poslovalnicah po ozvočenju in napravah za predvajanje glasbe oziroma prisotnost naprav za predvajanje glasbe. Da posameznega zapisnika o kontroli ni, pa je pripisati zgolj dejstvu, da se kontrola ni opravljala vsak mesec. Dejstvo, da zapisnika ni, tako ne dokazuje, da tudi glasbe ni bilo. Neutemeljena je zahteva, da je tožeča stranka tista, ki bi morala poskrbeti za dovolj pogosto kontrolo pri toženi stranki. Ob ogromnem številu uporabnikov in še večjem številu poslovalnic so kontrole na 3-4 mesece pri neplačnikih in občasne vsakomesečne kontrole zadostne. Pri tem je treba upoštevati tudi, da ni naloga tožeče stranke preverjanje uporabnikov, da so ji slednji sami dolžni sporočati relevantne podatke ter da niti fizično niti organizacijsko ni možno opraviti več kontrol. Sodišče bi tožeči stranki moralo priznati tudi 8,5 % DDV. Sodišče zmotno razlaga 76. člen Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Vsaka pravna oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, je ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti davčni zavezanec. Za obdavčljivo dobavo blaga ali storitev pa je upravičena izstaviti račun, na katerem mora prejemniku poleg vrednosti blaga oziroma storitve zaračunati tudi DDV. Tožeča stranka ni upravičena do plačila DDV zgolj na podlagi izstavljenega računa, ampak upravičenost do plačila nastane že ob nastanku obdavčljivega dogodka. Obdavčljivi dogodek je tisti, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV. V konkretnem primeru je obveznost nastala že ob priobčevanju glasbe javnosti s strani tožene stranke, kar izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča ter Okrožnega sodišča v Ljubljani. Po 76. členu ZDDV-1 mora DDV plačati vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga in storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu s tem členom davek dolžna plačati druga oseba. Vendar tu ne gre za vprašanje, kdo je plačnik DDV po računu, ki ga izda izvajalec storitve. Tega mora brez dvoma plačati uporabnik. 76. člen ZDDV-1 govori o tem, kdo mora odvesti davek državi, to pa je seveda zavezanec, torej tisti, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev. Tožeča stranka je zavezanka za plačilo DDV in ga mora odvesti v proračun državi, vendar to ne pomeni, da mora tudi sama nositi strošek le-tega. Sama je račun za priobčitev glasbenih del javnosti izstavila, od računa pa je tudi odvedla DDV, saj je bila to njena dolžnost (DDV pa je tudi že plačala). Tožena stranka ji je zato dolžna plačati DDV, saj bi bila sicer neupravičeno prikrajšana. V primeru, da tožeča stranka uporabnikom glasbe, ki ne bi imeli sklenjene pogodbe, ne bi bila upravičena zaračunati DDV-ja, bi šlo tudi za neenako obravnavanje uporabnikov avtorske glasbe, saj so tisti, ki predhodno sklenejo pogodbo s tožečo stranko, dolžni plačati DDV, pri čemer so na boljšem tisti, ki so kršili avtorske pravice avtorjev. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Navaja tudi, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o izvršilnih stroških in predlaga dopolnitev sodbe(1) (podredno pa se sklicuje na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

4. Tožena stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

5. Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper obsodilni del in stroškovno odločitev ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne (s stroškovno posledico), podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključek sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da se je v poslovalnicah oziroma poslovnih objektih, v katerih je bil uveden režim predvajanja glasbe na CD-jih, ta glasba dejansko predvajala oziroma da ni dokazala, da ta glasba ni bila avtorsko varovana, je nepravilen, predvsem pa presplošen (preveč poenostavljen). Tožena stranka je pojasnila, da je bila v poslovne objekte, ki niso imeli internega radia, glasba distribuirana na CD-jih. Predložila je kopijo konkretnega CD ploščka skupaj s posebnim seznamom, iz katerega izhaja, da se je (v kolikor se sploh je) predvajala le glasba avtorjev, od smrti katerih je poteklo več kot 70 let. Tožeča stranka v zvezi z navedenim CD-jem ni prerekala ničesar niti ni izrecno zatrjevala (kaj šele dokazala), da gre v primeru konkretnega CD-ja za priredbe ali glasbo, ki se ne bi izvajala po originalnih partiturah. Le v primeru, da bi tožeča stranka konkretno in dokazano nasprotovala trditvam o nevarovanosti na CD-ju posnetih glasbenih del, bi bila tožena stranka dolžna navesti še dodatne podatke, da bi jih bilo v primeru spornosti možno preveriti oziroma bi morala tožena stranka ta dejstva posebej dokazovati. Upoštevaje navedeno je tožena stranka dokazala predvajanje avtorsko nevarovane glasbe vsaj v tistih poslovalnicah, ki niso imele interne mreže in je bilo v zapisnikih o kontroli navedeno zgolj ozvočenje oziroma pripis glasba je ali glasba se uporablja. Drugačen zaključek sodišča je zmoten. Prav tako je nepravilen zaključek sodišča, da je tožeča stranka s predložitvijo kakršnikoli zapisnikov o kontroli, datiranih po 1. 1. 2007, dokazala uporabo zaščitenih glasbenih del v vtoževanem obdobju, na drugi strani pa naj tožena stranka ne bi dokazala, da je v predmetnih poslovnih objektih predvajala glasbena dela, ki so izven varovanega repertoarja tožeče stranke. Sklicevanje sodišča na sodno prakso ni ustrezno, saj je treba upoštevati posebnosti trditvene in dokazne podlage konkretne zadeve. Dejstvo je, da so v konkretnem primeru kontrolorji pojasnili, da pri posameznih kontrolah ne ugotavljajo zvrsti predvajane glasbe, da predvajanje klasične glasbe izhaja tudi iz zapisnikov o kontroli ter da se v velikem številu poslovnih objektov tožene stranke glasba sploh ni predvajala. Glede na navedeno bi morala tožeča stranka izrecno dokazati, v katerih poslovnih prostorih so se predvajale radijske frekvence. Če iz zapisnikov o kontroli izhajajo pripisi „klasična glasba“, „Mercator glasba“, „ambientalna glasba“, „glasba se predvaja“, „glasba je“ ipd., to le potrjuje neprerekane navedbe tožene stranke in vsebino CD-ja. Za posamezne kršitve tožena stranka ne more biti sankcionirana na splošno, saj je tudi priča J. S. pojasnil, da je prihajalo do kršitev v manjšem obsegu in da so bile te tudi odpravljene. Domnevo o ustreznosti kateregakoli zapisnika o kontroli, datiranega po 1. 1. 2007, negira tudi ugotovitev sodišča, da za iste poslovne objekte obstajajo zapisniki o kontroli, datirani po 1. 1. 2007, iz katerih izhaja, da se je v določenem obdobju po 1. 1. 2007 glasba uporabljala, v določenem pa ne. Upoštevaje skladne izpovedbe kontrolorjev, da so se kontrole pri toženi stranki izvajale enkrat na tri mesece, bi lahko sodišče upoštevalo le zapisnike o kontroli, izpolnjene v obdobju od 15. 8. 2009 do 15. 2. 2010. Sodišče tega ni upoštevalo, temveč je neupravičeno upoštevalo zapisnike o kontroli z razponom skoraj tri leta od vtoževanega obdobja. Ob upoštevanju, da so kontrolorji izpovedali tudi, da so v primeru, da se glasba ni predvajala, to navedli v zapisniku ali pa zapisnikov sploh niso izpolnili, in ker so se kontrole izvajale na tri mesece, je razlog, zakaj tožeča stranka ni predložila zapisnika, lahko le v tem, da se glasba v vtoževanem obdobju v vtoževanih objektih sploh ni predvajala. Nikakršna domneva za predvajanje glasbe izven obdobja trimesečnih kontrol zato ne more obstajati. V zvezi s predvajanjem glasbe iz prodajnih artiklov je tožena stranka v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje podala zadostno trditveno podlago. Tudi sicer pa je bilo na tožeči stranki (ki je to zatrjevala) dokazno breme, da je tožena stranka kršila pravila v zvezi s predvajanjem glasbe iz prodajnih artiklov v poslovnih prostorih, za katere iz zapisnikov o kontroli izhaja, da se je glasba predvajala prek TV ali radijskega sprejemnika. Sodišče je brez podlage štelo, da se je glasba nesporno predvajala tudi v drugih objektih, ki se nahajajo na naslovu izrecno navedenih trgovskih centrov (in ne le v izrecno navedenih trgovskih centrih). Neustreznost take domneve izhaja iz primera poslovnega objekta Parfumerija B. Poslovni objekt Market V. se za isti mesec podvaja. Iz hrbtne strani zapisnika o kontroli za poslovni objekt I. z dne 20. 3. 2008 izhaja, da se predvaja športni program, iz njegove prve strani pa „glasba se uporablja“. Gre za očitno nasprotje, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena do avtorskega honorarja za predvajanje glasbe za ta objekt. 6. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe tožene stranke.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

8. Ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka sprva priznavala uporabo glasbe tako v trgovskih centrih, kjer se je glasba predvajala prek internega radia, kot tudi v njenih srednjih in manjših poslovalnicah, ki niso imele internega radia, ter da je šele kasneje začela zatrjevati, da naj se glasba v nekaterih poslovalnicah brez internega radia sploh ni predvajala. Tožena stranka je sicer v svoji prvi vlogi z dne 12. 12. 2012 primarno zatrjevala, da se je v njenih poslovnih prostorih po 1. 1. 2007 predvajala avtorsko nevarovana glasba, vendar pa je že v nadaljevanju te vloge navedla, da dopušča tudi možnost, da so se zaposleni v posameznih poslovnih objektih odločili in po lastni presoji, v posameznem obdobju ali ves čas po 1. 1. 2007, glasbe sploh niso predvajali (list št. 112). Ker iz povzetega izhaja, da je bil pri primarnem ugovoru tožene stranke poudarek na avtorski nevarovanosti predvajane glasbe in ker iz že nadaljnjega njenega ugovora izhaja, da se glasba v vseh poslovalnicah ni predvajala, ni moč šteti, da je bila uporaba glasbe sprva neprerekana. Tožeča stranka zato nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 214. člena ZPP po prostem prepričanju presoditi, ali naj se navedeno dejstvo šteje za priznano ali za izpodbijano.

9. Zanikanje uporabe glasbe v poslovnih objektih brez internega radia s strani tožene stranke je bilo tudi dovolj konkretizirano, saj je v vlogi z dne 23. 1. 2013 navedla, da zaposleni v „manjših“ poslovalnicah (oziroma v poslovnih objektih, kjer ni internega radia) po lastni presoji, v posameznem obdobju ali ves čas po 1. 1. 2007, glasbe sploh niso predvajali, pri čemer je konkretizirano navedla tiste poslovalnice, ki imajo interni radio (glej opombo 3 na list. št. 155). Ker je trditveno in dokazno breme glede uporabe glasbe na tožeči stranki, tožena stranka svojega ugovora ni bila dolžna še dodatno konkretizirati oziroma navesti, kdaj in v katerih konkretnih poslovalnicah brez internega radia se glasba sploh ni predvajala.

10. Ker je bila torej uporaba glasbe v poslovalnicah brez internega radia med pravdnima strankama sporna, sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo, ali in v katerih izmed teh poslovalnic tožene stranke se je glasba predvajala, ni kršilo niti 214. člena ZPP niti razpravnega načela. Očitani relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zato nista podani. Upoštevajoč da sta bili zgoraj omenjeni pripravljalni vlogi tožene stranke (iz katerih izhaja prerekanje trditev tožeče stranke o uporabi glasbe v poslovalnicah brez internega radia), tožeči stranki vročeni, prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila slednji (ker se ni mogla izreči o tem, da se glasba sploh ni predvajala) odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

11. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotavljalo, v katerih poslovnih objektih tožene stranke, ki niso imeli internega radia, se je predvajala glasba v obdobju od septembra do decembra 2009, za katero se v tej pravdi vtožuje nadomestilo za uporabo avtorsko varovane glasbe.(2) Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožeča stranka dokazala uporabo glasbe le v tistih poslovnih objektih tožene stranke brez internega radia, za katere je predložila zapisnike o kontroli iz let 2007 do 2009 in iz katerih je izhajalo, da se je glasba predvajala. Navedeni dejanski zaključek, ki ga tožeča stranka izpodbija, pritožbeno sodišče sprejema, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje natančna, hkrati pa celovita (to je analitično sintetična), kot to veleva 8. člen ZPP.(3) Ker je hkrati razumna in prepričljiva, se pritožbeno sodišče nanjo v celoti sklicuje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja. Tožeča stranka ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene z navedbo, da okoliščina, ker zapisnika za posamezni mesec ni, ne pomeni avtomatično, da tudi glasbe ni bilo, ampak pomeni le, da kontrola tisti mesec ni bila opravljena. Ob dejstvu, da je bila obravnavana tožba oziroma predlog za izvršbo vložen (šele) maja 2012, bi namreč tožeča stranka, čeprav se kontrole niso izvajale vsak mesec, lahko predložila zapisnik o kontroli iz obdobja od 2007 do 2009 in s tem zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede uporabe glasbe (saj je sama trdila, da so se kontrole pri toženi stranki izvajale na nekaj mesecev). Prav tako ne more biti uspešno pritožbeno opozarjanje, da je bila manjšim poslovalnicam glasba predana na CD-jih, da je prihajalo v poslovalnicah tožene stranke do kršitev navodila o predvajanju avtorsko nevarovane glasbe in da so bile v poslovalnicah prisotne naprave za predvajanje glasbe, kar vse naj bi izhajalo (tudi) iz izpovedbe J. S. Iz izpovedb (nekaterih) kontrolorjev (prič tožeče stranke), ki jim je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo, jasno izhaja, da se v nekaterih manjših poslovalnicah po 1. 1. 2007, ko je pri toženi stranki začel veljati nov režim predvajanja glasbe, le-ta ni predvajala. Na podlagi navedenih okoliščin tako ni moč zaključiti (kot zmotno meni tožeča stranka), da se je v vseh (manjših) poslovalnicah, četudi zapisnika o kontroli ni, vsaj občasno predvajala glasba. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno stališče, da bi bilo treba tožeči stranki priznati nadomestilo za uporabo avtorske glasbe za vse poslovalnice tožene stranke brez internega radia, ni utemeljeno.

12. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od prisojenega zneska nadomestil za uporabo avtorske glasbe do plačila davka na dodano vrednost (DDV) v višini 8,5 % ni upravičena (ki ga pritožba prav tako izpodbija), je, (čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov), pravilen. Ker pravdni stranki nista bili v pogodbenem razmerju (kar ni bilo sporno), predstavljajo podlago tožbenemu zahtevku na plačilo nadomestila za uporabo avtorske glasbe določbe o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ(4)). Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačila odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni) pa niso predmet obdavčitve po ZDDV-1 (5). Pri nepogodbenih razmerjih namreč ne gre za promet blaga ali storitev, ki jih opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti za plačilo (primerjaj 3. člen ZDDV-1).(6) Ker prisojeni zneski nadomestila za uporabo avtorske glasbe niso predmet obdavčitve z DDV, ni upravičena tožnica toženi stranki v tem oziru ničesar „zaračunati.“ Neprepričljiva je zato(7) obširna pritožbena razlaga, zakaj naj bi bil tožničin zahtevek na plačilo DDV (od vtoževanih terjatev) utemeljen.

K pritožbi tožene stranke:

13. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazala uporabe avtorsko nevarovane glasbe v poslovalnicah, ki niso imele interne mreže oziroma internega radia. Tožeča stranka(8) sicer ni posebej prerekala trditev tožene stranka, da je glasba, ki je bila poslana poslovalnicam brez internega radia na CD-jih, avtorsko nevarovana, ker je od smrti avtorjev te glasbe preteklo že več kot 70 let (kar naj bi izhajalo tako iz priloženega CD-ja kot tudi seznama predvajane glasbe s tega CD-ja). Vendar pa ob dejstvu, da je tožena stranka (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) zatrjevala, da se je na CD-jih predvajala enaka glasba (oziroma del te glasbe) kot v večjih trgovskih centrih prek interne mreže,(9) to niti ni bilo potrebno. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o izkazanosti avtorsko varovane glasbe tako v trgovskih centrih z internim radiom kot tudi v vseh tistih poslovalnicah brez internega radia, ki so glasbo predvajale. Pri tem tudi ne gre prezreti (kar je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje), da zgolj predloženi CD in seznam glasbe s tega CD-ja ne dokazujeta, da se je glasba iz njiju dejansko predvajala. Priča J. S. je namreč izpovedal, da so bile ugotovljene kršitve navodila, da smejo poslovalnice predvajati zgolj glasbo s CD-jev oziroma avtorsko nezaščiteno glasbo. Tožena stranka v tej zvezi sicer trdi, da bi bilo moč šteti, da se je predvajala avtorsko varovana glasba oziroma da se je kršilo prej navedeno navodilo le, če bi to za posamezno poslovalnico izhajalo iz zapisnika o kontroli. S tem pa se ni moč strinjati že iz razloga, ker kontrolorji niso usposobljeni za ugotavljanje, ali je predvajana glasba avtorsko varovana ali ne (kar je na podlagi izpovedb kontrolorjev pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje). Ker tožena stranka, na kateri je trditveno in dokazno breme o predvajanju avtorsko nevarovane glasbe, ni ponudila nobenih drugih ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi bilo moč s stopnjo prepričanja ugotoviti, v katerih poslovalnicah se prej navedeno navodilo ni kršilo,(10), že pravilna prvostopenjska ugotovitev o kršitvah prej navedenega navodila o predvajanju glasbe (ki ima oporo tudi v izpovedbah kontrolorjev, da so manjše poslovalnice predvajale glasbo prek radijskih ali pa TV sprejemnikov) onemogoča zaključek, da se je v vseh poslovalnicah brez internega radia predvajala glasba s prejetih CD-jev.

14. Prav tako se ni moč strinjati s pritožbenim očitkom, da je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka s predložitvijo kateregakoli zapisnika o kontroli po 1. 1. 2007 dokazala uporabo avtorsko varovanih del, nepravilen (oziroma preveč poenostavljen). Najprej velja pojasniti, da zaključek sodišča prve stopnje o dokazanosti uporabe glasbe v posameznih poslovalnicah brez internega radia ne temelji na kateremkoli zapisniku o kontroli iz obdobja po 1. 1. 2007, temveč zgolj na zapisnikih, ki so bili izpolnjeni v obdobju od 1. 1 2007 do 31. 12. 2009 in iz katerih je tudi izhajalo, da se je glasba uporabljala (glej točki 14 in 20 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Glede na (ostalo) procesno gradivo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ocenilo, se je moč strinjati s presojo omenjenega sodišča, da so navedeni zapisniki za dokazovanje uporabe glasbe v relevantnem obdobju ustrezen dokaz.(11) Sodišče prve stopnje pa se je tudi upravičeno oprlo na zapisnike, iz katerih je izhajala uporaba glasbe, izpolnjene v letih 2007, 2008 in 2009, saj je tožena stranka trdila, da je 1. 1. 2007 začel veljati nov režim predvajanja glasbe v njenih poslovalnicah. Pri tem pa ni zatrjevala (niti dokazala), da je bil režim uporabe glasbe v mesecu septembru, oktobru, novembru in decembru 2009 drugačen kot v drugih obdobjih po 1. 1. 2007.(12) Z ozirom na navedeno tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi bilo moč, ob dejstvu, da so se kontrole opravljale na tri mesece (kar naj bi izhajalo iz izpovedb kontrolorjev), upoštevati le zapisnike o kontroli, izpolnjene v obdobju od 15. 8. 2009 do 15. 2. 2010, ter da lahko okoliščina, da tožeča stranka ni predložila zapisnika iz tega obdobja, pomeni le,(13) da kontrolor uporabe glasbe ni ugotovil (zaradi česar zapisnika ni izpolnil) oziroma da iz zapisnika izhaja, da se glasba v tem obdobju ni predvajala. Ob tem velja še dodati, da sicer iz enega zapisnika o kontroli, ki ga je predložila tožena stranka (priloga B12), izhaja, da se glasba v obdobju od 2007 do 2009 v določeni poslovalnici ni predvajala, iz zapisnika, ki ga je predložila tožeča stranka, pa izhaja nasprotno. Vendar zgolj zaradi enega takega primera ni moč šteti,(14) da ocena sodišča prve stopnje glede ustreznosti prej navedenih zapisnikov ni pravilna. Sodišče prve stopnje se je sicer do navedenega „nasprotja“ v dokazih opredelilo in pravilno štelo za dokazano uporabo glasbe v sporni poslovalnici, ob dejstvu, da je bil zapisnik, ki ga je predložila tožeča stranka, novejšega datuma.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi ugovor tožene stranke o prosti uporabi avtorskih del iz 57. člena ZASP.(15) Razlogi, ki jih je navedlo, so pravilni. Trditveno in dokazno breme, da ne obstoji dolžnost plačila avtorskega honorarja, ker so izpolnjeni pogoji iz 57. člena ZASP, je na toženi stranki, ki zatrjuje izjemo od splošnega pravila, da ima avtor v primeru uporabe avtorskega dela pravico uveljaviti materialno avtorsko pravico. Da bi tožena stranka lahko uspela z navedenim ugovorom, bi morala zatrjevati, katere poslovalnice konkretno so trgovine s tehničnim blagom ter da se je v teh trgovinah predvajala glasba zgolj iz prodajnih artiklov z namenom prikaza njihovega delovanja (in ne tudi preko internega radia oziroma CD-jev). Vendar tega, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, ni storila. Pritožnica zato nima prav, da so bile njene trditve zadostne. K pritožbeni navedbi, da bi tožeča stranka morala dokazati kršitev pravila o predvajanju glasbe iz prodajnih artiklov, velja dodati, da bi bila slednja dolžna navedeno dokazovati šele, če bi tožena stranka ponudila ustrezno trditveno podlago za uporabo določbe 57. člena ZASP.(16)

16. Nadalje ni moč pritrditi pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno razširilo domnevo o tem, kje se je glasba nesporno predvajala, in sicer iz izrecno navedenih trgovskih centrov še na druge objekte, ki se nahajajo na naslovu teh trgovskih centrov. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožena stranka priznala predvajanje glasbe v vseh trgovinah, hodnikih, gostinskih obratih in parkiriščih, ki se nahajajo v okviru trgovskega centra z internim radiom.(17) Ker neprerekanih dejstev ni potrebno (niti dopustno) dokazovati (214. člen ZPP), pritožbeno opozarjanje, da iz dokazov izhaja, da se v posameznih trgovinah, ki se nahajajo znotraj trgovskih centrov, glasba ni predvajala, ne more biti uspešno. Že iz razloga, ker se (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje) poslovalnica I. nahaja znotraj T.,(18) je pravilna izpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je v tej poslovalnici glasba uporabljala. Sodišče prve stopnje je sicer še dodatno navedlo, da je uporaba glasbe v tej trgovini dokazana tudi z zapisnikom o kontroli z dne 20. 3. 2008, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Kontrolor je namreč na prvi strani zapisnika navedel, da se glasba uporablja.(19)

17. Pritožbena navedba, da je bilo nadomestilo za uporabo avtorske glasbe za poslovni objekt Market V. zaračunano dvakrat za isti mesec, predstavlja nedovoljeno pritožbeno navedbo, saj tožena stranka ni izkazala, da tega dejstva ni mogla brez svoje krivde navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Ob tem velja dodati, da je tožena stranka sicer že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da se terjatve glede nekaterih poslovalnic podvajajo. Vendar pa, ker je bil navedeni ugovor, razen glede tistih poslovalnic, za katere je konkretno navedla, da se zanje računi podvajajo (med katerimi pa ni bil Market V.), pavšalen, sodišče prve stopnje upravičeno ni preverjalo za vse poslovalnice (temveč le za tiste, za katere je bil ugovor tožene stranke konkretiziran), ali se terjatve podvajajo.

18. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovoroma na pritožbo pa nista v ničemer pripomogli k odločanju pritožbenega sodišča o pritožbah, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ta predlog je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9.2.2015 zavrnilo. Iz njegove obrazložitve izhaja, da naj tožnica izvršilnih stroškov ne bi priglasila in da sklep o izvršbi odločitve o stroških ne vsebuje (z ozirom na to po sami naravi stvari o odvzemu možnosti obravnavanja pred sodiščem ni moč govoriti).

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje uporabe glasbe v trgovskih centrih z internim radiom ni ugotavljalo na podlagi izvedenih dokazov, temveč jo je pravilno štelo za priznano, saj ni bila sporna.

Op. št. (3): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (5): Zakon o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 117/2006, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (6): Enako stališče je bilo zavzeto v novejših sodnih odločbah Višjega sodišča v Ljubljani – glej na primer: sodba II Cp 1701/2014 z dne 10.9.2014, sodba in sklep II Cp 1332/2014 z dne 1.10.2014 in sodba II Cp 1099/2014 z dne 8.10.2014. Op. št. (7): Saj temelji na napačni predpostavki, da je nadomestilo za uporabo avtorske glasbe predmet obdavčitve po ZDDV-1. Op. št. (8): Kot to pravilno navaja tožena stranka.

Op. št. (9): V zvezi s to glasbo pa je tožeča stranka trdila, da so njeni avtorji še živi oziroma da od njihove smrti še ni preteklo 70 let, pri čemer jih je nekaj tudi poimensko navedla, tožena stranka pa nato teh trditev ni prerekala.

Op. št. (10): Ob tem velja dodati, da tožena stranka niti ni trdila, katere poslovnice konkretno niso kršile navodila, kar pa bi bila ob dejstvu, da je sama navedla, da so bile ugotovljene kršitve navodila o predvajanju glasbe s CD-jev, dolžna storiti.

Op. št. (11): Že iz razloga, ker (kot je bilo pojasnjeno) ni bilo izkazano, da se je v poslovalnicah tožene stranke predvajala avtorsko nevarovana glasba, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati zgolj zapisnikov, iz katerih bi (tudi) izrecno izhajalo, da se je predvajala avtorsko varovana glasba.

Op. št. (12): Glede na to, da je zatrjevala nov režim predvajanja glasbe od 1. 1. 2007 dalje, zapisnikov iz celotnega obdobja od 2007 do 2009 ne bi bilo moč upoštevati le, če bi konkretno navedla (in to tudi dokazala), kdaj se je režim spremenil. Op. št. (13): Kar naj bi vse izhajalo iz izpovedb kontrolorjev.

Op. št. (14): Zapisnik o kontroli – priloga B17, na katerega se tožena stranka tudi sklicuje v pritožbi, je bil po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje izpolnjen po vtoževanem obdobju, zaradi česar na njegovi podlagi (kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje) ni moč sklepati o (ne)uporabi glasbe v vtoževanem obdobju.

Op. št. (15): Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list RS, št. 21/1995, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (16): Temu bremenu pa (kot je bilo pojasnjeno) ni zadostila.

Op. št. (17): Saj je priznavala uporabo glasbe preko internega radia (za katero je izkazano, da je avtorsko varovana) v trgovskih centrih kot celoti oziroma ni navedla, da se v posameznih poslovalnicah oziroma prostorih znotraj trgovskih centrov glasba preko internega radia ni predvajala.

Op. št. (18): Glede katerega je tožena stranka priznala uporabo glasbe prek interne mreže. Op. št. (19): Res je sicer, da iz hrbtne strani zapisnika izhaja, da je bil po TV sprejemniku predvajan športni program (smučarski tek), vendar pa tudi navedeno potrjuje uporabo glasbe, saj je del TV sporeda tudi glasbeni program oziroma glasbeni vložki, ki so tudi med športnimi prenosi.